Partnerski odnosi

Pozdravljeni.

Ker mi gre pisanje laže in mi bo mogoče tujcem lažje zaupati mojo zgodbo, sem se odločila, da se izpovem kar tu. Diskusija dobrodošla.

S partnerjem sva skupaj že nekaj let, skupaj imava dva otroka in enega na poti, a bolj kot ga opazujem/spoznavam, manj se vidim z njim v prihodnosti.

Zaradi povečanja družine imamo v planu nekaj gradbenih projektov, ki se že izvajajo, oziroma jih večinoma izvaja on sam, posledično časa za otroka in mene nima. Večino časa je nervozen, slabo spi, se ne pogovarja drugih stvari kot samo še o obnovi. To se vleče že nekaj mesecev, nekajkrat vmes sva se že tudi “počila”, saj mi pod nos vrže, da pri gradnji ne sodelujem popolnoma nič, da ne delam nič, da samo ležim. Torej prikaže vse v taki luči, da zgleda da dela samo on. Da povem, imam redno službo s polnim delovnim časom, na začetku obeh nosečnosti sem se počutila izjemno utrujeno, zato sem večkrat počivala, bilo mi je tudi slabo, a sem vseeno skrbela za otroka, vsa gospodinjska opravila, psa in onemoglo staro mamo. Ampak očitno, ker moje delo ni vidno, to zanj pomeni, da ne delam nič. Kar se komunikacije tiče, sem poskusila že večkrat s pogovorom, a on enostavno ne razume mojega vidika. Ne samo za to temo, ampak je pri vseh stvareh tako, ni pripravljen na kompromise, posluša in upošteva samo sebe, četudi potem vidi, da je bila odločitev napačna (kar seveda ne prizna), opravičiti se ne zna (za nobeno žalitev).

Dolgoročno se resnično ne vidim z njim, žal mi je, da sem se odločila za ustvarjanje družine z njim, a če bi to prej vedela, bi se sigurno odločila drugače. Ne me razumet narobe, otroka imam raje kot vse na svetu, vedno jih bom postavila na prvo mesto in ravno zato se sprašujem, če nebi bilo bolje za vse, da odidemo na svoje, seveda v upanju in pričakovanju na dobre odnose. Resnično mu ne zamerim,  saj se zavedam, da tudi sama nisem popolna. Nekako mislim, da je biti bolje narazen in v dobrih odnosih, kot skupaj in v slabih odnosih, predvsem zaradi otrok in dobrega psihičnega počutja.

Sama si si odgovorila na vprašanje. Dologoročo se ne vidiš s njim.

iz pisanja ne vidim nič tako tragičnega, da se ne bi dalo popraviti. Ženska s tem moškim boš imela tri otroke, ki vaju bodo potrebovali še najmanj 20 let!!!!!!!

Bolj se mi zdi, da oba izhajata iz družin, kjer nista imela posebno lepega zgleda v svojih starših, sama se nista obrusila in imata tipične povprečne težave ljudi, ki znajo marsikaj, nihče pa jih ni naučil, kako kvalitetno živeti skupaj in imeti družino. Najbrž sta tudi oba maksimalno obremenjena z vsem živim (gradnja, službi, otroci, drugi sorodniki…..), preutrujena in na pragu izgorelosti, za vse težave pa krivita drug drugega.

Enkrat se zvečer usedita in mu povej, da zelo ceniš kar je naredil za družino, da pa se bosta morala pogovoriti o prioritetah. Novorojeno dete saj še par let ne bo rabilo prizidka, čisto ok mu bo v vajini postelji ali posteljici ob vajini postelji.

Dogovorita se, kaj je res nujno, kaj pa lahko počaka in s tem najdita nekaj časa, ki ga bosta imela zase, pa čeprav samo za pogovor. Nujno bi bilo tudi, da si najdeta terapevtsko pomoč, nekoga, ki bi vaju znal spodbujati in usmerjati v prave teme in gradnjo boljšega odnosa. Spomnita se, zakaj sta izbrala ravno drug drugega in probajta graditi na teh lepih trenutkih tudi naprej.Lahko si kot novoletno obljubo zavežeta, da bosta leto 22 posvetila svojemu odnosu.

