Fajn : prav
Iz navade, pričakovanj družbe, privzgojenih vrednot, ker se to bolj spodobi kakor biti na koruzi, ker nekateri preprosto sami niso zmožni živeti, nekateri tudi iz finančno materialnih razlogov, nekateri zaradi vizuma, eni zato, da skrijejo svojo pravo naravo (homoseksualnost), nekateri oz to bolj nekatere, da najdejo oplojevalca in nekoga, ki bo z njo skrbel za otroke (takšni je cilj imeti otroke in ne partner), nekateri zato ker ne vejo kaj bi sami s sabo, nekateri želijo s poroko nekomu nekaj dokazati, razlogov je malo morje…ljubezen je tako pogosto izkoriščeni da ne rečem celo zlorabljeni pojem v marsikaterih okoliščinah ne le v smislu poroke. Vsak zase ve, kako in zakaj se je za kakšen korak odločil, toda sčasoma se človek tudi “odnosa” prenaje (morda so zato ločitve tako aktualne). Marsikdo gre v odnos, da lahko koga kratkomalo izkorišča; ljubezen – my ass!
Tega si jaz ne bi upala trditi oz. ne vidim smisla na silo nekoga prepričevati, pa četudi imam prav (ali pa nimam, pa samo močno verjamem v to).
Si pa upam trditi, da to velja za veliko večino in je posameznik pravzaprav izjema, ki potrjuje pravilo.
Mi boš potrdila, samo ozri se naokrog. Ljudje živijo drug z drugim, se ločujejo oz. prekinjajo odnose in sklepajo nove…
Ali to velja tudi zate? 🙂 Saj se poznaš, saj veš…[/quote]
It, verjemi kar želiš, ne vem zakaj bi morali vsi furati isto vero. Z Maslowim sem imela že od nekdaj probleme in sem kar alergična na to, če ga kdo omenja. Mi ta njegova logika ni ravno nek odraz mojega življenja, da bi pa druge tako detaljno čekirala pa se mi ne zdi ravno ok, včasih mi kdo kaj pove razlaga in si res mislim, da naj spoka k psihiatru…kaj se folk spušča v odnose, če ima potem same probleme – a je res to cilj? Pa zato ker je nek ameriški psiholog spisal hierarhijo, a se moramo RES orientirati po njej…kaj pa on ve kako se jaz počutim in česa si želim? Stroka vedno forsira nekaj, kar je dobro za večino, za x posameznika pa ni nujno da je najboljša pot!
Nah, nisem ravno tip človeka, ki bi z užitkom prekinjala odnose in jih na novo sklepala, mi je to malo tako tako, ni moj princip “letanje s cveta na cvet”, vsaj v smislu zveze ne.
Če se poznam? Ja & ne, včasih se tudi znam presenetiti 🙂
Zmedena samica,
ne vem sicer zakaj se tako upiraš neki tezi, ampak jaz na njegovo piramido nisem tako gledala, torej iz stališča, kdo je avtor. Zaradi meni bi lahko bil avtor tudi xy… Me to ne gane.
V nasprotju s tabo, pa sem jaz to nekako videla kot neko “resnico”. Ne bom trdila da je sveta za VSE, je pa recimo za neko širšo populacijo. Saj če tako na hitro pogledaš, recimo neke fizične potrebe, kot je hrana, pijača, pa saj je logično, da dokler nimaš le teh potešenih, boš težko fantaziral o fantu ali punci, boš bolj fantaziral o hrani oz. pijači… Že če gledaš sebe, pa če ne sebe, pa otroke, kako so sitni, ko so lačni oz. žejni, naj si še tako dobre volje, bodo oni še vedno sitni in jih boš zelo težko spravil v stanje nekega veselja…. Ali pa mi. Saj niti ni neke velike razlike.
Me pa vseeno zanima, kaj oz. s čim se ti je tako “zameril”.
