zarečen kruh

zarečen kruh: katerega se spomnite?
ste spremenili mišljenje o tisti stvari ali ste samo drugič pametno tiho?

Sama –ne, še “zamišljenih” misli nimam, ker si prepričanja oz stališča ustvarjam (sklepam po drugih) izredno počasi, ko si pa jih, so pa dobra :))) (lol)
Pri drugih pa tudi ne znam soditi, ker ne vem, kaj so mislili, ko so kaj rekli, ali se jim je zareklo, ali je bilo samoprepričevanje, samovzgoja, obrambna reakcija, patetična oholost,…
težko je na primer iti v neko situacijo, ki se zdi kot edina možna pot, pa čeprav čutiš, da je napačna…je to zarečen kruh?

Ja, zarečenega kruha se največ poje.:)

Mišljenja nisem spreminjala, pa tudi tiho ne znam bit.:) tako da ga še kar jem, ga bo še za naslednje leto kar nekaj ostalo. Sploh pa to danes ni problem, ko ga lahko da v zmrzovalnik.:)

Phhhhh. Obžrt sem ga in hvala mu, ker je najboljša hrana.

Mene tudi zanima, kaj se smatra kot “zarečen kruh”.

Za moje pojme zarečen kruh pojemo takrat, ko storimo nekaj, za kar smo vedno govorili, da ne bomo oziroma, da se nam “ne bo ali ne more zgoditi”.

Sprašujem konkretno, je to zarečen kruh da rečeš, da se boš potrudil, stvar se sfiži in vse kaže na to, da se nisi? Ali je samo šibkost značaja, prenagljena obljuba, preoptimistična drža… no marko, ti ki vse veš…

Če odnehaš kljub temu, da bi lahko za dosego cilja še kaj storila, potem si ga pojedla ja. Obljubljaš pa tako ali tako vedno najprej sebi, drugi pa te ocenjujejo po tem, koliko obljub si izpolniš. Seveda je lahko obljuba tudi preoptimistična. Treba se je le vprašati, s kakim namenom (si) jih dajemo, koga prepričujemo v kaj?!

Aha.
Ja, saj imaš kar prav. Si kar ujel bistvo, ja.

Potem pa ne vem, kdaj sem kaj rekla, da bom naredila, pa nisem. Ali pa vem. Ja, pravzaprav vem. Res, šibek značaj imam.

Če odnehaš kljub temu, da bi lahko za dosego cilja še kaj storila, potem si ga pojedla ja. Obljubljaš pa tako ali tako vedno najprej sebi, drugi pa te ocenjujejo po tem, koliko obljub si izpolniš. Seveda je lahko obljuba tudi preoptimistična. Treba se je le vprašati, s kakim namenom (si) jih dajemo, koga prepričujemo v kaj?![/quote]In če te prehiti čas, da nima smisla vztrajat oz to ni več možno… obljube pa daješ iz samovzgojnih ukrepov, četudi samo sebi, drugi slutijo za nje… ni tako enoznačno to z zarečenim kruhom

Na koncu sploh ni pomembno koliko tega kruha poješ v pravem definicijskem pojmu, ampak koliko uspeš narediti tistega, kar si želiš. Čisto vse pa tudi ni vedno odvisno samo od tebe.

Ljudje se tudi spreminjamo in včasih z veseljem ugriznemo v kakšen zarečen kos kruha. 🙂

Preventivno se izogibam ritualu, ki se mu reče zaobljube:). Tako ni nevarnosti, da bi se ujela v past zarečenega kruha:)).

No ja, realnost je povsem običajna. Seveda si občasno privoščim namazan kos zarečenega kruha:).