Moža bi rada prepričala v selitev
Sama prihajam iz Ljubljane, on iz Novega Mesta. Pred nekaj leti sva si postavila hišo v okolici Novega Mesta, večinoma z njegovim denarjem oz. kreditom. Potem sva dobila otroka in v bistvu nam nič takega ne manjka. Sama sem sicer brezposelna, vendar iščem. Še najbolj se kaže, da lahko dobim službo v Ljubljani.
Tu pa je tudi problem. Namreč mene daje vedno večje domotožje oz. pogrešam Ljubljano. Pogrešam tisti dnevni utrip centra, ljudi, trgovine, skratka vse. Tudi njemu je to sicer všeč, vendar niti ne kaže kakšnega posebnega zanimanja, nekako izgleda, da kamor ga daš, tam bo zadovoljen.
Če bi bilo po moje, bi se takoj preselila nazaj v Ljubljano, v stanovanje. Če bi uspeli prodati hišo s parcelo, bi po moje dobili dovolj denarja, za eno srednje veliko stanovanje blizu centra. Prostora pa bi tudi imeli dovolj, pa še toliko čiščenja ne bi bilo. Res je, da ima hiša kar nekaj prednosti, ampak meni je dolgčas na vasi za umret. Tudi v službo bi potem lažje hodila, saj bi bila bližje.
Problem nastane, ko želim odpreti to temo možu, saj se ne želi niti pogovarjati. Nekako razumem, da se je marsičemu odrekel in vzel kredit, da je naredil hišo, pa še to le par let nazaj. Razumem tudi, da bodo njegovi starši potem malo dlje, pa tudi njegova služba. Samo po drugi strani bi bilo tudi veliko prednosti, da ne omenim, da lahko vsak dan stopiš ven in si že v življenju, med ljudmi, v kavarni na kavi…tukaj pa moram za vsako stvar v avto…groza.
Sumim tudi, da bi bili proti selitvi tudi njegovi starši, ampak do tega niti ne prideva, ker že v osnovi zatre moje želje o pogovarjanju okoli te teme.
halo, saj novo mesto pa ni taka mala vas, razen če si ti v okolici. Če si brezposelna, si najdi službo, v NM je veliko dobrih služb. Pa še ljudje so fajn.
Tudi na njivi imaš dovolj dela, vključi se v društvo kmečkih žensk itd. itd.
Rodi še kakšnega otroka.
Ljubljana je kar se mene tiče, zate pozabljena zgodba, razen ko boš v penziji in bo mož umrl.
Njega iz bajte v NM ne boš spravila v stanovanje v Ljubljano, pa če se na glavo postaviš.
Lahko pa začneš četat po ona – on portalu in najdeš enga Ljubljančana.
boli tebe, da je on vložil svoj denar v hišo
boli tebe, da verjetno nikoli ne bo prodal za tako ceno, kolikor je vložil
boli tebe, da bi se moral vozit ohoho do službe
boli tebe, da bi verjetno moral vzet še dodatni kredit za srednje veliko stanovanje blizu centra (sploh poznaš cene?
neee, ti bi rada imela trgovine na dohvat ruke in manj za pucat….
V vsakem primeru se bo moral nekdo voziti v službo, ali ti iz NM v LJ, če misliš, da pa tam boš dobila službo ali pa mož iz LJ v NM.
In dokler nimaš redne, dobro plačane službe za nedoločen čas v LJ, jaz niti slučajno ne bi sanjala o kaki prodaji skoraj nove hiše in selitvi.
Trgovine, drenjanje, probleme s parkiranjem … pa brez problema pogrešam :))
Eh, ti povem, da ob majhnem otroku mestni vrvež kar neha biti zanimiv … Tiste redke dneve, ko imaš čas, se pa lahko magari zapelješ do LJ. Ko so otroci najstniki, je pa spet malo več časa tudi za take zadeve. Tako da jaz ti priporočam, da o selitvi začnete razmišljat, ko bo otrok šel v srednjo šolo.
Ne gre za kavarnice, trgovine, gre za tisti utrip mesta, ki ti je všeč (tudi,če ne greš nikamor). Tako nekako, kajne?
Postavljena sem v podobno situacijo. Može bi šel (ne sili na vsak način) v penziji živet nazaj na dodeželje (manjše mestece), meni to sploh ne diši. Šla bi tja recimo za en teden, dva na dopust, živela pa tam ne bi. Iz istih razlogov , kot jih ti opiisuješ. V Ljubljani mi je všeč, v Ljubljani sem doma.
Kaj ti je storiti? Ne vem, če že v začetku mož ni niti za pogovor, bo težka. Res so to, da ti je tam všeč, da ti je dolgčas brez vrveža, dokaj slabi argumenti.