Saj se ne rabiš orientirati po ničemer. Pa sama naredi neko lestvico, kaj ti je bolj pomembno oz. kakšne so tvoje potrebe. Me zanima, če so tako zelo različne od “spornih”…
Teorij o človekovi motivaciji je več, pa nobena ni idealna, svojo še vedno ustvarjam. S čim se mi je zameril? Pa ne gre ravno za zamero; on se je rodil z zlato žlico v ustih, imel je omogočeno česar se je spomnil (bil je najmlajši od desetih otrok, preskrbljen do maksimuma), v svoji doktorski disertaciji je preučeval spolno vedenje opic in njihovo morebitno dominanto vedenje), na tem je izluščil nekaj idej in jih povezal z ljudmi; ker mu to nekako ni uspevalo si je začel sposojati material od A. Kinseya, Fromm-a, Adlerja, Wertheimerja. Njegov primarni cilj je bil, da bi vsaj za 1% izboljšal spolno živlejnje svetovne populacije, ni mi pa znano kako se je lotil tega projekta oz če je kaj od tega uresničil – baje je pručeval kasneje Indijance v smislu spolnega vedenja, ali jim ga je tudi izboljšal mi ni znano 😉 Ker ga je poklic učitelja utrujal, mu je brat ponudil/dal enostavno službo v korporaciji Maslov, kjer je imel idealno priliko razvijati teorijo t.i. razsvetljenega upravljanja (mendžiranja) in se pri tem obesil na idejo, da delodajalci, menedžerji pri svojih zaposlenih gledajo predvsem na samouresničitev zaposlenih in osebno rast…blablabla. Je tip nakladača, pri katerem sem se spraševala, če bi res vse tako in na tak način teoretiziral kakor je, če bi se njegovo življenje odvijalo drugače oz bi imel drugačne pogoje, okoliščine. Tako, ni zamere le dal mi je misliti, večkrat. Morda mu bom na smrtni postelji priznala veljavo :))
Iz navade, pričakovanj družbe, privzgojenih vrednot, ker se to bolj spodobi kakor biti na koruzi, ker nekateri preprosto sami niso zmožni živeti, nekateri tudi iz finančno materialnih razlogov, nekateri zaradi vizuma, eni zato, da skrijejo svojo pravo naravo (homoseksualnost), nekateri oz to bolj nekatere, da najdejo oplojevalca in nekoga, ki bo z njo skrbel za otroke (takšni je cilj imeti otroke in ne partner), nekateri zato ker ne vejo kaj bi sami s sabo, nekateri želijo s poroko nekomu nekaj dokazati, razlogov je malo morje…ljubezen je tako pogosto izkoriščeni da ne rečem celo zlorabljeni pojem v marsikaterih okoliščinah ne le v smislu poroke. Vsak zase ve, kako in zakaj se je za kakšen korak odločil, toda sčasoma se človek tudi “odnosa” prenaje (morda so zato ločitve tako aktualne). Marsikdo gre v odnos, da lahko koga kratkomalo izkorišča; ljubezen – my ass![/quote]
Ampak tisti, ki kao znajo in so srečni v svojem samskem stanu, so v njem le zaradi slabih izkušenj.
Kar pomeni, da potreba po bližini je v nas, kot nekaj, kar je del nas…Le zaradi pridobljenih slabih izkušenj, je ta potreba potlačena.
In ker se človek ne želi soočiti iz bolečino in predelati travm, postane pravi mojster v tem, kako najti izgovore in razloge za samsko življenje.
Če bi se poglobili v vsako osebo, bi pri njej našli dobre razloge v preteklosti za to, da se otepa bližine, kot nekega hudiča. 🙂
Ok, možno je, da je kdo kje, ki je fauš kakemu samskemu. Možno je pa tudi, da je nekdo zelo zadovoljen s svojim odnosom s partnerjem in potem takem nima potrebe, da bi zavidal samski, ampak jim morda le želi pokazat pot do nečesa več?
