mož na misiji
Lep pozdrav
Ste tukja punce,žene katerih fantje,mozje so sli na misijo?Kako je bilo?Imate majhne otroke?Kako ste zivele pol leta same?
Moz razmislja da bi sel na misijo,ker imamo slabo finančno stanje in bi se tako losali kreditov in vseh dolgo, ki jih imamo.Po en stran si zelim da bi res lahko začel potem normalno zivet in se nebi kar naprej nečemu odpovedovali.Po drugi strani pa me je strah kako bom prezivela sama pol leta s dvema majhnima otrokoma,pa kaj če se mu kej zgodi?
Sploh si ne predstavlam kako bi to slo.Je vredno samo zato da bi si popravili finančno stanje?
lp
moj je ravno na misiji, imava dvoletnika in dvomesečnega dojenčka. In če bi lahko bi raje, da ne bi šel. Noben denar ne odtehta tega, kar preživljam že 3 mesece in bom še 4 🙁 da ne govorim o tem, kako ga starejši otrok pogreša, ga vsako jutro išče po stanovanju in kliče, ko gre iz vrtca govori da ga ati čaka doma… 🙁 ni fajn, verjemi. Odvisno je tudi od tega, kakšen tip človeka si ti sama. Jaz priznam, da brez njega ne funkcioniram normalno, nisem navajena da je vse na meni, ker sem navajena njegove pomoči tako v stanovanju, gospodinjstvu, otrocih… In mi je res težko. Raje še enkrat premislita, predvsem ti, če boš lahko sama za vse, sploh če pišeš da imata dva majhna otroka.
Hm…ne vem kako napisat, da ne bo kdo spet narobe razumel.:)
Pišem izključno kot bi sama želela zase. Torej:
Noben denar mi ne pomeni toliko, kot čas, ki ga preživimo skupaj kot mož in žena in tudi kot mati in oče. Otroci so majhni in še kako potrebujejo tudi moško vzgojo, vzgled v družini..najbrž bi ga tudi otroka pogrešala…
Seveda, če bi on imel zares VELIKO željo iti, ga ne bi želela pri tem obremenjevati ali celo zahtevati, da ostane doma. Tako dejanje se mi zdi egocentrično.
Pogovorita se. Odkrito, kaj želi eden, kaj drugi. Pretehtajta vse možne variante kako pridobiti denar drugje, da bi lahko ostali skupaj in konec koncev tudi takega tveganja za življenje ne bi bilo.
Želim vama, da najdeta rešitev, ki bo ugodna in sprejemljiva za oba.
Danes sem pa čisto preveč tu gor ;)….bom jutri popravila “povprečje”.
Lahko noč vsem MONOVKAM in lepe sanje vam želim.
Sej vrjamem da bi mi slo tud sami,vsa opravila,no sej čist sama ne bi bila,bi mi veliko pomagali moji,vrjetn bi sla za ta čas k mojim.
Tud midva imava dvolentnika in pa 4 mesece starega.In moz mi res veliko pomaga pri otrocih in pri gospodinjskih opravilih.Najbolj me skrbi bolj to kok se bomo pogresal.
Ne vem če sm sposobna bit brez njega pol leta,pa otroka sploh starejsi.
ŠE ENA kje pa je tvoj na misiji?
Če gre za vojaka, potem mi je takšno razmišljanje malo pozno. Če je človek vojak, se vendar ve, kaj to pomeni. Vojske nimamo zato, da se bo urila in da bo v vojašnicah čakala na nekaj še sami ne vemo kaj in da bodo oficirji delali kariero s sedenejm po štabih. Vojaki morajo biti pripravljeni, da bodo enkrat koristni svojim plačnikom, da bodo služili ineresom svoje države na način, za katerega so se urili, to je z izpostavljanejm neposredni življenjski nevarnosti, pa naj bo to na bojišču v domovini ali na misiji v tujini. Ve se, da z zaposlitvijo v vojski ni nekega hudega zaslužka, razen seveda, če greš na misijo. Ko si ustvariš družino z vojakom, bi nekako bilo koristno, da imaš te pojme razčiščene. Je pa zagotovo zelo težko to preživljati.
Ti je dolgčas, ker kače ni nič naokrog, pa si našla novo tarčo za pljuvanje strupa fovšije?[/quote]
Na kaj pa bi bila fauš? Na klanje divjih živali? Samo pravim da ona vedno povelučuje tako svojega moža in družino, da oh in sploh so naj, drugi pa naj trpijo, ko se jim zahoče pa gre mož svoje nagone sprostit na divje živali. Lovcev ne maram, prav tako ne razumem žensk da se lahko sploh veže z tako primitivnim in hladokrvnim človekom.
Sam neki… Kaj če bi vas, ki tolk jamrate, partner nenadoma zapustil ali (bog ne daj) umrl… Kako bi pol preživele same s familijo, če že zdaj hočte umret ob misli, da gre za 6m v služit denar (!!!) nekam daleč in se ne boste videli?
Imam ful feeling, da vas je dost takšnih, ki dobesedno visite na svojih možeh in ste čustveno čist odvisne od njih… (da vse skupi v celofan zavijete, pa izjavite, kako jih otroc pogrešajo).
Floating, mogoče zato, ker so drugačne od tebe, in za njih velja “daleč od oči, še vedno v srcu”.
http://med.over.net/forum5/read.php?151,6346896,6347823#msg-6347823
Naj gre,če misli res samo denar služit in ne beži od familije,zato,da se bo razbremenil.
