Manipulativni starši
Dragi moji,
obračam se na ta forum, z željo, da prejmem kakšen konkreten nasvet.
Stara sem skoraj 29 let – obdobje v katerem bi morali biti srečna, ustvarjalna, samostojna – je pa prava nočna mora.
Že dolgo časa imam fanta s katerim žal ne živiva skupaj, prav tako nisem vedno ob njem. Razlog za to je moja družina, starši, posebej mama.
Fant me čaka že nekaj let, da zadeve doma uredim, da zaživiva skupaj – kot vsi normalni pari, kar se sliši povsem enostavno če ne doživljaš manipulacij, kot v mojem primeru.
Torej, živim doma z očetom (ki je nepokreten, bolan) in matero (ki je brezposelna, skrbi za manjšo kmetijo in očeta). Že od 18-tega leta precej pomagam pri vzdrževanju gospodinjstva. Oče, ki je bolan je neizmerno navezan name (sem edinka). Težava nastane, ko želim iti fantu, sploh če omenim, da tako ne bom živela doma. Posledica tega je val podcenjevanja s strani matere, ki me primerja z drugimi (to že leta oz. odkar pomnim). Ko se postavim zase in rečem, da bom odšla če se ne da normalno pogovoriti in poslušati drug drugega, se zgodi obujanje krivde, da če grem, ne bo več skrbela za očeta, ne bo mu kuhala, ne bo dobil zdravil, prodala bo hišo itd.
Žal so te grožnje resnične, namreč ko zapustim dom in ostaneta sama, se znaša nad očetom na različne načine, tudi da je on tisti, ki mi to dovoli.
Namreč mati želi, da sem skoz doma, da delam in vzdržujem hišo in podobno. Ko sva želela s fantom pred leti pomagati skupaj (bil je pripravljen živeti pri nas, da si urediva stanovanje zase pri nas), pa on ni bil nič vreden, spodoben – klicala je njegovo mamo, da on manipulara z mano, da odkar sem z njim sem se spremenila (histerično ga je zmerjala po telefonu). Seveda, v vsem tem ni bilo kančka resnice…
Oba s fantom imava službo, izobrazbo, imava se rada – ampak živiva življenje, ki naju bo vsak trenutek ločilo. Lahko bi živela skupaj, ustvarila svojo družino, temveč gre vse navzdol…
Odločiti se morem, med njim in starši. Izbira je lahka – želim si normalnega življenja z nekom, ki ga imam rada in ki me ima rad – torej on. Odločitev, pa je precej težja, saj s tem izgubim tudi očeta, ki ne verjamem da bo razumel – najbolj pa me boli to, ko potem bo se psihično nasilne s strani matere zneslo nanj. V primeru, da se mu kaj naredi, se bom počutila krivo. Vem tudi, da če se preselim k fantu bo mati prišla napadati in povzročala nemir – tudi tega me je sram…
Po napornem tednu v službi (precej stresna služba – min. 10h/dan) se čez vikende, namesto da bi odmislila težave, ukvarjam z psihično vojno.
Počutim se tako nemočno, da se mi včasih zdi edina pot samomor.
Pa čeprav nimam poguma za to.
Popolnoma sem obupana. Na eni strani me je strah, da izgubim ljubezen, po drugi strani pa me je strah da mi vsa ostala situacija ne bo – ne glede na odločitev – dopuščala, da še kdaj živim normalno življenje.
Prosim za kakšen konkreten nasvet…
Verjamem, da je težko verjeti, razumeti, da se to res dogaja.
Vendar če ne bi potrebovala nasveta in bila na dnu… bi svoj čas preživljala drugače …
Mogoče nisem zapisala dovolj razumljivo in jasno, ampak moje življenje je že od otroštva pod manipulacijo matere – odvisno od njenih želja in potreb.
Izgubila sem mnogo prijateljev, ker se odmaknila po tem, ko je ona histerično klicala starše kako so oni krivi, da se drugače obnašam in bom zapadla v slabo družbo.
Nič od tega ni bilo res, razen to da sem izgubila prijatelje, ker sem se raje umaknila.