Hvala za tale komentar 🙂

Pozdravljena,

kakor si ti na robu, je tudi on.

In vsak vidi samo svoje. Ker ni bil navajen videti vsega, kar ženske postorijo, meče naprej, kar je oče njegovi mami. Morda.
Prvo kot prvo: se morata napsati. Pa potem malce bolj spočita pogovoriti. In vedno znova pogovarjati. Za začetek se mu začni zahvaljevati za vse, kar počne. Hvaležnost prakticiraj tako zanj, kakor tudi sama zase. Da se boš tudi ti bolje počutila.

Seveda si v drugačnem stanju in ti prej prekipi. On pa je tudi kot v enem transu zaradi gradnje. In bi samo čim prej rad vse končal. Strinjam se z daljšim komentarjem uporabnika Mjav mjav.  Odlična ideja – da leto posvetita svojemu odnosu. Če vidva nista ok osnovna celica, tudi dalje ne moreta dobro funkcionirati.
Pomagajta pa si s terapevtom, ker očitno je tako daleč, da sta ti in on že preveč obremenjena in rabita večji preobrat.

Ali pa začni vsaj počasi. Dan za dnem. Zahvali se mu. In hvali ga. In to resno misli. Pa bo tudi on postal bolj mehak in hkrati bolj možat. Ker bo cenjeno, kar počne.

Srečno!

Bila sva tam okoli 30.

4 letnik, dvoletnik, jaz noseča, stanovala pri mojih, mož postavljal na noge firmo, bil cel dan odsoten, denar je samo šel, prihajal ni, ko je začel prihajat denar sva začela z gradnjo zraven firme in 3eh predšolskih otrok.

Oba izmučena izmozgana z živci na koncu kreg na kreg na kreg.

Potem je firma zalaufala, začela prinašat lepe denarce, kredit se je poplačal, otroci so postali samostojni, midva pa namesto, da bi začela uživat, sva v teh letih tako daleč zaratila, da sva se ločila oba z živci na psu.

Aja sedaj ima on drugo, 15 let mlajšo, imata majhnega otroka in končno je vsaj oče, kot ga iščeš. _Kolikor mi povejo otroci pa ima s tanovo tak zakon, kot bi si ga želela za naju – oz kot bi lahko bil najin, če ne bi bilo vsega stresa. Ona je pač prišla na gotovo – samo še uživat.

Njena ugotovitev je pravilna, ima zgrešen zakon. Pritegnila si je moškega, ki je ne ceni, kaj šele spoštuje kot mater njegovih otrok. Zakaj je takšnega pritegnila in se mu celo pustila oploditi? Odgovor bo našla, ko bo se odpravila na dolgoletno in mukotrpno delo na odkrivanju vzorcev, ki si jih je naprtila in jih nosi na nezavedni ravni. Otroka sta žrtev, čeprav ju ljubi iz vsega svojega potlačenega srca. Ta otroka nimata očeta (zgolj oploditelja), ki bi njuno mamo ljubil in spoštoval in jima s tem dajal edini pravi zgled, omejitve in varnost. Ona naj se pripravi, da bo svoj  zdrs reševala čimbolj korektno in odgovorno in sprejela posledice svojih napačnih odločitev. Nujno mora poiskati strokovno pomoč – dolžna je to svojim otrokom. Ko bo sebe reševala, bo delno tudi njiju. Srečno …

najprej poskusita vsaj s partnersko terapijo, preden trem otrokom razbiješ družino.

Probaj naredit nekaj zase sedaj, ko si še z njim. Ali da se lotiš vsak dan vsaj eno uro branja knjig ali da greš za eno uro na sprehod ali da eno uro gledaš eno svojo serijo, ki ti je všeč. Ta čas pa naj so vsi zadolženi za nekaj, pač otroke za tisto uro nekaj zaposliš, tako, da se boš res posvetila sebi. Ali jih daš možu oziroma partnerju, starim staršem, prijateljicam z otroki, da se skupaj igrajo … Pač vpelješ, da narediš v dnevu nekaj zase, ne nonstop za druge. Da malo pogledaš nase in se boš lepše in boljše počutila. Če še takrat ne bo šlo, da boš še vedno imela probleme, pejte narazen. Probaj najprej narediti nekaj zase preden pomisliš na možnost, da bi se razšla.

