še vedno srček boli
Težko vprašanje. Lahko je reči, saj je še toliko drugih, lepših, boljših…Ko ti nekdo zleze pod kožo, čutiš ga v vsakem delčku telesa, preplavi ti telo, čutiš ga v vsakem vdihu in izdihu, potem pa ta nekdo odide, zdi se ti, da je z njim odšel tudi del tebe….vem kako je to…Ne trudi se ga odgnati, naj ima svoje mesto v srcu, ampak slej, ko prej bo prišel nekdo, ki ti bo pomagal zabrisati sledi, ki bo zasedel tvoje srce, najprej košček, nato kos in na koncu vsega..Naj se sliši še tako oguljeno, še vedno velja, da je za vse potreben čas…
Če je pa tako prijetno, misel nanj je kot droga…..(pre)težko se je upret :)[/quote]
Ah ne. S kontemplacijo dosežeš notranji mir, pošlješ “ljubljeno” osebo na samotni otok:).[/quote]
A tebi to uspeva? Pri meni je bilo bolj tako, da, če sem ljubljeno osebo “poslal” na samotini otok, potem sem tudi sam kmalu “pripotoval” za njo…:)
Vsako prebolevanje gre po fazah (zanikanje, jeza, pogajanje, žalost, sprejetje), če človek obtiči v eni fazi, gre pa za fiksacijo.
Sama sem si dovolila 2-3 tedne smiljenja sama sebi, nato sem stvari, ki so me spominjale nanj, zapakirala v škatlo, jo potisnila v ozadje omare, si natrpala urnik, da nisem imela preveč časa za razmišljanje, pa je minilo…
Če se ti zdi, da je bil le on tisti pravi, ni bil. Pravi ostanejo. 🙂
Ah ne. S kontemplacijo dosežeš notranji mir, pošlješ “ljubljeno” osebo na samotni otok:).[/quote]
A tebi to uspeva? Pri meni je bilo bolj tako, da, če sem ljubljeno osebo “poslal” na samotini otok, potem sem tudi sam kmalu “pripotoval” za njo…:)[/quote]
Samotni otok kot kraj, kjer te osebe ne bi več našel:). Zapakiraš in pošlješ neznano kam. Včasih vzamem tudi dvigalo kot prispodobo…ko osebo ali stvari daš notri in jih pošlješ gor oz. dol:). Meni to pomaga, razumsko pakiranje:).
Lahko imaš natrpan urnik, lahko vse umakneš, kar te spominja nanj, srečuješ pa ga redno in srce boli.
Žal je tako, da se ne moreš kar odselit.
Še težje pa je najti koga novega.
Tudi, če pozabiš na starega. Sledijo leta brez ljubezni, ker je skoraj nemogoče kje spoznati kega samskega, ko si že določenih let.
Pa kaj je z vami? Trpite, ker še vedno prebolevate bivšega, pa že razmišljate o nekom novem? Boste šli v odnos s kupom prtljage iz prejšnje veze, hkrati pa pričakovali, da bo ta odnos zdrav in uspešen?
Kaj pa je narobe s pari? Samo to, da so pari, ali so dejansko bolj izolirane (samozadostne) sorte? Kdor takrat, ko je sam, ne more biti srečen, tudi v paru ne bo, ker zdrav partnerski odnos ne sestoji iz dveh nebogljenih bitij, ampak iz dveh samostojnih posameznikov, ki sta se za zvezo odločila zato, ker si jo želita, ne pa potrebujeta.
Hja, potem se pa kar potolaži, če furajo zvezo tako, da vsak, ki pride zraven, drži svečo, itak ne bodo več dolgo pari, saj se bodo utopili v rutini… Sem žleht, a ne?
…so ti dali vedeti, da držiš svečo, ali imaš samo tak feeling?
Hja, potem se pa kar potolaži, če furajo zvezo tako, da vsak, ki pride zraven, drži svečo, itak ne bodo več dolgo pari, saj se bodo utopili v rutini… Sem žleht, a ne?
…so ti dali vedeti, da držiš svečo, ali imaš samo tak feeling?[/quote]
Bi rekla, da gre na izlet z namenom nekoga najti, potem so pa sami pari tam…čist zguba cajta potem..
Začni hodit v hribe, tko take več dnevni izleti, koča in te variante:))
Ne, ne počutim se fajn v družbi samih parov, kjer se vsi nekaj stiskajo. Saj jim čisto privoščim, ampak to me spominja na to kar jaz pogrešam. To obudi spomine pri meni po čem jaz hrepenim.
Pa ja nekak odveč se počutim. KOt da držim svečo.
Še huje je, če so pretežno pari pa se najde kak moški zraven in se kdo od teh parov sto na uro trudi naju samska reveža skupaj spravit, Da je potem obema zoprno.
Hodim v hribe, skoraj vsak vikend.
Potrebno se je naučiti/navaditi živeti s tem, da nekoga več ni, pustiti preteklost tam kjer je in nehati razmišljati, sanjariti o tistem, kar ni del sedanjosti, še manj prihodnosti. Usoda je tista, ki določa koga vse srečamo v življenju, le naše srce tisto, koga bomo v življenju obdržali, toda (konstantno) hraniti, vzdrževati nekaj v sebi, kar nam ne daje nič drugega razen sentimentalne doživljaje in bolečino – nič od tega nam ne da nobene opore, ko se poskušamo dokončno pobrati iz razočaranja.
Življenje je tako narejeno, da ljubezen boli, ne vedno, a večina nas tekom življenja pride do te nehvaležne točke, ko se poskušamo odljubiti od nekoga, ki nas je zavrgel, nas obravnaval kot smet, zlorabljal, manipuliral, se pretvarjal, prevaral. izdal itd.
Pomaga, če se sprejmemo razlago/idejo, da je konec veze dolgoročno gledano za nas pozitiven, kar seveda pomeni biti kritičen do nekoga drugega in poiskati vse njegove slabe lastnosti (vsi jih imamo!) in na tem graditi resnico, da je bil konec veze za nas veliko boljši in bolj zdrav od ustvarjanja trajnega odnosa s tisto osebo.
Ravno tako se je potrebno zavedati!!, da nobena veza ne more biti obstojna, če se oba strani za to ne trudita, ne more biti le en ta, ki se za srečno in izpolnjujočo vezo trudi, drugi manj ali se sploh ne, zaradi teh razlik je bolje iti narazen.
Večrat rečejo, da je najboljša pot najti nekoga drugega, osebno ne navijam za ta recept, je le način kako najdeš nekaj prehodnega, žal nič primernega dolgoročne “gradnje”.
Poskušajte čim manj “sanjati” o tisti osebi (to ima v glavi podoben učinek, kot če bi jemali kokain, se pravi v sebi gojite odvisnost, ki vam ne da absolutno nič, le jemlje, vodi v životarjenje).
Ja res je čutim ga povsod, zaprem oči vidim ga, ponoči sanjam ga,,,,že neki časa ga ni,,,ampak,,,
preprosto sem, kot fijakerski konj, ki ne vidi nič drugega kot naravnost,,tukaj pa ni nobenega,,,
jaz ne vidim nobenega drugega, razen njega!, kako dolgo še?
To ni normalno, pr meni ne? čas teče jaz pa nenehno mislim na njega, norooooo,
kaj mi je, mi se fuzla?
Ne poznam več sama sebe,
Forum je zaprt za komentiranje.