Strah me je da izgubim še fanta.
Resnično se počutim nemočno.
Tvoja starša sta odrasli in opravilno sposobni osebi. Kar pomeni da bi morala znat poskrbet zase. Eno je da jima pomagaš, drugo pa je da so se vloge zamenjale. Ti si postala njun starš.
Moj nasvet pogovori se z očetom. Poizkušaj mu razložit da ne moreš več. Da si mu pripravljena pomagat, ampak da si tudi ti želiš svojega življenja in svoje družine. Če te ima oče res rad, bo razumel. Skupaj najdita rešitev kako bi bilo lahko najbolje poskrbljeno zanj. Mami ne razlagaj podrobnosti, samo povej da imaš dosti in da odhajaš. Glede na zapis, ona ni sposobna poskrbet zase, kaj šele za druge.
Najdi si pomoč psihiatra, da boš znala staršem postavit mejo. Ko mama pokliče naokrog, ji jasno povej da imaš njenega sranja dosti in da naj neha.
Pa koliko je tega v Sloveniji…ali je sploh katera familija, v kateri lahko gredo odrasli otroci živet po svoje, brez manipulacij, lastninjenja , nabijanja občutkov krivde in podobnih zavrženosti…???
Mlado dekle , imaš vso pravico živeti svoje odraslo življenje , potrebne bodo spremembe, ki se jih vsi bojite…mogoče v smeri, da poskrbiš za oskrbo očeta – oskrbovalni dom, dso, ga vzameš k sebi v novi dom + negovalke…več možnosti…kaj boš z materjo, ki bo nagajala…?? Mirno poveš svoje in jo malo pusti, da prebavi in se sprijazni…
Tole pismo me je pa do konca razkačilo! Mlado dekle, ti si sužnja dveh psihopatskih osebnosti. Tudi očeta, nikar ga ne zagovarjaj! Če bi te res imel rad, bi ti že zdavnaj nastežaj odprl vrata v svobodo. Ti nimaš staršev, oni imajo tebe, kot bi imeli domačo žival, s katero bi razpolagali po mili volji. Nič nisi in ne boš kriva. Ljudi, ki so te spočeli, nisi sama izbrala. Oni so bili pač sposobni narediti otroka, niso pa sposobni ljubiti nikogar, niti sebe, kaj šele koga drugega. Ali boš zanje res žrtvovala vso svojo srečo in ljubezen? Dovolj in preveč si naredila, normalno, da predator žrtve ne bo zlepa izpustil iz krempljev. Zato je nujno, da že včeraj poiščeš dobrega psihoterapevta, da ti pomaga, da se potem, ko se bosta s fantom odselila daleč stran, ne utopiš v občutkih krivde, ki ti jo bosta nabijala, če boš odgovarjala na njune klice. Če hočeš preživeti, ju boš morala povsod in popolnoma izključiti, blokirati. Da bi pa fant prišel živeti k tebi, je recept za popolno katastrofo! Kako sta sploh prišla na tako misel? Torej, takoj se začni reševati, reševati vaju, vajino ljubezen in srečo, ki si jo zaslužita in vajine prihodnje otroke, ki čakajo na dva dobra človeka, da jih spravita na svet. Iz srca ti želim poguma in sreče. Pa nič več ne govori dvema odraslima osebama, kaj boš storila. Onadva si bosta že znala pomagati, zapomni si. Že danes odpri vrata, pojdi in nikoli več ne poglej nazaj. Srečno!
