prosim in hvala
Sem hotela o nečem drugem. Pa bom najprej o tem. O prosim in hvala.
Že od majhnega mi je bilo jasno, da bom od none dobila biškot le, če ji bom rekla prosim. Potem sem od none dobivala tudi za sladoled ali kaj takega, in mi ni bilo treba prosit, je znala že iz oči prečitat. Zato pa ji nisem nikoli pozabila rečt hvala. Pa tud nona ni pozabila, da ji zmeraj rečem hvala in me pridno nagrajevala za to in ono.
Pred leti, so se nekateri domislili in domnevno slovensko vljudnost izpostavili kot konkurenčno prednost pri trženju turističnih storitev. Se še spomnite plakatov in sloganov – turizem smo ljudje, pa še kakšna potica je bla gor naslikana.
Ampak jaz tud včasih kaj po svetu hodim, in še posebno če se gibljem v smeri sever, me zmeraj preseneti vljudnost domačinov. Ko sem se prvič odpravila v Anglijo, me je bilo sram tud usta odprt, ker sem pričakovala, da me bo sogovornik tako napizdil, da naj jasno povem ali hočem sobo s tušem, zajtrkom ali kaj drugega, in da on tega momljanja ne zastopi prav nič (tako porcijo smo običajno dobivali pač vsi po vrsti v šoli pri angleščini). Ampak v nedogled tud nisem mogla molčat in enkrat je bilo treba usta odprt. In začudenje, vse so me razumeli, ter z pregovorno angleško vljudnostjo tudi izpolnili vse moje želje.
Pa si do pred kratkim niti nisem mislila, da je pri nas problem vljudnosti v turizmu. Ja, na kakšnem uradu že. Ko te še preden karkoli vprašaš naderejo. Ali rečejo, da je komplicirano. Ali se te znebijo z “potrebna bo pisna vloga, pol bomo pa vidli” (to moram priznat, da me ne iztiri več, in imam s sabo zmeraj vse štemplje, prazen papir in svinčnik ter običajno niti ni potrebe po pisni vlogi, ko je onim na drugi strani jasno, da jo nameravam napisati zdaj takoj in pred njimi in da sem toliko pismena, da mi je čist vseeno ali na drugi strani raje poslušajo ali berejo). Ali ko v času uradnih ur stojim pred kakšnim okencem in poslušam osebne pogovore zaposlenih. Ali ko se takoj po malici s sendvičem na pisalni mizi kdo ukvarja z mojimi problemi (ker je čas za malico nekdo koristneje izrabil in npr. skočil raje k zobozdravniku ali na škonte, ki je ravno takšen čas). Pa še bi lahko naštevala. Skratka hočem povedat, da sem se na tovrstno nevljudnost že navadila ter me običajno ne sprovocira ker sem pač na take stvari pripravljena.
To je šele uvod. Zdaj pa bistvo. Kar me je zares vrglo iz tira.
Turistični delavci naj bi bili prijazni. Vključno s kelnarji. Ste že kdaj doživeli, da vas kelnarca napizdi čez dve mizi, tako da tudi drugi slišijo, da obvlada, da kdo je tu šef, in kaj se pač grem jaz, ki pridem tam in si naročim en sladoled, pol ga pa 10 minut prav zanalašč počasi ližem. Ali da vas kelnar, potem ko vprašate ali je v določeno jed z jedilika vključena tudi kakšna priloga, napizdi, da če še nikoli nisem bila v gostilni in da se ve, da je potrebno vsako stvar naročiti. V redu. Pol bom pa ene palačinke pa zraven še dve žlici marmelade.
Pa tud na to sem še iz časom bonov za študentsko prehrano navajena. Kar me je pa totalno sprovociralo, ker sem bila totalno nepripravljena, in se mi do zdaj tudi slučajno ni kaj takega zgodilo – napizdil me je neki oskrbnik neke gorske koče!!! Naročim nekaj, prinese nakaj drugega, pravim, da tega pa raje ne bi, tud prav, sej ti drugega ne nameravam niti prnest, drugega nimamo, prav, pol pa nič… in čez manj kot 5 minut prnese kar bi moral že prej, vendar jezikanje pokvari tudi tisto kislo mleko, ki sem si ga že iz doline predstvaljala, kako diši. Ni mi teknilo.
Kaj pa vam? Se vam zdimo dovolj vljudni na naših delovnih mestih? Nasploh pri stikih z drugimi ljudmi? Ali se je že kdaj sploh pritožil zaradi nevljudnosti? Jaz nikoli, mislim si pa svoje.