Tebi bo od začetka težko,ampak se boš utrdila kot ženska.Najbrž si še mlada.Upoštevati moraš tudi ,kako trdno zvezo imaš,kajti po prihodu domov in nadaljne leto,ki potem teče se takšnih parov ena tretjina loći. Riziko. In ne pričakuj,da boš kdaj od koga izvedela stvari,ki se tam dogajajo. Kar se zgodi na misiji ,ostane na misiji.
moj je na kosovem 🙁 do marca. Sej kot pravim, čist odvisno kaksen clovek si. Jaz priznam da mi je hudo, zato ker ga pogresam, ker pogresam njegovo pomoc in pa otrok ga pogresa 🙁 nikol ne bi hotla vec it cez to. Tiste ko pa pisete,kak lahko pogresas moza- jaz pogresam vsakega ki ga imam rada in ga ni toliko casa ob meni, sploh pa njega. In ne nisem razvajena, ampak pac navajena njegove druzbe in pomoci.
Kam pa bi tvoj sel na misijo?
Oj, moj pa gre marca na Kosovo. To bo njegova 3-ja misija v 5 letih. Imava dva majhna otroka. Priznam, da sem prvo misijo jemala ful težko, še posebej zaradi dejstev, da je bil to Afganistan, da je zamudil odhod otroka v 1. razred, prve korake mlajšega, da sva se slišala samo 1x tedensko ali pa na 14 dni, ker so bile takrat še povezave slabe, satelitski talefon z zamikom ipd. Vendar se da preživeti. Bila sem polno zaposlena, tako da mi je čas na srečo hitro minil. Zdaj to ni več problem, ko je internet, skype in so povezave boljše. Kot je že ena predhodnica dejala, predvsem se utrdiš kot oseba, vidiš, da sama zmoreš in znaš marsikaj, je res da denar ne odtehta časa, ki ga preživite skupaj, a če tako gledam, tudi sedaj smo dejansko bolj malo skupaj, samo ob večerih, saj imava oba takšne službe, da se pred 17. uro popoldan sploh ne vidimo.
Je pa druga pozitivna stran, da predvsem takrat ko je za dalj časa odsoten vidi, koliko mu manjkamo (ker doma je vsaki dan kaj), pomenimo in ne jemljemo več vsega kot samoumevno.
Dajte, saj ste vse vedele, v kaj se spuščajo, ko enkrat vstopijo v vojsko. Pa ne samo misije, tu so tereni, usposabljanja ipd. ne vem, kako takrat zdržite?
Moj bi v bistvu sam zaprosu če bi ga lahko dal na misijo pač zaradi najine finančne situacije.Rad bi sel na Kosovo,kam drugam ga ne pustim,ker so najbrz kar nevarne razmere.Kako se pa ima tvoj?
Ja jest vem da bi ga hudo pogresala,ker je tud men on v veliko pomoč,ker sva kar za vse sama,edino kolkr mi moji pomagajo.Saj v primeru če bi sel bi se jaz za pol leta preselila k mojim.Zdaj sva se v fazi ko razmisljava a bi sel al ne.Mene je ful strah,ker si sploh ne predstavlam kako bo.Vem da ga bo starejsi malček ful pogresav,mi je najbolj zarad tega hudo.Moj je sicer ze bil enkrat na misiji ampak midva takrat se nisva bla skupej.
Ne vem sploh si res ne predstavlam kako bi bilo.
verjamem da ni tak hudo, sam ko prvič kaj takega skozi daješ, je hudo, ker si pač prvič za toliko časa ločen od partnerja. tereni in usposabljanja niti približno niso podobni misiji, ker vseeno trajajo max. 1 mesec, ta čas si dva komot odpočijeta en od drugega. misija pa vseeno traja pol leta ali še več.
sama sem raje brez tega denarja kot pa da sem še kdaj tako sama. mogoče bi drugo misijo lažje prenašala, ne vem.
je pa tud res, da se zavestno v to spustiš, je pa tud res, da ne veš čist natančno v kaj se spuščaš, dokler ne doživiš tega.
tudi moj je marsikaj zamudil. prve korake starejšega, prve besede, stavke, rojstvo drugega otroka,…
te pa take stvari utrdijo, to pa je čista resnica 😉 in verjamem da na koncu ko pride domov, pozabiš vse žalosti ki si jih prestajal.
sej na misiji jim ni tolk hudo, na kosovem sploh ne, afganistan je že huje. je pa res da tud njim ni lahko, ker so ločeni od družine, stran od doma in bi zagotovo raje bili doma. pa spet pomisliš, da ti ta denar prav pride…
nevem, sama se morta odločit, če praviš da ti bodo starši pomagali… ti bo zagotovo lažje, kot pa če bi bila sama.
Potem je lahko vsakih 14 dni doma, ali pa vsaj en vikend v mescu.
Mislim da ste ene res strašno nesamostojne.[/quote]
??? in zakaj bi bil en vikend v mescu doma???
ja sem nesamostojna kar se tiče otrok in njihove vzgoje, zato pa mam parterja in z njim otroke, da jih SKUPAJ vzgajava in skrbima za njih.
domov pridejo 1x za nekje tri tedne. imajo določene termine in se odločijo v katerem bodo šli na dopust.
tu pa še je stran na facebooku, kjer lahko še druge vprašaša kaj te zanima in muči punce in žene vojakov
Lejte midva sva za vse sama.Moji mi pomagajo takrat kadar je res nuja,ker tud oni imajo svoje zivljenje in svoje obveznosti.Živiva pa pri njegovih od katerih nimava nič,se če grem v trgovino za 2o minut ne morem od njih pričakovat varstva.Smo tudi v zelo slabih odnosih in si nebi zelela bit sama v njihovi hisi če bi moz sel na misijo.In ja če bi ga zbil avtobus bi sla ven iz te hise ne bi hotla bit tle not.Sigurn da ne,ker smo v slabsih odnosih kot sosedje v bloku.
Forum je zaprt za komentiranje.