Kako se odvaditi odvisnosti od interneta

Kako se odvaditi odvisnosti od interneta? Enkrat sem gledala en video, kjer ženska pove, da je izgubila vso kreativno energijo zaradi scrollanja, visenja na socialnih omrežjih, internetu. Prej da je pisala, ustvarjala.

Jaz ko se zbudim, mi je prva misel pogled na telefon, tablico. Ne jem zajtrka. Ne pijem kave. Potem ždim in prečekiram vse, kaj je novega. Forum, tiktok, novice, youtube … In kaj imam na koncu od tega, razen da mine dan?

Kot drugo, ko začnem razmišljat, kaj bi počela, razmišljam o zapravljanju. Kaj bi kupila. Imam neko potrebo, da si moram nujno nekaj kupiti. Tudi če je ena malenkost. In potem najraje ne grem iz hiše, ker vem, da če bom šla, bom zapravljala.

Kako dobiti to kreativno energijo nazaj? Vem, da bi morala vse izklopit, a ne morem.

Ne bo šlo prav zlahka! Očitno si odvisnostni tip, saj se zatekas v dejavnosti, ki so na videz povezane s tabo, v resnici pa zgolj bežiš sama od sebe, od svojega bistva.

Seveda se za vsem tem skriva tvoja potlačena potreba po ljubezni in bližini in toplini in sigurnosti. Svojo pristno potrebo projiciraš v potrebo po komunikaciji in materialnih dobrinah. To nakupovanje je izraz tvojega eksistencnega strahu ter potrebe po pozornosti.

Ti le slediš ‘kaj dogaja?’ Nisi niti v komunikaciji? Zveni zelo osamljeno.

V angleščini bi ti nekdo rekel Get a life! Naredi kaj dobrega za druge, skupnost, za družbo.  Tvoje življenje se trenutno suče le v zadovoljevanju tvojih potreb, ki izvirajo iz osamljenosti.

Za vzroke se obrni v svoje otroštvo in premisli, kaksen odnos imaš s starši, če bi rada res napredovala.  V tem grmu tiči zajec.

Še vedno sem na istem. Vem, da imajo hrane že dovolj, prostovoljcev že dovolj, nimam niti sposobnosti, da bi pomagala. Cel dan ležim in visim na internetu. Ne morem se prisilit v delanje kaj drugega. Včeraj sem delala, danes je praznik. Cel dan bom preležala ob internetu. Isto je bilo v nedeljo. Jutri spet delo. Nimam volje. Ideje imam, nimam volje se lotit. Zdaj gledam, če sem v depresiji. Edino, kar počnem, je služba. Ne znam se prisilit v hobije. Mislim, če bi se prisilila, to ne bi bilo naravno. Nimam nikogar za druženje in pogovor. Edino da si najdem nekoga prek spleta in se srečam. A tega nočem. Na netu so sami ff in omejenci. Jutri bo spet normalen delovni dan, mene ne bo nihče nikamor povabil. Niti na pogovor. Vse, kar govorim, je v službi. Niti pod razno si ne mislim prijateljic iskat tam. Popoldan bom prišla domov in spet ležala in visela na netu. Pač vem, da ni prav, kar počnem, a ne znam drugače. Počutim se, kot da nisem vredna prijateljic in prijateljev, ker se z nobenim hobijem ne ukvarjam.

Pa tok mi je bedno, recimo, ko po spletu gledam, kaj vsi drugi delajo in vidim, ah saj to že obstaja, zakaj bi jaz to delala. Zdi se mi vse brez veze.

delat pejt!

vrt, renoviranje hiše, urejanje okolice, prostovoljstvo, potovanje, učejne tujih jezikov  … kaj še češ, miljon stvari v lajfu maš. Pa ni treba zmeri gledat kaj imaš od tega, delaj zase, za dušo.

Razumi, da željo imam, ne morem pa se prisilit spravit h delu. Namesto, da bi plačala za psihiatra/psihoterapevta, ki je drag in si ga sploh ne morem privoščiti, sem zapravila za hobije, ki zdaj stojijo in čakajo. Ne znam se prisilit v delo. Ne razumeš.

Poskusi vsaj pet novih hobijev, od tega vsaj dva športa. Nadaljuj s tistim, ki ti bo najbolj všeč. Septembra se bo začelo vse od plesnih vaj do tečajev badmintona in slikanja. Pojdi na izlet, kupi si kolo.

Čim več moraš seksat ?

Čutim hudo obliko SAMOKRITIKE ki uniči vse še preden se nečesa lotiš. Sploh UPANJE, IGRO, VESELJE.

rezultat je, da sama sebe ZATIRAŠ in očitno si končno to ozavestila.

✅️ zapravljanje je SADISTIČNO pristajanje kot obliž na rano.

✅️ internet ti je GRABLJENJE in GOLTANJE za obliž za anksioznost.