Vprasaj ga, kako mu lahko pomagaš pri obnovi.

In tak je seveda od včeraj, prej je bil pa čisto OK? In seveda ni dovolj en otrok oz. dva, še tretjega naštimajmo, se bo spremenil….. Me prav zanima njegova stran zgodbe.

preveč sta si dala na grbo. počakaj, da se gradbeni načrti zaključijo in da vse to mine, če je to pravi razlog, vaju potem čaka dosti bolj sproščeno življenje.

To je pa tipicno za danasnje zenske. Najprej mu poves kaj vse bi rada. On se spravi to delat in mu ocitas cisto druge stvari. Tvoj je cisto super, samo zenska ga ne ceni in je živcen ker ne ve kaj naj naredi. Tako zelo tipicnl

vajin problem je, tako kot pri večini, da se nista sposobna ne slišat ne vidt kaj šele uskladit vajina pogleda na lajf. probat ni greh, daj vse od sebe, če pač ne bo šlo, potem ti ne preostane drugega, saj z glavo skozi zid rinit ne gre. vendar ostati sama s tremi malimi brez da bi vsaj poskusila najti pot en do drugega?

Kot ženska ti bom rekla, da močno pretiravaš. Sodobne ženske smo popolnoma izgubile občutek za moške in se  moramo dobesedno naučiti. Praviš, da je okupiran z obnovo. Očitno je zelo potrebna, ker je otrok na poti. Kolikokrat si ga pohvalila da dobro dela? Si mu kaj njegovega naredila ko je prišel utrujen domov? Nikoli kajne. Saj te razumem, sem bil ista. Navajena da vse dobim takoj ko si zamislim. Veš najlažje je pobegnit ko ne gre. Pride utrujen domov in posluša tvoje očitke, seveda se je branil in ni prav rekel, kar ti je rekel. Ampak sem prepričana, da ni mislil resno.  Posluša samo sebe praviš, ja koga drugega pa bo? če bi tvoja odločitev bila napačna, bi bil seveda on kriv.  Jaz menim, da s tvojim ni nič narobe, samo izgubila sta rdečo nit za katero po navadi skrbi žena. Tista, ki je napisala, da ima zdaj 15 let mlajšo in da je prišla na urejeno, je pa zavistna. Ona ga ni hotela imeti rada, sedaj pa išče izgovore drugje.

Verjetno ti zaradi nosečnosti divjajo hormoni in posledično čudne misli. 3x premisli preden narediš korak naprej.

Ah dajte no, ona bo njega hvalila, kljub temu da on njej, noseci, očita, da samo polezava? Poleg dveh majhnih otrok, s katerima je večina sama? Plus služba? Plus skrb za ostarelo mamo? Tipično slovensko. Kdaj se bo pa on njej zahvalil za topel obrok? Oprana oblačila? Svežo posteljnino?? In to, da cele dni skrbi za njune otroke??? Samo stran od takega cepca.

Pozdravljena,

Upam, da ga čimprej zapustiš, da si najde novo, ki ga bo spoštovala in vspodbujala, ker skrbi za družino! Ni pijanec, ne hodi po gostilnah… daje vse od sebe in očitno še več… od tebe pa nima nič, samo jamranje, nezadovoljstvo in nerganje… Očitki da ti ne prispevaš k obnovi nič, so verjetno prišli kot refleks na tvoje janranje (čeprav je res), saj moški ne potrebuje tvoje roke, da mu boš podajala opeka ampak tvojo vspodbudo, podporo, zanimanje kako obnova poteka, vključevanje z nasveti, z tvojimi željami, kje bi kaj bilo… ti pa stojiš ob strani, kot da se te nič ne tiče, kot da dela samo zase… katastrofa si, upam da dobi žensko, ki ga bo znsla ceniti…. Bil bi rada kraljica, di pa s kraljem s katerim ravnaš kot bi bil sluga…. Poden od podna si.. take katere si moški ne želimo….

