Dodana vrednost v naših življenjih
Danes sem se zapletla v pogovor z naključnim tipom sredi ulice. Če bi bilo malo več takšnih gajstnih, podjetnih in sposobnih oseb, kot je on, bi se naša preljuba deželica izkopala iz krize.
Tu vas pa sprašujem (lahko razmislite tudi pri sebi), kaj počnete poleg službe in gospodinjskih opravkov? Kakšna je vaša dodana vrednost? Se trudite biti boljši, si razširit obzorje še z drugimi stvarmi, morda izobraževanji ali je vzorec delovanja po linji najmanjšega odpora, oddelamo šiht pa gremo dam pred tv?
Ne mislim tu hobijev, ampak recimo, kaj počnete, da iz svojega življenja iztisnete kar največ? Ste kdaj realizirali kako svojo idejo, ki se vam je spočetka zdela nemogoča? Ste zanjo pripravljeni garat, vložit nekaj več truda, it minus na začetku ali ste raje varno spravljeni v svojem brlogu?
Ljudje, ki so na razpolago za ‘službo’ 24/7 ponavadi veljajo za bedake in se jim očita vse kar imajo in so. Bistvo vsega pa je, da si ‘med to službo’ najdejo čas zase in za vse kar imajo radi. In to je dodana vrednost v življenju.
Robić, mislila sem hobije kot take. Ko kdo reče jaz pa rad kolesarim. Pa ga vprašaš, kolikokrat tedensko je to, pa ti reče, da 1x mesečno…
Hobi kot nekaj, kar lahko obrneš v denarce ali pa kako drugače vložiš in tržiš. Oz. ne vem, izkoristiš neko svoje znanje v službi ali pri čem drugem. tak.
Ta tip je omenil tudi, da smo Slovenci (prosim, ne spet skakat u luft) precej ozkogledni in delamo samo tisto, kar se mora, samoiniciativnosti pa je premalo. Ljudje po njegovem v njegovi branži niso najbolj naklonjeni izobraževanjem in dopolnjevanju svojega znanja.
Kakšna idealistična domišljavost in nepoznavanja razmer na trgu dela. To ti povej recimo murni delavki, da je njena “dodana vrednost” mizerna, ko dela za “štanco” 8 ur dnevno, češ, naj se izbobražuje in bo bolj ustvarjalna, ko pride domov, da se bo bolje “prodajala”….
Na žalost to drži in tudi tisti, ki imajo familije s še majhnimi otroki si to pač zelo težko privoščijo, tako v finančnem smislu kot tudi časovno. Še posebej pri današnjem delavniku, ki ni več od šestih do dveh niti velikokrat ne traja samo osem ur. Da niti ne govorimo o izmenskem delu. Poleg tega tudi nismo vsi enako sposobni.
Med službo lahko tudi uživaš, če opravljaš delo, ki te veseli. Trener Real Madrida Jose Mourinho je povedal, da je spočit med sezono, ko so na sporedu tekme, ko pa le teh zmanjka pa ne ve več kaj bi delal sam s sabo, kar je pa po njegovih besedah precej mučno in utrujajoče. Torej je njemu dodatna vrednost služba – nogomet.
Recimo za nekoga, ki pa dela za tekočim trakom, ali pa opravlja kakšno težko fizično delo v proizvodnji in stoji na nogah po 8 ur na dan pa to ne more zanj predstavljati dodane vrednosti. Takšnega dela predvidevam noben ne mara opravljati. In verjeli ali ne, ravno takšna dela, monotona, z enimi in istimi gibi te najbolj izčrpajo, še posebej, če se ne razumeš z večino sodelavcev, da niti ne omenjam, če delaš 2 dni popoldne, 2 dni zjutraj in 2 dni zvečer, frej imaš pa samo nedeljo, ali pa še to ne. Potem pa kaj je zdaj tu kaj čudnega, da ko prideš domov, da se boš samo še ulegu pred tv-jem, odprl piksno laškega in zaspal med gledanjem filma ? Zdaj pa da nekdo, ki ma več kot očitno preveč prostega časa, da lahko od jutra pa do večera pametuje na forumu in nam hoče na nek indirekten način povedat, da nas je večina ljudi lenih in da se premalo trudimo v življenju oz. premalo izpopolnjujemo svoje sposobnosti…oh ja 😀
Dajmo se držat teme, prosim. Matjazko, saj znaš bit tud resen, pokaži to.
Ne mi o Murinih delavkah, je dosti drugih obrtnikov, s.p.-jev, ki živijo od lastnega zaslužka in promocije. Gre tudi za to, da si marsikdo ne upa tvegat in se vreč v svoj posel, pa raje stagnira v “zasigurani” službi.
