Fajn : prav

Ker že On_ tolikokrat omenja V. Godino…

Zanima me, kaj si mislite, glede uporabe fajn oz. prav in sicer v

1. partnerskem odnosu brez otrok

2. v sklopu družine.

Torej, ali lahko moški (ker ženske v večini vseeno se bolj nagibajo k prav, kot fajn, če oboje ni združljivo), postavi nekaj za svojo “dušo” pred nekimi obveznostmi, ki jih ima kot partner (če jih ima) in vsekakor ko jih ima kot oče.

Mislim, da se na forumu najde zadosti primerov, ko partner vara, ali se aktivno ne vključuje v ritem družine, takšnega moškega srečuješ po gostilnah, ali športnih dejavnostih, sam “hodi” naokoli, nenazadnje bluzi pred računalnikom in piše po MON-u …

Lepo prosim, da ne boste sedaj prehitro sklepali, kaj, to zadnje je nekoliko tudi kot šala, mišljeno… 🙂

V glavnem… fajn ali prav?

It v bistvu o tem tečejo kar vse debate na mon-u (o medsebojnih odnosih), o težavnosti, naporu, ki je potreben, da se zavedno odpoveš temu kar je fajn v korist tistega kar je prav. Vse nekako gladko teče ko se najdejo na kupu taki, ki imajo popredalčkano po istem kopitu te zadeve, ostali se pa…trudimo?, da bi zadeve uskladili… 😉

Če imaš rad partnerja ali partnerko ter otroke, potem nisi v sebi razdvojen med prav in fajn, saj čutiš, da je prav in ti je fajn, če si skupaj s svojo družino.

Skupaj s svojo družino je pa lahko širok pojem ki si ga vsak od udeleženih lahko predstavlja po svoje 😉
Če to vzamem dobesedno bi pa lahko pomenilo, da “izklopim” ves zunanji svet, vse preostale ljudi, prijatelje, znance,…… :/

Vsekakor PRAV in obvezno dodam NI PROBLEMA 🙂

Velikokrat je prvi problem v odnosu kdo je tisti, ki bo postavljal norme. Torej kaj spada pod prav in kaj pod fajn. Največkrat seveda te sploh niso postavljene in jih vsakdo potem določa po svojih trenutnih vzgibih in “inspiracijah”.

Ko narediš tisto, kar je prav, je to tako fajn občutek. 🙂
In potem ti tvoji rečejo: “Zdaj pa šibaj še po svoje in imej se fajn!”

Zakaj bi šel v skrajnosti ?

Mislim, da se gre za to, če človek beži od družine. Tisti občutek, da ti je družina odveč, nadomestilo pa ti predstavlja gostilna ali pa ljubica…:)
To je posledica nezmožnosti reševanja težav ali pa znak, da smo se znašli v slepi ulici.

Ko narediš tisto, kar je prav, je to tako fajn občutek. 🙂
In potem ti tvoji rečejo: “Zdaj pa šibaj še po svoje in imej se fajn!”[/quote]
Kot radi rečemo…Združiti prijetno s koristnim. 🙂

Prav je, da počnemo kar je prav in fajn je, da počnemo kar je fajn. Najboljše pa je, če počnemo tisto kar je prav in je še fajn zraven.

Drugačle pa ‘it’; to je vse občutek in neko ravnovesje, ki je prav in fajn za družino/par in za vsakega posameznika, ki je del te skupnosti. 🙂

To je sicer res.
Problem je, če eden beži, drugi pa ima občutek, da se mu izogiba in ga več ne mara.
Da zaradi bežanja zanemarja družino in domača opravila.

To je sicer res.
Problem je, če eden beži, drugi pa ima občutek, da se mu izogiba in ga več ne mara.
Da zaradi bežanja zanemarja družino in domača opravila.[/quote]

Res je Robi, v tem je srž.:)

To je sicer res.
Problem je, če eden beži, drugi pa ima občutek, da se mu izogiba in ga več ne mara.
Da zaradi bežanja zanemarja družino in domača opravila.[/quote]

To je pa potem že stvar pravilne izbire, prilagajanja in vlaganja v odnos in skupnost.

Če je interes. 🙂 Seveda z obeh strani.

Da se poiščejo razlogi zakaj eden beži, drugi pa trpi.

Da ne polagam besed v usta, vprašam: Trudite(mo) kako?

Jaz bolj razmišljam v tej smeri, da prav, ni prav samo do družine, torej partnerja, otrok, ampak je prav tudi do SEBE. Oz. prav je, da si tudi sebi prilagodiš način življenja tako, da se boš imel fajn, kajne?

Ali pa je to neko opravičilo za “sebična” dejanja?

In potem razmišljam še naprej, če je prav, da si ugodiš, poskrbiš, da se imaš TI fajn (kar pa ni vedno združljivo s tem, da se imate(mo) vsi člani družine fajn), kje je potem MEJA, ko tvoj lastni fajn ni več tudi prav. Upam, da se me razume.

Saj če nekoga imaš rad, ne rabiš bežati, ali ne? Mislim, čemu beg, če imaš družino rad, se dobro počutiš, se imaš fajn. Torej pri begu več ne gre samo za občutek, gre za resnico. Dejstvo.