Predvidevam, da sebe šteješ med tiste srečno samske…:)
Pa predpostavimo, da si res. Potem lahko obrnem vprašanje in tebe vprašam, zakaj tebi gre toliko v nos, če nekateri nismo samski ? 🙂
Drugače pa meni ne gre v nos, ampak le razlagam in poskušam razumeti vzorce in razloge za samsko življenje, kot tudi za življenje v dvoje. Vsi imamo v sebi neke razloge za takšno življenje, kot ga pač živimo. In živimo ga tako, kot najbolje znamo.
Ne vem, zakaj vedno izhajaš iz tega, da se imamo mi za nekaj več, ti pa se počutiš manjvrednega in se zato moraš zagovarjati…Če bi bil srečno samski, potem ne bi čutil potrebe po tem.
Če bi bil fauš, bi potem raje bil samski, kot pa v vezi. Saj pa nisem privezan. 🙂
Saj sem bil večino svojega življenja samski in za samsko življenje ni potrebno neko posebno znanje. Več znanja je potrebno, da ustvariš prijeten odnos. Zato je dal Spider na prvo mesto zadovoljno družino, ne pa samsko osebo. 🙂
Če si bom spet zaželel biti samski, bom pač samski.
Spider..To pa ni čisto res. Kaj pa se lahko naučiš novega od nekoga, ki le potrjuje tistemu čemur ti verjameš ?[/quote]
Če verjame, da že vse ve, se tako ne rabi. 🙂
Iz navade, pričakovanj družbe, privzgojenih vrednot, ker se to bolj spodobi kakor biti na koruzi, ker nekateri preprosto sami niso zmožni živeti, nekateri tudi iz finančno materialnih razlogov, nekateri zaradi vizuma, eni zato, da skrijejo svojo pravo naravo (homoseksualnost), nekateri oz to bolj nekatere, da najdejo oplojevalca in nekoga, ki bo z njo skrbel za otroke (takšni je cilj imeti otroke in ne partner), nekateri zato ker ne vejo kaj bi sami s sabo, nekateri želijo s poroko nekomu nekaj dokazati, razlogov je malo morje…ljubezen je tako pogosto izkoriščeni da ne rečem celo zlorabljeni pojem v marsikaterih okoliščinah ne le v smislu poroke. Vsak zase ve, kako in zakaj se je za kakšen korak odločil, toda sčasoma se človek tudi “odnosa” prenaje (morda so zato ločitve tako aktualne). Marsikdo gre v odnos, da lahko koga kratkomalo izkorišča; ljubezen – my ass![/quote]
Ampak tisti, ki kao znajo in so srečni v svojem samskem stanu, so v njem le zaradi slabih izkušenj.
Kar pomeni, da potreba po bližini je v nas, kot nekaj, kar je del nas…Le zaradi pridobljenih slabih izkušenj, je ta potreba potlačena.
In ker se človek ne želi soočiti iz bolečino in predelati travm, postane pravi mojster v tem, kako najti izgovore in razloge za samsko življenje.
Če bi se poglobili v vsako osebo, bi pri njej našli dobre razloge v preteklosti za to, da se otepa bližine, kot nekega hudiča. :)[/quote]
Kaj res vse izvira preteklosti, slabih izkušenj. No ja, jaz bi prej rekla, da gre za zavestno odločitev, ali se vidiš v prihodnosti biti v dvoje z nekom skupaj ali niti o tem ne razmišljaš; če o tem ne razmišljaš potem to pomeni odsotnost želje in če ni želje potem je človek vsekakor bolj primeren za samsko življenje kakor da se sili biti v dvoje, ker mu bo to način annoying. No, možno je da se zgodi, da naleti nehote na nekoga, ki spremeni to miselno ureditev, vendar klub temu verjamem, da to ni vsakemu dano. Osebno se ne otepam bližine, me pa precej straši razmišljanje o tem, da bi “zašla” skupaj z nekom, ki bi o meni imel povsem drugo sliko kakršna v resnici sem, da bi v meni videl kar nisem in da bi preveč pričakoval od mene – res nimam nekih slabih izkušenj, mene bolj begajo pomisleki kaj bo, če jaz ne bom ta “prava”. Ni ravno ves čar “biti sam” v tem kaj bilo, nekateri gledamo naprej in se sprašujem kaj bo, ko več ne bom sama, ali mi bo to ok ali bom postala drugi človek in si morda niti ne bom več všeč; to pa je že nekaj argumentov proti zvezi 😉
