Prijatelj
Imam čisto preprosto vprašanje: koliko prijateljev imate, za katere lahko rečete, da so res prijatelji v pravem pomenu besede, iskreni, taki, na katere se lahko obrnete, ko potrebujete pomoč, ramo za zjokat, taki, ki jim lahko zaupate, brez da bi vas izdali in taki, da se z njimi veselite pozno v noč?
Vas je kdaj že kateri “prijatelj” izdal in zaradi tega ne zaupate drugim? Ste kdaj podvomili v prijateljstvo? Ste kdaj mislili, da imate prijatelja, ta pa je ves čas to hlinil?
No, samo pozno razmišljanje pred spanjem… Vem kako redki so pravi prijatelji in vem kako lepo je, če jih imaš…
lahko rečm da mam veliko prijateljic trenutno sm se zelo zbižala z dvema, povemo si vse…sm pa že doživela izdajalstvo prijatleljstva; najbolša prijateljica me je dobesedno zamenjala z drugo osebo po 4 letih res dobrega prijateljstva..to pomeni žuranje, jok, smeh,… še zdj mi ni jasn kaj sm nardila narobe…
lp
Imela štiri prijateljice za katere sem mislila do res prave in tri prijatelje – od teh so me tri t.i. prijateljice izdale, le ena je ostala prava ampak žal nimava veliko stikov, ker živiva daleč narazen (ostala iz srednje šole), za dva prijatelja se je izkazalo da sta hotela več od prijateljstva in kakor sem dobila fanta sta izginila neznano kam in me sploh nočeta poznati, zadnji pa se je odselil in spremenil.
Sama sebi sem se naučila postati najboljša prijateljica in nikomur ne zaupam, ker zame so vsi lažnivci in vsak te prizadane, če te le more.
Mogoče obstajajo tudi izjeme ampak jaz jih žal ne poznam.
Nikoli se nisem obremenjevala s “pravim” prijateljstvom. Bili smo večja družba, počasi so nekateri odpadli, odšli, našli drugo družbo. Manjšali smo se sorazmerno z naraščanjem obveznosti, ki jih prinese odraščanje.
Vsakdo je kdaj zatajil, odvisno je, kako to druga oseba sploh vzame, ali se s tem obremenjuje ali ne. Vsekakor vam lahko povem iz lastne izkušnje, da najbolj boli smrt prijatelja, oz. v mojem primeru prijateljice. Sedaj bi ji oprostila vse, samo da bi bila še tu z mano.
Počutim se, kot da so mi vzeli del preteklosti. Nekatere stvari so, ki sva jih doživeli, sami sva dali te izkušnje skozi. Včasih me prime, da bi govorila o tem, da bi to podoživljala. Pa nimam s kom. Če začnem s tem argumentom pred drugimi, vidim, da jih ne zanima. Jaz pa hočem nazaj mojo Martino. In vem, da je ne bo.
Tudi zato sem morda pripravljena drugim prijateljem “pogledati skozi prste” in se ne užaliti za vse razne malenkosti. Zaupanje je seveda drugo.
Kot pravi Katuka, najbolj lahko zaupaš sam sebi, pri ostalih se vedno pusti nekaj razdalje.
Ja, saj zato sem pa spraševala koliko prijateljev imate. Ker jaz imam to vse bolj tk na daljavo… Mislim, ena izmed mojih kolegic je zdaj nekje v Avstriji pri fantu in se zelo redko vidiva, čeprav sva v stiku preko mailov, druga je na drugem koncu Slovenije opz. v centru Slo., kjer jaz študiram pa se vidiva pač takrat, ko sem jaz tam, sicer pa se slišiva preko gsma pa mailov. No, in tako je tud s tretjo… Pa sem pač razmišljala koliko je to res tisto pravo prijateljstvo… Saj ne rečem, mi stojijo ob strani, ko jih potrebujem in sem jim hvaležna seveda, ampak se pa tako redko vidimo, jaz pa bi rada, da bi se več pa bi kam hodili skupaj to. No, potem je pa tu še en fant, ki ve pa res čisto vse o meni, ampak je pa vse dosti bolj zakomplicirano in je predolga zgodba in preveč zasebna, da bi razlagala.