Ne morem verjeti da bi celo fant želel j vam živeti. Ljuba moja, manipulirajo dokler lahko. Ko boš šla, bo konec manipulacij. Moj mož je tudi edinec, mama si je najbolj na svetu želela, da bi ga po svoje krojila. Šla sva na svoje, pa so imeli njegovi lepo hišo, še celo vhod ločen so mu naredili , da bi bil doma . Nikoli se jim ni pustil. Živela sva svoje življenje, oni pa sovje. Naslednje je probala kako bi za hišo skrbeli, ko bi šla v dom. Kaj vse je probala. Mož jim je jasno rekel da naj si kar sama skrbita za hišo, potem je takoj pristala na prodajo. Probajo, dokler jim pustiš. Ti pa se postavi zase
Presenetljivi odgovori.. kaj pa nabijanje slabe vesti, otrok tvoja dolžnost je, da pomagaš staršu, staršu nikol ne obrneš hrbta.. moraš! Miselnost se spreminja, lepo! Tud js menim, da sta ti že dovolj zjebala lajf. Pomagaš po svojih močeh, ne rabiš pa sebe žrtvovat za njuju, škode sta ti že velik nardila, te pa razumem.. poleg manipulacije staršev tud družba (še) preredko razume kk težke so te fore. Velik otrok odrašča v čudnih pogojih, se kokr tok postavi na noge? Zakaj? Da zdaj boš pa te noge uporablju za dobrobit starša.. pč kokr in če lah.. si v letih, ko boš mela svoje otročke.. drži se fanta, ti zgleda lepo stoji ob strani..
Zdravo.povedati ti moram da nisi edina ki se ti ti to dogaja namrec jst sem imel punco oz nevem mogoce jo se mam cist se je zaprla vase zadeva je sledaca ful sma se inela rada pa njena mati ne pusti da hodim k njej trajalo je 8 let zdaj mislim da je vsega komc jaz jo se vedno zelo ljubim in pogresam ona pa me ignorira cel dan ne poklice mene pa to ubija skratka nevem kaj bo.Hocem ti povedat ce se imata rada potem najdita pot da vsega ne izgubis pa vso sreco drzim pesti da ti rata
Avtorica, ti se moraš odločiti pa ne starši ali fant, ampak starši ali ti. Tudi, če bi bila samska, brez fanta, bi se morala odločiti: ja ZASE.
Pa ne daj bože, da bi s fantom oba živela pri vas doma. On bi te slej kot prej zapustil, ti bi pa znorela.
Nikakor nisi dolžna doma ostati. Čim prej stran. To itak veš? Oče bo pač moral dobiti kako zunajo pomoč, če ne bo šlo drugače. Nikakor pa nisi ti dolžna žrtvovati svoje življenje. Lepo bo, če boš prišla tu pa tam na obisk, kaj pomagat. Ne rabiš pa si uničevat življenja še naprej. No, onadva ti ga uspešno uničujeta,. Stran, stran in to čim prej. Pa fant se te bo naveličal, če bo on kot neko rezervno kolo.
Poskusi si najti kako strokovno pomoč. Kake svetovalnice, psihologa. Se najde tudi kaj brezplačnega. Tam se lahko pogovoriš, iskreno, pa verjemi, da te bodo podprli z nasveti kako čim prej stran.
Sumim, da si že tako globoko, da bi bilo super kaj strokovne pomoči. Pa verjamem, da, če greš sosedom, znancem, kolegom, to govoriti, te znajo še bolj potolči. Zato bolje strokovna pomoč. Vsaj par ur.
Držim pesti zate.
Moj nasvet je da najdeš terapevta. S terapevtom ti bo morda uspelo priti do točke da se rešiš krivde.
Pravico imaš do svojega samostojnega življenja in prav je tako. Seveda je treba poskrbeti za svoje starše ampak vse ima svoje meje in vsak starš bi moral imeti dobrobit svojega otroka na prvem mestu, kar pri vas devinitivno ni.
Hvala vsem, da ste si vzeli čas za to pismo.
Hvala za vaše nasvete, spodbudne besede – posamezni odgovori so me me zelo dotaknili.
Glede na to, da sem z vami delila le peščico tega, kar sem doživela in za kaj vse sem si dovolila biti prikrajšana. Vse te besede so mi dale nekaj poguma. Želim si da bom zmogla vse to in šla v pravo smer.
Najbolj si želim, da zaživim sem srečna, samostojna – vsaj 1x v življenju…
Še bolj pa bi me osrečilo, če zraven tega doživela tudi razumevanje staršev (upam, da nekoč), da najdemo skupen jezik. Pripravljena sem tudi pomagati – finančno, kot tudi drugače… A ta scenarij, da bo ta vez starš-otrok, postala kdaj zdrava je malo verjetna v mojem primeru.