Z. Samica….Od kod pa misliš, da prihajajo omenjeni strahovi, če ne ravno iz preteklih izkušenj ?
Zavestna odločitev pa je le posledica tega kdo si. Na podlagi tega kdo si in vseh izkušenj, potem s svojim razumom poskušaš izbrati najboljšo pot in način življenja. Ti vidiš le odločitev in se zavedaš odločitve, ne vidiš pa tistega, kaj vse je vplivalo na tvojo odločitev.
Mislim, da smo se že vsi srečali s temi občutki. Z občutki zavrnitve….Vendar ni stvar v tem kolikokrat padeš, ampak v tem, da si se sposoben po vsakem padcu pobrati.
Če bi se otrok tako zelo zbal ponovnega padca, ko se uči hoditi, potem nikoli ne bi shodil.
In prirojeno imamo potrebo po hoji, tako kot imemo prirojeno potrebo po biti ljubljeni in to z nekom deliti.
Mislim, da smo se že vsi srečali s temi občutki. Z občutki zavrnitve….Vendar ni stvar v tem kolikokrat padeš, ampak v tem, da si se sposoben po vsakem padcu pobrati.
Če bi se otrok tako zelo zbal ponovnega padca, ko se uči hoditi, potem nikoli ne bi shodil.
In prirojeno imamo potrebo po hoji, tako kot imemo prirojeno potrebo po biti ljubljeni in to z nekom deliti.[/quote]
Robi, kolikorat še moram ponoviti, da nimam slabih izkušenj?
Spider..To pa ni čisto res. Kaj pa se lahko naučiš novega od nekoga, ki le potrjuje tistemu čemur ti verjameš ?[/quote]
Glej, od tebe sene morem naučiti ničesar, ker si svetlobna leta oddaljen od mojega načina razmišljanja.[/quote]
Seveda, če si tako zacementiran v svojih prepričanjih, da te nihče ne premakne za milimeter. 🙂
Naučiš se tako, da na stvari pogledaš iz drugega zornega kota. In tega drugega zornega kota, ti ne more prikazati nekdo, ki tako razmišlja, kot ti sam.
Saj se ne gre za izkušnje v partnerstvu, ampak za izkušnje iz otroštva.
Nisi se rodila s tem strahom, ampak si ga pridobila.[/quote]
Morda, spomnim se, da sta me starša rada imela le takrat, ko sem bila pridna, uspešna, ko sem morala dokazovati, da sem v vsem najboljša..drugače pa kot da me ni. Žal pa niti dandanes ni nič drugače, še kar gojita neka huda pričakovanja od mene…veš kako težko je to požreti, ko ti kdo od bljižnjih pove, da si razočaral oz, da ju je sram kakšno hčerko imata. Še dobro, da že 11 let živim zase, drugače bi me spravila v grob, ful sta zahtevna in nočeta se postaviti v mojo kožo niti za trenutek. Je pa res, da so starši tisto prvo nekaj, kar imaš kot otrok na razpolago, od koga si odvisen od koga se učiš in meni je bilo že zelo zgodaj jasno, da se od njiju ne morem kaj dosti pozitivnega, primernega naučiti..nič čudnega da sem z razlogi vedno pobirala vzornike, dobre zglede pri učiteljih (v oš, v sš, na faksu), pri trenerjih, pri kakšnih uspešnih sodelavcih, sodelavkah, le starša nikoli nista prišla do te točke, pa ne vem ali zaradi mene – sta res v mojih očeh bila tako povsem zame neprimerna…ne znam na to preteklost pogledati objektivno. Morda ravno v tem tiči strah, da bom od nekoga, ki ga bom razočarala potem odpisana.
Forum je zaprt za komentiranje.