Na svoje s cimri?

Veliko tem o biti na svojem.
Mene pa zanima, če gre kdo tako na svoje, da ima cimre?
Najem stanovanje za eno osebo je kar hudo drag zalogaj. Zato razmišljam, da bi mogoče šlo tkao kot v študentskih časih: s cimri. Seveda ločeni sobi, skupna kuhinja, kopalnica.
Je kdo to poskusil?
Ali je to le med študenti?

Dom upokojencev ima tak sistem, sicer s skupno sobo, ampak saj ni ovir, a ne:)).

Vprašanje je bilo zelo resno zastavljeno. Želim na svoje, denarja pa manjka zato se mi ne zdi slaba ideja s cimri.

Potem je bolje, da ostaneš pri starših. Njih vsaj poznaš, jim recimo zaupaš in niso tujci:). Drugače je to veliko nekega prilagajanja, popuščanja itd. Sama se ne bi nikoli odločila za kaj takega, ker mi svoboda in mir veliko pomenita.

Smem vprašati zakaj si tako cinično in sarkastično nastrojena? Punca pač rabi malo spodbude, da bo lažje realizirala, kar ji je padlo na idejo, ne pa posmeha.

Ribica bo raje v sosednji temi udrihala po tistih, ki živijo pri starših, meni pa svetovala bivanje pri starših.

Dvojna ali večkratna merila in zlati anus so pač stalne lastnosti nekaterih forumašev, tu se ne da pomagati, le sprejmeš to lahko.

Glej, napisala si, da ti najem stanovanja predstavlja veliko oviro, najbrž o nakupu nepremičnine sploh ne razmišljaš, ti je nedosegljiva. In če imaš na izbiro živeti med tujci ali v domačem okolju, kjer si vedno dobrodošla in te ne bo nihče brcnil čez prag, potem je najbrž opcija življenja pri starših edina realna. Ne vem pa ničesar o tvoji starosti, tudi ne o tem, ali imaš žive starše, kako se z njimi razumeš, zakaj si ne poiščeš partnerja in greš v dvoje…na podlagi tega, kar si napisala, sem odgovorila kot sem…sarkastično:). Ni pa moj namen kogarkoli poniževati, daleč od tega.

Ne dajem spodbude, ker ne odobravan skupinskega bivanja v času najbolj aktivne dobe. Drugače je med študijem in ko si toliko obnemogel, da je tvoja zadnja postaja dom upokojencev. V vmesnem obdobju življenja vsakemu privoščim kvalitetno in lepo življenje. Seveda je to le moje razmišljanje, ki ni nujno enako drugim:)).

Napisati zakaj si ne poiščem partnerja in ne živim z njim, je malček neprijazni. Ugani zakaj.

Ugibamo naj? Zakaj pa nam tudi te podrobnosti ne razkriješ, lahko ugibamo v nedogled – v zmotah 😉

Marsikje zunaj to je opcija. Nastopi pa težava, če nekdo ni vajen pospravljanja in nekega reda ali pa da je preobčutljiv in ga moti vse živo.

Ker je boleče? Ker si raje samska? Ne vem, možnih je več odgovorov:). Nekateri se počutijo odlično v ednini, so rojeni zato. Drugi ne in si zato poiščejo nekoga, s katerim delijo lepe trenutke. Aja, so še tretja opcija ljudi…ki se smilijo sami sebi, objokujejo svojo nesrečo, ker jih še ni obiskal “princ ali princesa na belem konju”, ker so obupali, ne verjamejo v sanje in se zato tudi ne potrudijo. Da ne bom krivična…so tudi tisti, ki se trudijo, pa nikoli noben trud ne obrodi sadove.

Kr neki…

A ni logično? Ker ga najdemo.

Drugače pa sem bila v Angliji in tam je praksa, da več mladih živi v istem stanovanju, hiši. Delijo si kopalnice, kuhinje, sobe imajo pa vsak svoje. V Sloveniji pa to očitno ni praksa.

Ne, meni ljudje niste logični, zato postavljam butasta vprašanja.