Vljudnost pri turističnih delavcih? Ali sploh lahko izgubiš službo, če si zadirčen in nevljuden ter nesramen do strank?
O vljudnosti oziroma lepi vzgoji ni kaj za povedati nadelovnem mestu. Jaz sem tajnica ljudem , ki imajo vsi visoko šolo, pa se ne znajo obnašati. Besedi hvala, prosim.. tega sploh ni. Ti vrže spise na mizo in gre. Veliko jih zjutraj sploh ne pozdravo ko pridejo v službo. Mene so doma učili lepi vzgojhi in jaz mislim , da bo fveliko lažje sodelovali , če bi se znali obnašati. Tega je med mladimi malo ali nič. Jaz ssskušam svojo hčero res vzgaajati v tem duhu. Meni se je že dogajalo, da so mi v trgovinah zrihtali nemogoče stvari, ker sem bila prijazna. Zamenjali kupljene stvari in celo povrnili denar, ker sem bila prijazna. Večini ljudi to paše. Sploh pa tisstim , ki cele dneve sstreežejo in morajo biti osladno vljudni do ljudi, ki si to ssploh ne zaslužijo. Prijaznost in vljudnost odpirajo vsa vrata. Sigurno je tako. Če je določen človek še tako grozen in jezen in če mu ti odgovarjaš prijazno se bo zmehčal in na koncu tudi postal prijazen.
Pri meni v lsužbi je drugače , ker sem se nehala truditi in so me žal prevzgojili, da sem samo profesionalna in nič več prijazna. Imam pač to srečo, da delam z gnoji…
LP MARIJA
Em, ne, načeloma ne delim tvojih izkušenj. Sploh pa se mi še niti slučajno ni zgodilo, da bi me natakarica ali natakar nahrulil, so do mene kar prijazni..
Jaz bi se na tvojem mestu vprašal, kakšen vtis pa delaš ti na ljudi, če so kar vsi povprek v tej Sloveniji do teeb neprijazni.
Kako naj bodo ljudje preijazni, ko pa ko so bili majhni, jih starsi niso nic naucili. Spomnim se sosolke iz srednje sole, ko jo je kdo pozdravil (naj si bodi najin sosolec ali kdo drug), ni nikoloi odzdravila. Ocitno je tega niso naucili. Sedaj imam sestricno staro 6 let in se nikoli je nisem slisala, da bi rekla hvala ali prosim. Zakaj? Ker jo starsi tega ne ucijo. Vedno samo zahteva oz. ze kaj ukazuje. Me prav zanima, kaksna bo cez nekaj let.
Veliko neprijaznih ljudi sem ze srecala, en natakarjev do zdravnikov. Nekako vsi mislijo, da smo vec kot mi in taradi tega bi jih pobralo, ce bi pokazali malo prijaznosti. Vem kako je in tudi jaz sem se sprijaznila s tem. Kljub temu pa se zmeraj vztrajam s svojo prijaznostjo, ker nocem biti enaka kot taki ljudje.
Aja… da o trgovkah, ki ne pozdravijo, ko prides in odides iz trgovine, niti ne govorim. Vcasih sem celo delala to, da ce sem pozdravila in trgovka ni odzravila, sem jo pozdravila se enkrat in to bolj na glas, da je bila ze skoraj prisiljena me odzraviti. Ampak sem videla, da ni nic pomagalo.. Ko jih gleda 🙂
Spider, dobro vprašanje. Sem se že ničkolikokrat vprašala. Če je z mano kaj narobe.
Dogodek iz koče ni iz letošnjega dopusta, sem se ga pa spomnila, ko sem pred kratkim zasledila članek v časopisu, da ima planinska zveza velike probleme s tem oskrbnikom v tej koči in bi rada prekinila pogodbo, prav zaradi pritožb planincev. Ampak jaz se sploh nisem pritožila, torej se je moral nekdo drug, najverjetneje pa kar veliko drugih. Torej z mano ni bilo nič narobe, če se mi je zdel oskrbnik en navaden nadutež, ki je nadiral kar vse po vrsti. V članku je tudi zapisano, da je letos koča zaprta.
