Obiščete kaj bivše sodelavce v službi?

Greste kdaj obiskati bivše sodelavce v bivši službi?

Recimo, če ste nekje delali 10, 15 let, potem pa našli drugo službo, greste bivše sodelavce kdaj obiskat?

Nikoli

Jaz bi jih, če bi mi šlo ekstra fajn, se pravi bistveno boljša plača kot v stari službi :).

He, he, tudi ja bi jih obiskala, če bi imela recimo 50% več plače kot v stari službi. Ker so mi nekateri hudo pametovali kako super je tista služba. Samo še nimam take plače :).

Sedanjih niti slučajno ne bi hotela srečati, ko bodo bivši.

Sodelavci smo bili dobrih 20 let. Dobro smo se razumeli. Nihče mi ni zameril odhoda, razšli smo se prijateljsko. Ne hodim tja. Enostavno ne čutim potrebe. Njim pa, očitno, tudi ni hudo za mano;). Včasih se sprašujem, če je bil tisti dober, sproščen odnos sploh pristen?

Kaj se imate za obracat nazaj? Sami veste ,da je po sluzbah gora sovrastva,konkurence,pritlehnosti ,hinavscine.

In ve bi se nazaj hodile?:):)

Ja, na obisk, pogledat kako se imajo in pohvaliti kako meni fajn gre :).

Ni nobenega razloga.

Če slučajno hodim tam v bližini, se oglasim pri njih na kavi.

Sodelavci smo bili več kot 10 let, dobro smo se razumeli, prijateljsko smo se razšli.

Ne vem, zakaj se ne bi oglasila pri njih.

Sem že 3 leta v penziji. Nisem še  bila tam. Dolgo smo bili isti sodelavci in smo se v bistvu dobro razumeli. Sedaj pa imam občutek, kot da nismo bili nikoli. Oni najbrž tudi. Parkrat sem srečala kolegico in sva se razšli po par vljudnostnih stavkih.

Tako eni kot drugi se odvadimo, potem pa ni več takega sproščenega odnosa, iskanje tem za pogovor, vse nekaj na silo. Enako je s temi, ki so se upokojili, oni imajo zdaj druga zanimanja, jaz se ne znam postaviti v njihovo kožo, pa poslušat kako so vnuki, kakšne so penzije, kaj jih tare. Vseeno je drugače, če sem prej o tem poslušala vsak dan, sem bila navajena. Zdaj pa se mi enostavno ne da več. Verjetno sem bila prej vljudna, zdaj pa ne čutim več potrebe po tem in se odpravim hitro stran.

Še vedno sem v stikih z nekaterimi sodelavci izpred 30 let nazaj. Tudi če se slučajno srečam s kom drugim iz moje prve službe, veselo po klepetamo. Ko so naše podjetje v obdobju tranzicije olastninili (beri: izropali)  in nas spravili v stečaj, smo si pomagali do novih služb. Lepi časi, lepi odnosi.

Tudi zdaj sem z nekaterimi v dobrih odnosih, ki jih bom verjetno obdržala tudi v prihodnje. Na splošno pa kakšne posebne želje po vračanju verjetno ne bo, ko bom v penziji.

NE. To mi je butasto. Še bolj mi je butasto, ko hodijo upokojenke težit bivšim sodelavkam v službo. Naj jih povabijo domov, če jih zanimajo službeni trači. Služba je služba in tam privat zadeve nimajo kaj počet, vključno z obiski.

Imam še vedno stike z nekaterimi bivšimi sodelavci in sodelavkami.

Se srečamo na kakem sprehodu, večerji, na kavici.

Ne.

Tisti, ki so šli v penzijo, kar so večinoma kar redno hodili na obiske v službo :).

Odpovedi pa ni nihče dal tako, da ne vem kako taki hodijo nazaj. Sem bila prva. Mislim to, zadnjih 15 let.

So pa tiste, ki so bile za določen čas, hodile še kaj nazaj. Bolj v upanju, da bodo dobile službo, v smislu upanja. Ko so drugje dobile službo, niso več prišle naokoli.

Jaz nisem šla nič na obisk. Stikov pa tudi nismo ohranili.

Vprašanje je pa bilo, da ne pozabimo, če obiskujemo bivše sodelavce V SLUŽBI.

Ne, če smo še v stikih z bivšimi sodelavci. JE bistvena razlika med tem.

Meni je nelogično, da nekdo, ki ni nekje v službi, kar tako malo hodi težit tja.

Ja, razumem, tetke iz pisarn, ki kofetkajo cele dneve.

No, pa pojdite težit folku za tekočim trakom. Pa da vas vidim.

Ves, tudi v pisarnah se ne samo kofetka, ampak se konkretno dela.

Se to, ce v pisarnah ne opravijo svojega dela, proizvodnja obstoji.

Eni sodelav* raje za mano ??

Tam prej, pa ženske stran bežijo zaradi ženskih odnosov. Dribljanje, pa še noge ne pretegneš. ?

Še zlasti rada grem, ko mi začne primanjkovati kemičnih svinčnikov

V eni službi sem delala eno leto. Smo se pa potem večkrat srečali, ker je bila nova služba v bližini stare. Pa me je stara šefica večkrat povabila, da naj se oglasim k njim. Se nisem. Da bi obujala spomine kako zanič so me plačevali? MOgoče so me zato vabili, ker niso našli novega bedaka, ki bi za tako malo denarja delal pa bi me nazaj vzeli pa dali par centov več.

Je pa res, da imamo do poldevetih vse ponarejeno

Pa nesposobnih ekonomskih diplomantov, kao direktorckov lahko proizvodnja res stoji. Ker nekateri ne znajo niti dopisa poslat, ker nimajo pojma o strankah ipd.  Pisarne so zakon! Za posel zajebat!:):):)

V firmi sem delala 30 let, podjetje je šlo v stečaj. Raztepli smo se na vse konce in kraje. Sama sem se po nekaj letih upokojila. Niti na kraj pameti mi ne pride, da bi hodila še koga obiskovat, pa sem se z vsemi lepo razumela. Niti po telefonu se ne klicarimo, morda se dobimo enkrat na leto v slaščičarni, to je pa tudi vse. Za rojstne dneve ter za praznike si pošljemo sporočilo ali kartico. Ko smo delali, nas je vezalo skupaj delo, tudi prijateljstvo. Ampak sčasoma moraš pozabiti na preteklost. Življenje gre naprej.

Tudi, če ne bi šlo podjetje v stečaj, bi ne hodila po obiskih. Ljudje so danes polno zaposleni in se nimajo časa ukvarjati z zdolgočasenimi upokojenci. Upokojenci imamo nešteto možnosti, da zapolnimo svoj prosti čas, z gospodinjskimi deli, z vrtnarjenjem, z varstvom vnukov, z branjem, itd.itd.