Opažam pa še eno dinamiko. Če se ničesar ne lotiš, če nič nisi, če vse razveljaviš te v LUZERSTVU tvoj kritik ne doseže. Lahko bi bilo huje. Aktivirano imaš ZDRAVO OBRAMBO kar pomeni da je kritik tvoj INTROJEKT verjetno starša. Če bi bil del tebe bi nadaljeval kot termit najdat dokler se ne bi ubila. Tako to deluje.

Na tem forumu sprašuješ, kjer se zbirajo odvisniki od interneta. Po malem smo vsi odvisniki od interneta, bolezen današnjega časa.

✅️nakupovanje je prisvajanje.

Priporočam IDENTIFIKACIJO kritika v tvojem ožjem krogu in TAKOJŠEN umik od te osebe.

Naslednje priporočam OKREPITEV te zdrave obrambe in najti eno dejavnost VESELJA IGRE ali UPANJA ki je kritik ne kritizira izven elektronike.

Uf… v temle se pa tudi jaz mal najdem. Raje ne poskusiš – kaj, če ti ne bo šlo. No, pa pomanjkanje discipline in mal lenobe – to je kombinacija mojih težav. Mogoče sva na istem?

Ma dj iščeš izgovore za svojo lenobo, vse  živo bi naflancala tuki, sam da ti ne bi blo treba kej narest!

Brcni sama sebe v rit, pogovor se sama s sabo, ker očitno se že dolg nisi in akcija. Matr mi greste jamrači tvoje sorte na jetra ej!

Tako kot pri vsaki odvisnosti je značilno ponavljanje, da ” ne moreš”. Kot da je to dejstvo. To je izbira in sicer tvoja izbira. Tvoja odločitev. Torej se odloči drugače…pa ne 100% obrat, ampak postopno…daj si recimo eno uro, da nekaj narediš, potem uro in pol…in tako naprej.

@odvisnosti

Stvari se naberejo, časi spremenijo.

Menim, da je tvoj problem, da nimaš fiksnega urnika v smislu, da je tvoj dan organiziran, tako kot otroku: zjutraj vstani, si 2. Pod tušem, šola, domov, glasbena, domov, na igrišče do 7h, večerja, domača naloga, spat. Potem pa tako kot vsi samostojni odrasli, krpaš luknje med perilom, kuhanjem, službo, pospravljanje, in gre minutka tu, pa minutka tam, pa minutka pavze, pa minutka, novice… Pa gre celi dan. In življenjski tempo in zahteve današnjega časa te kar porinejo v to. Pač včasih si dobil časopis in je bilo omejeno s stranmi in komentarji. Danes imaš na telefonu vse od budilke, do novic, do službenih emailov, knjig, stika s prijatelji, položnice, VSE.

jaz ti močno odsvetujem, da se siliš v hobije, ker bo samo odpor. Poskusi si vzeti večji kos časa – lahko tudi z radiem ali podcastom, v smislu: zdaj bom poslušala enourni podcast ali audioknjigo (tega je več kot dovolj na YouTubu zastonj) s čopičem v roki pred platnom… In naj teče. Ko si vajen nenehnega ropota je tišina srhljiva.

Potem pa z vajo postane lažje. Novice pa glej na TV, 1x dnevno, 1h. Nič več in nič manj, mogoče celo ob večerji.

Pozdravljeni,

Sedaj, ko je lepo vreme, je gotovo treba ven. V naravo, v park, nekam med drevesa. Morda imate psa, morda koga, ko bi šel z vami. Če tega nimate, vzemite palice za nordijsko hojo in manjši nahrbtnik in kapo ali klobuk za sonce. V nahrbtnik spravite vodo, podlogo za pod zanjico, da se lahko povsod vsedete, kjer se vam to zahoče. Kakšno knjigo, podlogo za pisanje, mali zvezek da si kaj zapišete. Če radi rišete, tudi kaj za risanje. Na internetu si prej lahko pogledate video, kako se hodi s palicami, če se vam zdi, da ne znate. Ni težko. Malo se nagnete naprej in maširate Leva roka, desna noga… Pravi brain gym. Ko hodite s palicami, aktivirate 90% mišic. Lahko si v mislih diktirate tempo: ena, dve ena, dve, da držite ritem. Na telefonu izklopite wifi in Bluetooth. In energija bo počasi prišla tudi v vašo glavo in počutili se boste bolje.

Zakaj hoja? Vsak dan je dobro hoditi vsaj pol ure. Hoja je odlična za možgane, mišice, srce, sklepe…. In seveda tudi zato, da premaknemo svojo limfo po telesu.  Gotovo se boste počutili bolje. Depresija pomeni, da ni pretoka energije.