Drugič, vedno in povsod, upoštevam osnovna načela vljudnosti. V službi. Na dopustu. V službi (tudi na plovnih kosilih) sem običajno v obleki, kostimu, našminkana in sfrizirana. In takrat običajno ni problemov. Včasih pridem v službo v kavbojkah. Takrat je bolje, da po uradih ne skačem. Me takoj ocenijo kot, ma kaj jaz vem, da ne sodim v njihov rang, da kaj pa jaz vem. Se je že zgodilo, da sem poslušala od neke uslužbenke predavanje o zadevi, ki jo kar dobro poznam. In sem se ponižno pustila poučit. In sem na koncu vprašala, če mi lahko zaupa od kod njej to velecenjeno znanje. Pa nisem dobila odgovora. Verjetno se je še kakšen teden čudila, da kako tokrat ni funkcioniralo, pa zmeraj rata. In da bo morala kaj spremeniti v splošnem pametovanju kar vsevprek. Ali pa tudi ne, ne vem.
Kar se tiče kelnarjev. V boljših restavracijah ni bilo nikoli nobenega problema. Ne glede na imidž. Lahko v razvlečeni majici, lahko v 10 let starih kavbojkah in 8 let starih supergah. Nikoli nobenega problema. Zatakne se pri tistih malomeščanskih, ki se trudijo biti haj in to predvsem na račun gostov in manj na račun njihove kuhinje in postrežbe. In potem ne morejo in znajo biti vrhunskih, če ne pridejo gostje v kravatah in oblekah.
Meni se zdi bolj to, da smo se navadili na nizko raven medsebojnega komuniciranja; tako formalnega – recimo službenega, kot neformalnega. Ne znamo se pogovarjati, ker sogovornika ocenjujemo kot nekoga, ki ga je treba premagati, ali ker sogovornika podcenjujemo (kaj bo ta meni zdaj pamet solil), ali ker se ves čas sprašujemo kam pes taco moli in od kje jih bomo dobili po glavi (takšen občutek kot da bi vam kregala mama, ker ste spet nekaj ušpičili).
Kaj pomaga še tako stokoven manager, če se ne zna obnašat. Najprej do svojih zaposlenih. In s tem širit ustrezno kulturo v firmi. Potem do poslovnih partnerjev. Do javnosti. Nekoč sem odšla s svojim nadrejenim na neko poslovno kosilo. Ma tip je bil prašič. Za mizo se ni znal obnašat in me je bilo potem ful sram vsakokrat, ko sem se srečala s kom iz tistega omizja.
Meni se na primer zdi znak vljudnosti tudi, če se ne trudiš za vsako ceno nadmudrit sogovornika, še posebno, če iz pogovora zaslutiš, da ni kakšen retorični biser. Nevljudni (ma ti stavki bi morali izginit iz poslovnega sveta) se mi zdijo tisti, ki bleknejo, da kaj si pa vi mislite; to pa ni kar tako; to bi pa že lahko vedeli oz. kaj tega ne veste; nisem jaz tu, da bi to vam razlagala; pejte raje kam drugam, sam jaz ne vem kam; zdaj pa glih kolegice, ki to dela ni, pa tud ne vem kdaj pride, tako da vam težko kaj rečem,… Nevljuden se mi zdi pišmeuhovski odnos do ljudi, ki resnično potrebujejo pomoč, pa se trenutno tistim, ki jim bi lahko pomagali, ne ljubi, ker so pač prejšnjo noč spali. Nevljudno se mi zdi, da me nekdo tika, čeprav se ne poznava in čeprav gre za poslovni pogovor. Zdaj znam narest takšno butasto faco, da me skoraj zmeraj sogovornik vpraša, da če je kaj narobe. Potem pa rečem, da nič, sam, da se ne morem spomnit, od kje se midva poznava. Nevljudno se mi zdi, da čakam pred kakšnim okencem uro, pol pa kakšne padalec pojamra, da saj ma sam eno malenkost in da bo takoj opravil. Še nikoli nisem rekla, da to pa ne bo šlo, ker res ne vem, ali se komu resnično mudi ali samo izkorišča gužvo – torej mojo vljudnost.
Pravzaprav je Marija poveda, da lepa beseda lepo mesto najde. Da se z vljudnostjo tudi marskikaj doseže. Če bi oba sogovornika štartala z vljudnostjo, bi pač prej rešili probleme ter se lažje dogovorili.