In kaj potem? Razdreti odnos? Se požvižgati na vse in delati (bolj kot ne) samo za svoj fajn, da se bo vsaj nekdo v tej družini imel fajn, ker če ni ljubezni, tako potem ni zadovoljstva, ne pri partnerjih, ne pri otrocih, ki kot spužve vse vsrkavajo. Ali kaj?

Pa še nekaj razmišljam… 🙂 … razmišljam, ali ni bolje, bolj FER, če takšen odnos razdreš, kot pa v njem nekaj na silo vztrajaš; razdreš enostavno zato, da imajo vsi člani družine MOŽNOST ustvariti boljše, bolj zadovoljujoče in srečne odnose drug z drugim, ki se imajo radi in nenazadnje, mogoče, še s kom tretjim… Ali pa, če ti je to nesprejemljivo, se pošteno popucati in ceniti in posledično delati na tem, da to ostane, tisto, kar imaš in še da dodajaš več/boljše…

Da ne polagam besed v usta, vprašam: Trudite(mo) kako?[/quote]Vsak kakor ve in zna, kako je pa to sprejeto na drugi strani je pa spet vprašanje.
Tu bi ponovil tisto kar je Marko nekje napisal, trud je to, da razumeš partnerja.
Sedaj kdo se naj bolj potrudi ta ki naj bi opustil dejavnosti, ki drugemu povzročajo ne ugodje ali oni da razume potrebe partnerja (koliko so te potrebe upravičene? )
Saj v tem primeru ni težav, problemi nastopijo ko to ni združljivo in se je potrebno odločit 😉

Kdor ima rad ne beži, ostaja z družino in se ima fajn.

Bežijo tisti, ki nimajo radi, ki jim nihče nič ne pomeni, ki vidijo samo lastne interese… pri takih jaz rečem “prav ni problema” 🙂

Saj v tem primeru ni težav, problemi nastopijo ko to ni združljivo in se je potrebno odločit ;)[/quote]

Ja. Vidiš, kako pozitivno sem naravnana.
Ti bi me pa rad napeljal na kritiziranje in iskanje slabega! :))))))

Kdor ima rad ne beži, ostaja z družino in se ima fajn.

Bežijo tisti, ki nimajo radi, ki jim nihče nič ne pomeni, ki vidijo samo lastne interese… pri takih jaz rečem “prav ni problema” :)[/quote]
Ali pa še vseeno imajo malo radi, pa ne zmorejo ali ne znajo razrešiti medsebojnih konfliktov.
Umik je neke vrste pat pozicija. Je začasno stanje v katerem dolgo ne moreš vztrajati.

… ali pa nočejo razrešiti, nimajo interesa. Ko je enkrat “pravi umik” je šah mat.:)

Tale možak je napel nekaj predlogov, vzrokov in posledic itd. za uspešne medsebojne odnose… 🙂
[youtube]M-kVx3XeZO8[/youtube]

Hahahaha me je nasmejal tale Klobasekov Pepi. Imaš pa prav, je natrosil, čeprav v hecu, veliko resnic.:)

Glede bežanja je treba vedeti, da ne gre nujno za bežanje od družine, temveč lahko tudi samo od partnerja. Od tega pa se neredko in ne nujno beži samo iz družine, temveč tudi v njo.

Bravo bravo! Pa še eno samo žrtvovanje je treba poudarjat! :/

1. Vsak kakor ve in zna, kako je pa to sprejeto na drugi strani je pa spet vprašanje.

2. Tu bi ponovil tisto kar je Marko nekje napisal, trud je to, da razumeš partnerja.
Sedaj kdo se naj bolj potrudi ta ki naj bi opustil dejavnosti, ki drugemu povzročajo ne ugodje ali oni da razume potrebe partnerja (koliko so te potrebe upravičene? )

3. Saj v tem primeru ni težav, problemi nastopijo ko to ni združljivo in se je potrebno odločit ;)[/quote]

1. Hm. To je pa zelo splošen odgovor, ki ničesar ne pove. Meni vse skupaj ne gre skupaj, če tisti drugi ne razume, oz. se stvari ne spremenijo, ali ni to znak, da v bistvu trud ni trud ali vsaj ne trud v zadostni meri. Ali pa je trud brez učinka, nesmiselen. Nekako sem dobila asociacijo na krivokljun, ko je pisala, kako ne mara ljudi, ki samo jamrajo. Seveda ti ne jamraš, tega ne trdim, samo bolj se mi vse skupaj sliši na sprijaznjenost, da tako pač je in da ne moreš nič narediti… s čimer pa se jaz ne strinjam.

2. To ni zadosten trud. Jaz osebno zelo dobro razumem svojega partnerja, pa to še ne pomeni, da se z njim strinjam. Kaj šele, da delujem po njegovih prepričanjih, če niso hkrati to tudi moja prepričanja. In obratno, seveda. Ni zadosti samo razumeti, kar razumeš je potrebno tudi spremeniti, ali ne. Oz. ali si imel kaj drugega v mislih, če lahko obrazložiš…

3. Saj po teh odločitvah jaz sprašujem. Za kaj se odločati? Kaj ima prednost? In zakaj ima tisto prednost?