Meni se zdi, da si ti nekje globoko zelo nezadovoljna s svojim življenjem, ne vem sicer, s katero komponento najbolj. Mogoče z možem, mogoče si depresivna zato, ker si brez službe. Nobene od teh stvari ti selitev ne bo spremenila sama po sebi, tudi v Ljubljani je za službe trenutno bolj ostro.
Predlagam ti, da vsaj en mesec natančno pišeš dnevnik, kaj počenjaš, vzporedno (mogoče kar na sosednji strani) pa tisto, kar bi ti v istem hipu življenje v Ljubljani omogočilo bolj po tvojih željah. Ampak moraš biti poštena do sebe. Na primer: ob 8:30 piješ kavo. Ali bi jo v Ljubljani pila v sosednjem lokalu s prijateljicami? (Najbrž ne, ker so prijateljice po službah in ker si brezposelna, torej nimaš denarja, da bi se kafetisala po lokalih). Ob 10:00 pospravljaš kopalnico. Ali bi jo v Ljubljani tudi? Najbrž še pogosteje, ker v stanovanju nimaš dovolj prostora, kamor bi odložila vse, kar rabiš. Ob 12:00 nakupuješ v Hoferju (ista ponudba je v Ljubljani in v Novem mestu). In tako naprej.
Prepričana sem, da je tisto, kar v tem hipu rabiš, sicer sprememba, ampak ne selitev (ki bi šla spet na stroške tvojega moža), ampak to, da končno začneš sprejemati odgovornost za svoje odločitve in spremeniš nekaj na sebi (izobrazbo, stopnjo razgledanosti in te stvari.). Če ne zaradi sebe, zaradi tvojega otroka.
No, jaz sem ena taka “razvajena”. Všeč mi je narava, rada pomagam na kmetiji, znam kidat, kosit, grabit, drevje obrezovat, štihat, teleta na svet spravljat…
Navadila se v enem letu nisem. Rada imam mesto, gledališče, ozke ulice, sprehod skozi staro Ljubljano sredi noči, stare stavbe, muzeje…
Sem prišla nazaj.
Joj kaksni odgovori. Saj vas avtorica ni sprasevala kje je lepse zivet…
Pac pogovoriti se bos morala z mozem. Povej mu, da tebi to predstavlja problem in da bi se rada pogovorila. Ce je normalen, se bosta usedla dol.
Jaz bi za zacetek na list napisala moje pluse in minuse obeh odlocitev, nato pa isto predlagala mozu. Glede na rezultat, bi potem imela iztocnico za pogovor.
Te pa razumem, saj je bilo pri meni podobno, prav tako selitev na vas iz mesta, pa ne iz Lj. Manjka mi prakticnost mesta, druzba. Zdaj to resujem tako, da grem skoraj vsak dan z vozickom v mesto. Sem pa prepricana, da bodo tej problemcki dosti manjsi, ko bom sla spet v sluzbo. Takrat ti bolj prija imet svoj mir, mesta pa zaradi hujsega tempa in utrujenosti, ne bom vec tako pogresala. So pa se vedno moje sanje imeti hisko na obrobju mesta.
Razumem željo po vrnitvi v Ljubljano. Ne razumem pa tega, da sta z možem šla v gradnjo hiše izven mesta in to zgolj par let nazaj. Kajti s tem sta se zakreditirala za 10 ali 20 let vnaprej. To niso heci, kredit za nepremičnino je neke vrste ‘suženjstvo’, saj se ga težko rešiš. Tudi s prodajo ni prav preprosto, ker je že par let izredno težko prodati hišo ali stanovanje.
Torej, velik kiks iz tvoje strani, da si privolila v gradnjo hiše na tebi nevšečni lokaciji. Hiša je življenjski projekt, ki se ga zelo težko ‘rešiš’, ko je enkrat v pogonu. Zato jaz mislim, da on ne zatira tvoje želje zaradi žlehtnobe, temveč zaradi njene nerealnosti.
Midva bi pa oba šla nazaj v Center Ljubljane (čeprav nisva kje na kmetih, samo malo stran od Lj), pa nama žal finance tega ne dopuščajo trenutno.
Nama tudi manjka to, da stopiš ven in si sredi dogajanja, da se ni treba za vsak teater, koncert vozit z avtom, skratka, ko sva v Ljubljani, je čisto drug filing kot tu, kjer živiva.
Večina ne kapira, eh, kaj pa je tistih par km se peljat.
Pa veliko ljudi ima tudi čisto drug način življenja in ne pogrešajo nič od tistega, zaradi česar bi se jaz vrnila v Ljubljano.
Sicer pa kakšnega pametnega nasveta nimam, kako prepričat moža, ki mu ni do selitve. Ker zgleda, da mu je čisto fajn tam, kjer je. Poleg tega poznam kar nekaj ljudi, ki so sami gradili svoje hiše, večina je na te cegle in zidove navezana kot na lastne otroke in bi bajte prodali najbrž samo v primeru, če bi šlo za življenje.
Forum je zaprt za komentiranje.