Pogosto sem že razmišljala sama o terapevtih in psihologih – pa sem se vedno ustavila, ko sem zasledila cenike na straneh . Ima kdo kakšne izkušnje s tem? Predlog na koga se obrniti? So lahko tudi brezplačni?
Najlepša hvala…
Ne potrebuješ ti psihologa ampak tvoja mati! Imata zamenjani vlogi, ona je kot razvajen otrok upravičen do vsega kar se ji zahoče, ti pa si kot nemočen starš brez besede kateri vrši ukaze.
Sprašujem se kje so tisti starši katere vidimo v filmih, ko komaj čakajo da se otroci odselijo in zaživijo po svoje?! Kje so starši ki svojim privoščijo boljše življenje kot so ga imeli sami? Vidim samo starše ki svoje otroke vidijo kot lastnino, dekle in hlapce, nekoga ki jim bo na stara leta pucal rit, saj z tem namenom so te spočeli. Nekateri ne privoščijo uspeha svojim otrokom, ker se bojijo da bodo boljši človek kot oni sami, to jih boli ? Če otrok omeni da si želi odseliti ali živeti po svoje se takoj začne izsiljevanje z izgubo dediščine, v tvojem primeru z grdim ravnanjem z očetom itd.
Ja, tudi zastonjska psihološka pomoč obstaja. V Celju vem, da je bila taka posvetovalnica, ne vem, če je še. Je šlo pa za par obiskov. Ampak bolje to kot nič.
Verjetno se še kje da najti tako brezplačno psihološko pomoč. Ni to psihoterapija, je par pogovorov, ampak bolje nekaj kot nič.
Obstajajo tudi razne skupinske terepevtske skupine. So za plačat, ampak, ker je skupinsko, pride dosti ceneje (prideš pa manjkrat na vrsto).
Obstajajo tudi kake skupine za samopomoč. To pa vodi kak laik, ne psiholog. So pa brezplačne.
Vem, da je bila včasih tudi neka spletna psihološka pomoč, chatanje. Mislim, da iz MB. Žal pa ne vem, če še obstaja.
So tudi razni telefoni za ljudi v stiski. Nisem pa še sprobala.
Zdravstveni domovi imajo CINDI in podobne delavnice. CINDI je za hujašnje. Vem pa, da so tudi take proti depresiji. TUdi brezplačno.
Veš kaj je žalostno. ti imaš starša ki si tega imena ne zaslužita, pa imaš občutek krivde , jima pomagaš kot bi bila ti njim atars. Moja sestra ni mojih staršev zadnjih 10 let življenja pogledala, za vse sem bila sama, grdo govorila o starših na zapuščinski, čeprav je precej podedovala. Ampak ona je danes prepričana kako sta bila mama in oče sv…, Pa sta bila super starša napram tvojim. kakšna ironija, včasih si rečem kako ljudje zmorejo tako izkrivljeno sliko vzeti za resnico. Pri nas ni bilo manipulacij, alkohola, ničesar. Mi je žal zate, pa upam da se uspes izvleči iz tega primeža
Če si človek ne moreš hladnokrvno presekati vezi s svojimi starši. Sam sem recimo v podobnem položaju. 26- letnik, izobražen, med tednom živim na svojem, med vikendom pa pomagam doma na manjši kmetiji mami. Oče je umrl, mama dobiva le majhno pokojnino po njem, zato ji tudi finančno pomagam. Tudi med tednom, kdaj zapeljem mamo po opravkih (zdravnik, zobozdravnik, nakupi…). Nekako nimam volje niti časa za svoje življenje, no ja pa niti punce. Npr. tedenski dopust porabim, da pripravim drva, npr. za košnjo cele kmetije porabim cca 10 ur na mesec. Vedno treba kaj popravit, pomagat na njivi… Nekako sem se sprijaznil na takšno življenje in si sploh ne predstavljam, da bi imel svojo družino (tako finančno kot časovno). Trenutno imam vsaj nekaj časa, za ukvarjanje s športom. Cenim ljudi, ki poleg svoje družine, najdejo čas in energijo, da poskrbijo za svoje starše.