Kako si ti predstavljaš dodano vrednost v svojem življenju?
A dodana vrednost se šteje samo, če delam nekaj, kjer dodatno zaslužim? Ne, nimam nobene “dodane vrednosti”. Moja dodana vrednost so hobiji in prosti čas, ki ga izkoriščam na različne načine. Denar mi ne pomeni nič, vsaj ne dodaten poleg osnovne plače, ki mi zadostuje, da pokrijem osnovne stroške in svoje hobije.
Ti pa še vedno visiš na forumu in še vedno nisi nič dosegla v življenju. Pa ne prbijaj mi, da si trenutno v pisarni, glede na to da je ura 10 zvečer, pa v nedeljo tudi verjetno ne delaš ob 00:00. Par knjig si si prebrala zdaj si pa že misliš, da si boga za jajca prijela. Znate odlično razpolagat s časom, ja saj vam verjamemo, a niti 5 minutk ni vmes, da ne napišete novega komentarja. Jaz tebe še v Muri ne bi zaposlil, glede na to kako težko držiš prste stran od tipkovnice, bi verjetno še tam težko shajala brez te kište, pa svojih internetnih prijateljev.
Upam, da te nisem preveč prizadel, v srčeka, če pa sem te pa še toliko bolje zate.
Dodana vrednost na sami sebi…oh ja, kaj vsega se ne bo folk še spomnil. Mislim, da je nimam, tudi če obstaja ne bi mogla trditi za nekaj s čimer sem okupirana, da mi daje dodano vrednost, saj končno nisem nobena storitev ali produkt, ki gre skozi n rok ali v trajno (zlo)rabo. Dodana vrednost…kako dodati vrednost nečemu, kar nima vrednosti – človek nima vrednosti – vsaj ne neke definirane v €, kdor pa misli, da jo ljudje imamo pa naj poskuša tako živeti, ni prepovedano 😉
Morda smo Slovenci res ozkogledi, morda celo leni – toda kaj potem, vsak je sam odgovoren za svoje življenje in če nekdo nima motiva in potrebe, da je 20 ur na dan v pogonu, mi nimamo nobene pravice o tem delati nekih sodb in se zgražati, kako ta človek zabušava ipd – vsak naj živi tako, kakor čuti, da je prav z dodano vrednostjo ali brez nje oz kakor so mu dani pogoji in priložnosti!!! Pa ne delam nobene reklame za altruizem, le ne zdi se mi humano, da se človek vrednoti v denarju, ne želi si sleherna duša na dan obrniti pol mio € – ali pač, zakaj že? Tak odgovor se skriva v človeku samem, žal nimamo vsi tega odgovora v sebi.
Je prostovoljno delo tudi dodana vrednost?
Kar se pa tiče razmišljanja tega naključnega sogovornika: rabimo samoiniciativne ljudi in rabimo takšne, ki potrebujejo vodenje. Navsezadnje smo življenjsko odvisni od cele trume storitev, za katere ne rabiš biti ravno izumitelj. Če bi vsi stremeli k več, kdo bi nam odvažal smeti in filal skladišča ter police v trgovinah? En tak banalen primer.
Drugič, za razliko od marsikatere države pri nas ne deluje varnostna mreža, ki bi ublažila padec smelih junakov, če bi se jim pri poslu kaj zataknilo. Pa dokler nisi odgovoren za par drugih ljudi, se lahko hecaš, otrok pa nihče ne vleče rad v brezno s seboj zaradi “smelega” razmišljanja.
Tretja reč, vsaj po mojem, pri nas smo vzgajani v duhu uniformiranosti in ni fajn izstopati. Oblečeni smo več ali manj enako, veliko damo na zunanje atribute, dokler si sam, voziš kliota, ko imaš družina, pa senika ali tourana. Resni ljudje nimajo tetovaž in pirsinga; moje starše bi skoraj sigurno prerana smrt obiskala, če bi naletela na zdravnika s pirsingom v obrveh ali tetoviranimi rokami.
Še konkreten primer: prijateljica je samozaposlena in dela, ko je pač treba, včasih tudi popoldne, za vikende, zvečer, tudi kakšna noč gre po zlu. Doslej se je še vsakemu tipu zrolal ob njej in ni zdržal, ker ima pač nepredvidljiv urnik dela. Obratno se mi zdi, da gre morda malo laže – za tipe je sprejemljivejše, da imajo tak šiht.