Internet ni tako slaba zadeva. Veliko stvari se lahko naučite brezplačno. Lahko na primer poiščete kakšno jutranjo rutino na primer  kaj delajo zjutraj uspešni ljudje. Lahko poiščete kakšno telovadbo, sebi primerno, jogo, qigong, tibetanske vaje, ples… Dihanje, kako dihati, z dihanjem si lahko kar dvignemo energijo. Pa ni potrebno neko globoko dihanje po Wim Hoffu. Tudi samomasaža ni slaba. Lahko zjutraj po tuširanju. Recimo rok, stopal… Pa, seveda ušes. Vlečete se za ušesa…Vse najdete na internetu. Pa seveda dobra glasba. Malo spijte in zaplešite po stanovanju. Vse to je stavili za dušo in telo.

Pa, dobro si je kaj zapisati. Recimo danes, kaj boste počeli jutri in jutri kaj od tega ste naredili in, kako ste se boste počutili. Če si dan prej napišete program za naslednji dan, boste imeli občutek, da se ga morate držati. Bo bolj učinkovito.

Včasih je človek sam sebi najboljša družba.

Pa, saj veste, sevanje telefona je škodljivo. Vpliva tudi na naše možgane, zniža vibracije v telesu in vpliva na imunski sistem. Čim manj ga držite v roki in ob ušesu, ker daljša uporaba povzroča vnetje v možganih in tudi …… Odločite se, kdaj in koliko boste videli na internetu. Pa poiščite si kakšno zaščito proti sevanju.

Bodite kreativni in se potem pohvalite. Za vsako stvar, ki jo naredite, se pohvalite… No, to so moji nasveti…

Saj bo šlo…

da ste tudi depresivni, če vas nič ne veseli. Gotovo vam psihiatri ne bodo pomagali pozdraviti vašega življenja. To morate narediti sami. Kaj vas je pa prej veselilo?

Popravljam, telefon je popravil po svoje..

“Malo spijte in zaplešite po stanovanju. Vse to je stavili za dušo in telo.”

Mišljeno je bilo takole: ” Malo pojte in zaplešite po stanovanju. Vse to je stavili za dušo in telo.”

Še enkrat popravljam:

Vi njej idejo o hoji. Ja. Ona bo hodila ČE BO MORALA hodit v sluzbo ali v sluzbi. Ne iz svoje INICIATIVE tipo HOČEM, ŽELIM, UPAM, UPAM SI, ZAHTEVAM, PROSIM, SANJAM, ZASE, Z SABO…

Ampak a razumete da ona SABOTIRA sama sebe? en del ji trokira celoten mehanizem. To ni larifari 5 minut. To je STARŠEVSKI introjekt del 99% z drugo besedo TOXIC GUILT od starša. Takojšen  umik od te osebe. Čudeži se bodo zgodili ko prekineš.

SELF je sovražnik.

SELF AWARNESS

SELF CONFIDENCE

SELF HELP

SELF-IMPROVEMENT

SAMO-ZAVEST onemogočena, vklopljen je beta pasivni sistem

SAMO-ZADOSTNOST, toksični soodvisni odnosi so preferirani

POKONČNOST integriteta

SAMO-SPOŠTOVANJE

SAMO-INICIATIVA, radovednost, asertivnost

SAMO-POMOČ, zdravljenje

IGRA, igrivost, veselje

upanje VASE in ZASE

Dinamika:

Notranji kritik jo kritizira in čaka v zasedi. Ni prijetno ko te zasači. Pasti in neuspeti boli zato se nič ne loti. Zato se izogiba. Ni ji jasno zakaj BOLJE KO JI GRE, večji kritik postane in jo nadleguje. Najbolje imeti samozavest 0%. Tako je naučena.

Zato zapravlja denar da miri anksiozo ki ji govori NAJ NEKAJ NAREDI. Zato zapravlja da se spravi v slepo ulico in UTIŠA KRITIKA. Da je odvisna. Da ne more. Da je žrtev. Če nič nimaš nič ne moreš. Klasični TRIKOTNIK žrtev-rabelj-rešitelj.

Zato prokrastinira (odlaša) zato je pasivno agresivna in pasivno destruktivna da miri svojo jezo. Zato je asocialna. Ker če te nihče ne povabi NE MOREŠ BITI zavrnjen. Zato razveljavlja POMOČ IGRO UPANJE ŽIVLEJNJE, Tone v samo brezno nihilizma ker…

Nič je nič. V nič je varnost. Takoj ko ustvariš ZRNO NEČESA pride kritik z ideali in začne ZABIJAT do pekla.

To je spirala na kateri je ona.

Potreben je ZLOM krivde in šele potem gradnja lastnih vrednot in lastne izkušnje.

Nekaj me zanima… kakšen je pa tvoj odnos z bližnjimi? Si poročena? Na koruzi? Kako vama gre? Kaj pa bratje, sestre, starši, kaka pomembna oseba, ki morda ni v sorodstvu? Skratka… kako se počutiš v tisto nekaj odnosih, v katerih si – hočeš nočeš – soudeležena?