Pišem ti še enkrat, potem ko sem prebrala tvoj stavek: zelo bi me osrečilo, če bi našla razumevanje staršev (upam, da nekoč). Zelo me je zabolelo tvoje upanje, da če se boš dovolj trudila, bodo starši nekega dne spregledali in ti dali vsaj trohico ljubezni, po kateri hrepeniš. Lepo lepo te prosim, odpri oči. Ta dan ne bo nikoli prišel, nikoli. Vem, da zveni brezčutno, a je resnica in samo ko se boš sprijaznila z njo, se boš lahko osvobodila. Do takrat pa ostajaš ujetnica. Otrok v tebi še vedno verjame, da bo dobil od staršev razumevanje in podporo, če se bo le dovolj trudil.Razumi, da ti tvoji starši ne morejo dati ljubezni in empatije, ker tega nimajo v sebi in nikoli niso imeli. Lahko se zgaraš zanju do smrti, pa se ne bosta spremenila. Ne ker nočeta, ampak ker sta tako hudo poškodovana, da ne moreta. Uničila sta vsak sebe in drug drugega, ne dovoli, da do konca uničita še tebe. Na spletu je ogromno gradiva na to temo, našla boš tudi naslove za brezplačno pomoč ali pomoč za majhen denar. Priporočam ti tudi knjigo Susan Forward Strupeni starši. Najbolj važno pa je, da si čimprej poiščeš službo in bivališče čim dlje stran. Mlada si, vse je še pred tabo.
Rešitev je, da se znebiš svoje manipulatorske mame.
Tako bi bila skupaj z fantom in skrbela za očeta.
Bi pa ostala brez hiše, samo to je bolje kot, da to prenašaš še naprej. Nevem, koliko je star oče in če ga lahko že daš v dom. Tam mu nič ne bo mankalo, saj bo če prištejemo še tvojo skrb bilo zanj poskrbljeno 24 ur na dan.
Bolje to kot uničeno živlenje.
Enako, 20.02.2022 ob 22:05
Če si človek ne moreš hladnokrvno presekati vezi s svojimi starši. Sam sem recimo v podobnem položaju. 26- letnik, izobražen, med tednom živim na svojem, med vikendom pa pomagam doma na manjši kmetiji mami. Oče je umrl, mama dobiva le majhno pokojnino po njem, zato ji tudi finančno pomagam. Tudi med tednom, kdaj zapeljem mamo po opravkih (zdravnik, zobozdravnik, nakupi…). Nekako nimam volje niti časa za svoje življenje, no ja pa niti punce. Npr. tedenski dopust porabim, da pripravim drva, npr. za košnjo cele kmetije porabim cca 10 ur na mesec. Vedno treba kaj popravit, pomagat na njivi… Nekako sem se sprijaznil na takšno življenje in si sploh ne predstavljam, da bi imel svojo družino (tako finančno kot časovno). Trenutno imam vsaj nekaj časa, za ukvarjanje s športom. Cenim ljudi, ki poleg svoje družine, najdejo čas in energijo, da poskrbijo za svoje starše.
malo pameti v roke pa bo. Če imaš ti šele 26 let, potem tudi mati ni tako zelo blazno stara. Najbrž tutka, ki se je pustila pedenat, če pri teh letih nima izpita. Čustveno te je najbrž zasvojila, zato nimaš volje, da bi teh svojih najboljših letih gledal za drugimi ženskami. Kaj šele bo? Pa mi sploh ni jasno, kako je to mogoče. Če si star 26 let, potem si rojen leta 1996, torej tudi tvoja mati ne bi smela biti tako za luno, saj je bila mlada v modernih časih. Sta imela z očetom tako zelo slab odnos, da ga je morala flikati s teboj? Kmetija je očitno čista izguba, če moraš ti mami pomagat, zakaj je ne opustita? Si ti dedoval po očetu? Razmisli, kaj hočeš s svojim življenjem.
Forum je zaprt za komentiranje.