Nisem sicer doživela take izdaje, doživela pa sem hlinjenje prijateljstva, ohladitev prijateljstva, razne zamere (ki po mojem pojmovanju sodijo v zamere za 2. razred osnovne šole…) ipd. Pa pogrešam sedaj vsaj dve moji bivši prijateljici, kjer smo se imeli fajn.
Tako, da mislim, da bi rada začela spoznavat nove ljudi in sklepat z njimi nova poznanstva in prijateljstva…
Imam 3 prijateljice za katere wem da me ne bi izdale in ki mi ze nekaj let stojijo ob strani v vseh situacijah in se na njih lahko zanesem. Potem je se ena prijateljica s katero se tudi zelo dobro razumem ampak ji malo manj zaupam kot unim trem..pa se dva prijatelja.
Sm ze dozivela izdajo s strani prijateljice s katero sva 4 leta prezivele non stop skupaj in bile kot sestrice..ampak zdj sm to ze prebolela in pustila za sabo..je pa seveda takrat bolelo in sem bila grozno razocarana in zalostna.
Kar se prijateljev tiče je dobro, da jih imaš več, saj ko gre nekaj narobe in rabiš tolažbo in pomoč prijatelja, lahko nevede, če s težavami obremenjuješ le enega prijatelja, tako obremeniš prijatelja, da te ima po domače poln kufer in ga tako lahko izgubiš
prijatelj…hm…2…tudi sama sem zaradi razočaranj postala bolj nezaupljiva.tudi ti dve prijateljstvi sta se razvijali zelo dolgo, na začetku z veliko dvoma, nezaupanja, paranoje….želim si, da bi trajali do konca življenja…ogromno pa je ljudi, s katerimi se družim, imam lepo, tako da sama in osamljena nisem. Prijateljstvo pa je nekaj drugega, nekaj več…ko vložiš sebe, se odpreš, postaneš ranljiv in zaupaš, da nekdo tega ne bo izkoristil…tega pa je malo….v svojem življenju upam, da mi bo partner tudi najboljši prijatelj
…a imaš skos probleme?…če ja, potem zna biti res naporno, če skos samo jamraš. prijateljstvo se spleta počasi, včasih več let in v tem času že začutiš, kakšnega človeka imaš ob sebi. veš, kako pravijo-prijatelj je tisti, ki ima lastnosti, ki jih lahko sprejmeš in prenašaš. in če te že v začetku nekdo nenehno bombardira s svojimi problemi in te to tudi moti, potem se sam odločiš, ali lahko shajaš s takim človekom ali ne. Pa to ne pomeni, da nisi dober prijatelj.
naj pa bi človek kakšen problem rešil tudi sam, ne da bi z njim obremenjeval prijatelja, a ne? v tem je zrelost človeka.
jaz jih nimam.
Če pa že imam, tudi ne obremenjujem s tam ljudi okoli sebe, pač pa poskušam sam repiti stvar.
Samo hočem reči, da ni prijateljsko, če na vso moč tlačiš človeka s svojimi problemi in to ves čas.
Prijatelji so naša ogledala…..Vse kar je v nas se zrcali v njih…..
“Prijateljstvo” je ena izmed najbolj izkoriščevalskih izmišljotin kar jih je svet pogruntal. Preko prijatelja prideš do vsega, vsepovsod ti odpre vrata, ……
In zato plačaš tudi visoko ceno……
Nasprotna mnenja so dovoljena, podobna zaželjena!
Tisti na katerega se lahko res 99% zanesem je moj mož. ok tisti 1% je to, da mi recimo ne bi naredil kakega takega opravka, ki je res beden ali njemu nepotreben. Vem pa, da se nanj res lahko vedno vedno obrnem in sem srečna ker sem z njim.
Imam pa še veliko kolegov in kolegic in si mailamo in pišemo, vendar vemo vsi, da si res vzamemo premalo časa drug za drugega in za bolj poglobljen odnos.
Forum je zaprt za komentiranje.