In sem prepričana, da bi bile naše službe manj stresne.
spider, jaz tud ne vem od kje se ti javljaš…
ker včasih v časopisu preberem, da se dva soseda nista prav nič vljudno pogovarjala in da sta mela celo kakšne vile v rokah, za vsak slučaj
ker včasih v časopisu preberem, da se mož in žena nista prav nič vljudno pogovarjala in da je ona končala s kakšno podpluto na urgenci
ker skoraj nikoli ne doživim, da bi mi na prehodu za pešče kdo ustavil
Se popolnoma strinjam.Okoliščine so pripeljaljale do tega da sem primorana že dobro leto hoditi naokrog in urejati razne zadeve ter pri tem imeti opravka z raznovrstnimi ljudmi.Živa groza, obnašanje ter odnos so me pripeljali do tega, da se enostavno bojim tudi po telefonu kaj urediti kaj šele osebno stopiti do koga, dva dni prej me zvija v trebuhu.Namesto, da bi me to vse ojačalo sem postala prestrašena ipd.Pa nimam nobenih problemov z samozavestjo in sem včasih čisto normalno komunicirala.Pri nas je tako-dokler daješ denar in NIČ ne sprašuješ gra vse lepo, ko se pa kaj zatakne ali bog ne daj kaj rabiš pa je pesem že drugačna.Ne vem zakaj je temu tako?
Že dolgo sem na svetu, vendar lahko na prste ene roke preštejem ljudi, ki do mene niso bili prijazni in vljudni. V uradih, v avtobusih, na cesti, v lokalih, vedno sem naletela na prijazne, komunikativne, ustrežljive in dobre ljudi.
Po vsem temle pisanju tule se sprašujem “kaj sem neki zakrivila, da nimam slabih izkušenj z ljudmi?” In ugotavljam, da sem sama prijazna, komunikativna, dobra in razumevajoča. Vedno najdem lepo besedo, prijazen nasmeh za vsakogar in se mi to stotero povrne.
Edino slabe izkušnje imam tule na internetu. Kljub prijaznemu pisanju sem naletela na nerazumevanje in tudi okregali so me “če sem sploh normalna?” ker se pač nisem hotela z nepoznanimi ljudmi pismeno prepirati! – Zato draga enax – nikoli ne počni ljudem stvari, kakršnih si ne želiš, da bi ti jih drugi počeli. Če ti pa slučajno kdo nehote stori krivico, potrpi in hitro pozabi in nikakor se ne “maščuj”! Tako boš lažje živela na tem svetu in se ne boš spraševala, zakaj je toliko ljudi nevljudnih. Z dobro voljo, razumevanjem in tolerantnostjo boš dosegla več, kot s pritoževanjem – “kakšni so dandanes ljudje!”
Pa lepo se imej!
jaz sem strasno alergircna,ko na nasi posti cakam v vrsti in poslusam osebne pogovore delavk, tudi preko telefonov,pogovori so vcasih tako “goreci” da zenske dejansko pocasneje delajo in se sploh ne zavedajo,da folk poslusa. Sedaj ze za vsako vem,koliko otrok ima, kaj rada kuha in taksne jajca. To se mi zdi skrajno neprimerno, vrsta sploh ni problem, cakas pac.
Zadnjic,ko sem bila na enem zavodu, vse prenovljeno, nove pisarnice in to, so bile vse v sobici za kuhinjo, z druge strani pa se je slisalo,kako ena opravlja zadeve na wcju. Folk pa v cakalnici nemo poslusa. Joj, grozno, no saj, verjetno “gradnja” ni bila namestu.
Moram pa reci,da sem tudi ze dozivela veliko prijaznih besed, tudi od otrok, zelo pa so me presenetile delavke na zavodu za zasposlovanje, imela sem nekaj vec opravkov in kar nisem mogla verjeti, res so bile ful prijazne, ustrezljive, veliko nasvetov sem dobila. Potem sem ze pomislila,ce je morda zato,ker imam visoko izobrazbo,saj morajo imeti tam veliko potrpljenja in zivcev….morda pa so le prave osebe na pravem mestu. Upam,da je tako.
ti si pa verjetno iz tistega konca doma kot spider.
ma jaz se nikoli res nikoli nikomur še nisem pritožila. saj vem, da sem preveč napisala, in da je težko vse brat. v ril lajf sem pač ena navadna siva miš, tiho sem pa vse požrem. zmeraj vljudna. na internetu pa nisem taka. sorry, če sem ti kaj neblagozvočnega napisala ali pa če ti še kaj takšnega bom.
ma ne spet prosim, kaj ločim in kaj ne ločim.
še predobro ločim.
jasno je, da se ugotovitev nanaša le na imidž s foruma.
men so pa na forumu itak všeč vsi, takšni kot so. zbadljivi, veseli, jezni, smešni, s problemi, brez problemov, žalostni, razigrani, vljudni in nevljudni, resni, hecni, prav vsi,… ne glede na to kakšni so v resnici. saj nas na forumu niti ne zanima resnica?
Forum je zaprt za komentiranje.