Ženske ste med nosečnostjo precej pod hormonskim vplivom. Če se ne poznate in se ne znate brzdati, tudi ko niste noseče, pri nosečnosti to pride še bolj do izraza. Zaradi hormonov ste potem še bolj čustvene, nerazsodne in še malce bolj egoistične.

V takšnih primerih je najbolje, da imaš kakšno kolegico, ki ima otroke (najbolje za generacijo ali 2 starejše – ne preveč) in je bolj razsodna, ter da se občasno dobiš z njo, kjer te bo malce bolj prizemljila.

Hojla!
Naj ti povem, da povsem razumem tvoje težave, saj podobno vidim pri svojih starših. Se strinjam s komentarjem od Mjav mjav. Bi pa izpostavila še nekaj. Nujno je, da se oba spočijeta ter se dogovorita za skupno preživljanje časa (vsaj nekaj, vsak dan – četudi zvečer za pol ure, preden zaspita). Ta čas pa kvalitetno porabita za pogovor – pogovorita se o prioritetah, željah, tudi o najbolj “nerealnih in neizvedljivih” željah za vajino skupno življenje 🙂 Glede na zapisano se mi zdi, da v vajinem odnosu ni še tako hudih konfliktov, ki ne bi bili več rešljivi. Ne obupaj še 🙂

Res bi ti priporočila branje knjige Pet jezikov ljubezni (Chapman). Res preberite to knjigo! Knjiga dobro pojasni, kako smo si različni v razumevanju ljubezni ter čemu pripisujemo pomen v naših odnosih. (Morda je jezik ljubezni tvojega moža “čas” ali “dejanja” in bo triktrat bolj zadovoljen z vajinim odnosom že če bosta preživela nekaj časa skupaj med tem, ko on dela in obnavlja – pa čeprav boš ti morda samo sedela ob njem ter ga opazovala ob delu ali mu malo pomagala).

Nekaj male pozornosti, malo več  skupnega časa in pogovorov, nekaj bežnih dotikov med dnevom – lahko naredi veliko razliko v vajinem odnosu, poskusi in ne obupaj takoj 🙂 Vsak odnos ima vzpone in padce in med nosečnostjo ter vzgojo malih otrok se žal velikokrat pripeti več padcev …

Vse dobro 🙂

To bi pa rada videla: “Dragi, od sedaj naprej boš po 10ih urah šihta in 4ih urah dela na parceli prišel vmes domov, se ukvarjal z otroci, da bom jaz šla na sprehod in knjigo brat!”

Draga moja – daj mu otroke pa gasa na parcelo.  Pa ne teglov prestavljat in žebljov sortirat – knauf polagat pa izolacijo…pa da te vidim.

Čez 2 dni boš rajši teden dni skup sama z deco doma.

Ne da ga nisem imela rada. Bila je velika ljubezenska zgodba. Ogenj pa se je pod stresom in utrujenostjo spremenil v uničevalnega – ranil je on mene, jaz njega nazaj, on spet mene, jaz nega nazaj, dokler nisva prišla do točne no return.

Tanova pa je prišla lepo na gotovo, ni stresa, ni gužve. Naj ji bo mirna reka.

To so precej znane zgodbe. Osnova pri vsem pa je enaka – nesprejemanje oz. slabo sprejemanje odgovornosti. S stresom, preobremenjenostjo in podobnimi zadevami, pa se to še bolj pokaže. Tako ob stresu, občutku nemoči in osamljenosti odgovornost prelagaš na partnerja. Drugi pa nazaj nate in tako nastane ping-pong, metanje polen pod noge, očitanje itd. kar rezultira v slabo voljo in še dodatno otujenostjo.

Joooj, a prej preden so se otroci rodili pa ni bil tak? Se ni ze prej tako obnasal do tebe in bil nekompromisen..? Si sele sedaj to opazila, ko te je mogu tretjič napumpat..

Kr neki..