Tudi v šoli še vedno vse otroke skušajo stlačiti v en kalup, tukaj se od mojih časov ni kaj dosti spremenilo, edino z lepo pisavo jih ne morijo več.
Zanimivi odzivi. Tisti, ki vas je vprašanje prizadelo ali ste odgovorili cinično, pač preskočite to temo, saj očitno niti razmišljat ne želite o tem.
Dodana vrednost … jah, lahko gre za denar, ki ga za zraven zaslužimo (za boljše življenje) ali pa nematerialna stvar. Dodana vrednost v splošnem pomeni nekaj več, nagradnja, bonus. Veliko ljudi pa vidi samo kuća-posao in nič drugega. Izgovor za neizvajanje hobijev najdejo v denarju, kot da so hobiji samo za petičneže. Premalo je samoiniciative pri ljudeh kot tudi po službah. Okej, nekatere službe so takšne, kjer napredovanja niso mogoča (delo za tekočim trakom ipd.) ali kjer nove ideje nekega delavca niso sprejete u navdušenjem. Dve moji prijateljici sta začeli s službo kot študentki preko banalnih delovnih nalog, ko pa so se izkazale in pokazale motivacijo, so bile premeščene na višja delovna mesta in temu primerno višjo plačo. In tako so iz študentskega dela prišle na redni zaslužek.
Seveda da je. Se pravi vse, kar je nek plus. Nekaj, kar počnemo iz lastne volje, iniciative, kar nam načeloma ne bi bilo treba, pa vseeno počnemo zaradi notranjega zadovoljstva ali neke druge potrebe.
Tudi smetar lahko živi bolje. Če recimo uživa v slikanju, da to počne doma. In morda prodaja svoje izdelke na boljšjaku. Poleg svoje redne službe.
Kako to misliš? Si lahko konkretnejša? Vse, kar počnemo, sploh v zvezi z denarjem, je riziko. S.p. morda še najbolj. Še najbolj skozi pride, če nima nobenega drugega zaposlenega, ker v primeru težav nastrada ravno on, ne pa njegovi zasposleni. Pri d.o.o. že rabiš začetni vložek (mislim da 7 jurjev), se pravi da imaš že nekaj našparanega, verjetno si v razvoj nečesa že vložil svoj čas in znanje, potem pa se vržeš v oglaševanje. Ki je itak najdražje. Ampak nekako nujno. Pa tu so spet variacije. Dobro je poznat ciljne skupine, in jih znat uspešno nagovorit. Da ne mečeš stran časa in denarja in materiala.
To pa tako in tako 😉 Ampak kako potem sledit svojim sanjam, svojemu notranjemu koleščku, ki poganja tvojo energijo, če se istočasno bojiš izstopanja? Najbolj tvegane so itak naložbe z denarjem, zato je fajn poznat trg dela pa potrebe ljudi pa imet neko bazo podatkov z mejli itd. Ni za vsakogar, sam tisti ki to želi, mora to raziskat. Pač treba zmanjšat čimveč faktorjev tveganja. Vsak se lahko na neki točki svojega življenja odloči, da bo pa nekaj spremenil na/pri sebi, da bi začel ne vem tržit nek svoj hobi (kot Robi recimo, čeprav ni napisal, za kaj gre) ali dejavnost ali strast. In marsikdo se tega loti preveč naivno, preveč navdušeno, ko pa vidi, da ne gre, pa puško v koruzo, namesto da bi še bolj zagrizel v to.
Taka ženska rabi poleg sebe podobnega moškega. Ki ima ravno tako fleksibilen urnik ali veliko potuje, nekdo, ki jo lahko razume.
“Bravo” Krivokljun. Če človek pove odkrito, kaj si misli ali ne misli oz da o tem na razmišlja tako, je najbolje mu kar obesiti cinizem in dati nasvet, da naj vozi stran. Res si prijazna, mnogo preveč.
Krivokljun, očitno si prebrala si veliko instant ameriških knjig o o poslovnem uspehu in osebni rasti. Realno življenje je na žalost drugačno. Spoznati moraš tudi njega, vendar je to izjemno težko, če si petek in svetek pred računalnikom. Tale forum je prava zakladnica teoretičnega nabijanja usranih drekačev in zafrustriranih babnic. V praksi so stvari popolnoma drugačne.
Ni na moji strani zgražanja, ne ogorčenja, le komentirala sem to da navajaš, da smo nekateri cinični in da naj vozimo stran od te teme. Morda se ti počutiš ogorčeno ali se zgražaž, ko bereš odzive vseh forumašev.
Forum je zaprt za komentiranje.