Kako, da ni praksa – seveda je. Moja izkušnja: po diplomi in izselitvi iz študentskega doma sem šla v garsonjero, lepo, novo, z nekoliko zasoljeno ceno vendar mi je bila všeč in tudi ta ideja, da grem končno na svoje me je upravičeno vznemirjala. Čez kakšne 3-4 mesece sem nenadoma pričela opažati, da me moti tišina v njej, da bi bilo fajn s kom malo počvekat, spiti kakšno pivo ipd, skratka začutila sem, da pogrešam nekaj kar je bila v študentskem domu stalnica. No, po izteku najemne pogodbe, sem se odločila, da grem v neko varianto, kjer bom imela vsaj enega cimra ali cimro…no, našla sem pod Golovcem prijetno hiško, živim z dvema cimroma, ki sta cele dneve v službi, včasih z njima malo kaj na kratko podebatiram, noben od njiju nima težav z redom ali higieno, še nikoli se nismo kregali ali kaj podobnega, en ima punco, ki včasih pride kak vikend na obisk, načeloma pa nimam vzroka, da bi se tej ureditivi odpovedala, ni nekih takšnih razlogov, da bi imela občutek, da se moram tu ful prilagajati ali pa da je prisoten kakšen hrup ali pa nemir ali pa žurke ipd. Tu kjer sem, sem zelo zadovoljna pa tudi če rabim kaj, mi cimra rade volje priskočita na pomoč, tako da je praksa, je pa odvisno na koga naletiš in kako se v takšnih okoliščinah znajdeš, eni so res zategnjeni do amena, nekateri pa so prav kot nalašč za sobivanje. Mislim, pa da sem imela srečo, da sem že v času študija imela izjemne cimre in da od tam nekako črpam voljo in motive da raje še zdaj živim s cimri kakor pa sama; vsekakor pa bi bilo lahko drugače, če bi si našla sorodno dušo, takrat bi tudi to spremenila, če bi to bilo potrebno.

Zmedena_samica, hvala ker si delila svojo zgodbo. Ko sem te brala, se mi zdi samoumevno, da se je tvoje življenje zasukalo tako kot se je, ker uživaš in ti ničesar ne manjka. Odlična iztočnica in motivacija za tiste, ki bi nekaj radi, pa ne vedo ne kako ne kaj:). Dala si lep primer, kako je nekaj mogoče, če se vidiš v tem.

Zaradi takega načina razmišljanja pa smo v vrhu, kolk ljudi, starih 30 ali več, živi pri starših. Ker seveda nimajo keša za nakup ali samostojen najem, za življenje s cimri, ki niso njihovi starši, pa so preveč fensi.

In zakaj naj bi bilo tako življenje nekvalitetno? Sigurno je bolj odraslo, kot pa igranje vloge odraslega otroka.

Spider, potem pa najbolje, da se preselimo v srednji vek in začnemo živeti v komunah. Bistvo vidim v družini, to je meni vrednota, zato menim da tovrstna združenja izpodrivajo tradicionalno obliko družine, njeno vlogo v družbi in kar je najbolj zanimivo, ljudje so še bolj nesrečni. Ne verjamem, da je človek ustvarjen za bivalno skupnost večih ljudi, ki niso v nikakršni sorodstveni povezavi. Zato pravim, da meni to predstavlja slabšo kvaliteto življenja.

No, nekomu, ki se doma s starši slabo razume, je pa takšno bivanje (s cimri) vseeno lahko bolj kvalitetno.

Vsak zase najbolje ve, kaj mu ustreza. Meni to predstavlja zapravljanje časa, nekomu pa ključ do srečnega lajfa:).

Pa čeprav je to italijanska, ups, slovenska družina, 60-letna ata in mama in 35-letni otrok?

Prvo si preberi definicijo komune:). V ustvarjanje družine gre najbrž vsak z dobrimi nameni. Kaj prinese čas, kako se stvari zasukajo, ne moreš vedeti že danes. Upaš na najboljše:). Družine si ne izbiraš po svoji podobi:).

Kaj se zdaj izmikaš. Očitno se ti zdi bivanje odraslega otroka z ostarelimi starši bolj sprejemljivo, kot bivanje neodvisnih odraslih oseb pod isto streho. Žalostno, v bistvu.

Vsak zase najbolje ve, kaj mu ustreza. Meni to predstavlja zapravljanje časa nekomu pa ključ do srečnega lajfa:).[/quote]

Zapravljanje časa? Pa saj čas bo tako ali tako minil…srečno življenje se zgodi, zato ker bivaš s cimri, zelo spodbuden zaključek od nekoga, ki tega ni ozkusil. Zgleda, da sem kljub svojemu dolgemu postu prej nejasno skracala, zakaj mi ni bilo v redu živeti sama in sem kao po tvojem zato zdaj zaradi tega ker imam dva cimra neizmerno srečna, pred tem pa nesrečna.
Goldfish, vljudno te prosim, da se umakneš iz te teme. Hvala.

Spider, vedno lahko najdeš anomalije. Če hočeš nekaj spodbijati, lahko najdeš sto in en argument. Mene ne moreš prepričati, da je življenje s cimri v odrasli dobi nekaj, po čemer bi človek hrepenel in si tega močno želel:).

Sigurno nihče ne hrepeni po življenju s cimri v odrasli dobi, se pa meni osebno zdi bolj normalno, kot bivanje odraslega otroka v otroški sobi pod komando staršev. Govorimo o tem, kaj ej bolj sprejemljiva opcija, ko lasten nakup ali najem ni možen.