Manjka diagram z raznolikimi barvami.

Prepoznavanje lastnih notranjih demonov je prav zabavna igra, kajne? Nekateri od nas v njej najdejo celo nekaj športnega duha. Če ne bi bilo tako boleče, bi skoraj lahko rekli, da je to nekakšna olimpijada duše. ?

Tvoha zgodba se bere, kot da si pobegla iz dvainštiridesete strani nekakšnega kultnega romana, kjer se glavna junakinja bori s čustvenimi vampirji.

Se morda v tvojem življenju skriva kak? Morda je v tvojem življenju kdo, ki vsrkava tvojo življenjsko energijo, podobno kot Drakula izsesava kri mladim dekletom.

Če opišem vse skupaj z malce več “šika”: čustveni vampirji so ti očarljivi, zapeljivi posamezniki, ki so mojstri manipulacije. Včasih se skrivajo za masko skrbnosti, včasih pa za prikrito kritiko. Rezultat njihove prisotnosti? Tvoja zgodba – z občutkom krivde, pomanjkanjem samozavesti, zapravljanjem denarja kot “emocionalnim obližem” in predvsem nenehnim občutkom, da si ujeta v mrežo lastnih strahov.

Soodvisnost? To je ples dveh: ena oseba nenehno daje energijo, medtem ko druga nenehno jemlje. Torej, ali si morda plesalka, ki vedno daje in si morda nekje med vsemi temi nesmiselnimi koraki izgubila sebe?

Ne obupuj. Čeprav je tvoja zgodba trenutno zavita v sivino, se v njej skriva potencial. Vsaka močna zgodba ima svoj začetek, sredino in konec. In verjemi mi, ti si tista, ki drži pero.

Zatorej, izkoristi ta trenutek. Pomisli, če se v tvojem življenju skriva kakšen čustveni vampir. Ko ga odkriješ, se pripravi na boj. Ne fizičen, seveda, ampak tisti, ki se bije znotraj tvojr duše. Zgrabi svoj notranji “česen” in odločno postavi meje.

Saj veš, tudi najbolj zapeljiv vampir je samo običajna oseba, ko ga obsije sončna svetloba. ?

S spoštovanjem in kančkom v cinizem ovite empatije,

tvoj motorist ?

Jaz te pa zelo dobro razumem. Meni se je to zgodilo, odkar imam partnerja. Nikamor vec ne grem, z nobenim se vec ne druzim, ker hoce partner povsod z mano. In ker se s svojimi frendicami raje druzim sama, rajsi sploh ne grem, da mi ni treba pol se cel vecer poslusat njegovega obtozevanja, ker sem sla sama. In tako je tudi mene potegnila vase odvisnost od neta. Ves cas na netu berem o postavljanju mej, pa o tem kako ziveti polno, kot da se s tem tolazim, naredim pa nic. Ujeta sem v vlogo samopomilovanja in po netu iscem potrditve, da sem v slabem partnerskem odnosu. Ampak vem, da je problem v meni, ker sem tako lena, da ne stopim iz cone udobja. In ker si ne upam postavit mej. In mine dan, prazen kot prejsnji, jaz pa spet ne naredim nic. In najvecji hudic je v tem, da se vsega tega prekleto dobro zavedam. In samo sebe lahko krivim za to, da zivotarim namesto da bi zivela. Zdaj pogosto cutim krivdo, ko pomislim da bi zapustila artnerja, da bi lahko zazivela. Ampak a bi res, ali bi spet iskala izgovore zakaj danes se ne bi stopila iz cone udobja, to je pa drugo vprasanje. Zase vem, da sem izgubila zivljenjsko energijo in da sem za to odgovorna sama.

Kekec ima vsaj pašteto in lepo pesem.

Rožle pa kaj? WHO DAT.

Meni je deloma pomagalo, da sem si najela osebno trenerko in šla v fitnes. Moj problem je odvisnost od interneta,doma pa imam partnetja, ki je še hujši in med nama ni nobene komunikacije, odnosa,nič. Manjka mi družba, pa prijatelji se ponujajo za družbo, jaz pa se umikam. Tako da sem si v bistvu plačala družbo, da se prisilim in grem, tam pa spoznavam nove, fajn  osebe. Kupila sem opremo tudi za drug hobi, ko sem ga imela rada in se kar ne spravim. To se zdaj bom, je tak hobi, ko si na zraku in fizično delaš, v bistvu en tak mal drugačen šport. Sploh se pa ne morem prisilit k ustvarjanju, sam če je nujno za sluzbo. Na srečo imam tako službo, da moram. Pa psa imam, delovno pasmo. Zame nekaj novega. Z njo moram veliko se ukvarjat.