Žute minute

Kako ste se rešili anksioznosti, prezasičenosti, apatičnosti? Ko slabe izkušnje iz tebe potegnejo optimizem in rataš ciničen? Ko nisi več nasmejan, ampak vedno nekaj tečen in sam sebi odveč? Je komu pomagala samo narava, gibanje, muzika, ali je pomagal le terapevt in tableti? To mi je res zadnja opcija. Sem se zaradi vsega slabega v zadnjih dveh letih osamila in s tem še poglobila trsnobo in strah pred ljudmi. Rabila sem mir in tišino, a ni pomagalo. Slabo delujem v družbi več ljudi, brez idej kaj reči, kot da nimam kaj povedati. Vsi se hvalisajo z avtomobili, denarjem, avanturami, jaz pa hodim v službo in po službi v naravo in gore in sem v svoji osnovi skromen človek. V letih ko bi se mi moralo trgati oz to naj bi bilo nekako samounevno. Imam izpade, težko prenašam krivice. Sem malo čez 30. Počutim se rahlo čudaško ker nisem v kalupih.

Ti si ocitno sama sebi problem.

Dokler bos tako zelela, bo tako, ko pa se bos dovolj neprijetno in zoprno pocutila v svoji kozi, bos nekaj spremenila.

In kaj potem, ce je drugim ljudem do avtomobilov in potovanj? Zakaj je to tvoj problem, ce tebi kao ni do tega?

Ti si zelus biti kot drugi, a nisi tega sposobna, zato se zatekas k izgovorom, da te kao fila narava in ti je to dovolj, vsi z dobrimi avti so pa prazni in puhoglavi.

Oprosti, ampak ves, tudi tisti z dobrim avtom gredo v naravo!

Pa nimam dobrega avta, v bistvu avtomobila sploh nimam!

Ampak jaz za svojimi naceli stojim kot pribita in se kot prvo v druzbi besnih avtomobilov ne pocutim slabo, kot drugo me oni spostujejo tako kot sem in kot tretje, vidim za avtom se marsikaj drugega razen potovanja v Dubaj!

Ko bos to dosegla, bos srecna.

Ni glih enostavno. Pa ne pametujejo tisti, ki tega ne živijo. Jaz sem pred 3 leti izgubila vse, od zdravja, otroka, prijateljev, doma. Zdaj živim čisto drugje, totalno sama in izobčena.

Moje psihične bolezni in telesna okvara (neobravnava na travmatološkem oddelku zaradi Covid) so me uničile.

Ni lahko, avtorica. Jaz sem se že veckrat v zivljenju zvlekla iz tega z knjigami, ampak takrat sem imela razlog za življenje, morala sem vzgojiti sina.

Zdaj pa sem čisto sama in očitno se nimam dovolj rada (sicer me tudi drugi niso imeli, problemi iz otroštva, kot nezakonski otrok na vasi), da bi zase poskrbela.

Resnično te razumem in ti želim, da najdeš pot iz te teme.

Bejba dokler ne boš dojela, da je nevarnost samo v tvoji glavi ne bo nikoli drugače.  To pa sprožiš sama z svojimi misli. In dokler se boš obremenjevala z svojimi negativnimi misli, ne bo nikoli drugače. Pusti da grejo svojo pot in se ne obremenjuj z njimi in kmalu ti bo bolje. Vse dobro…

Citiram “sama sebi problem” – in se kar strinjam. Ne moreš si hkrati želeti biti kot drugi in biti “tisto kar res si” brez da bi zabredla v močan notranji konflikt.

Najprej je treba ugotoviti kdo res si in potem stati za tem – pa bodo takšni problemi počasi odšli. Drugače je, če si hkrati še izrazit introvert – a tudi to ni nobena smrtna obsodba.

Če slabo deluješ v družbi se da socialnih odnosov in interakcij naučiti. Mislim da se reče trening socialnih veščin.

Sicer pa – ko sem imel sam podobne probleme, mi je pomagalo biti v naravi, se intenzivno ukvarjati s športom, biti sam s svojimi mislimi in to predelati. Tudi tistih nekaj drobcev tesnobe je potem kar odšlo iz mojega življenja – a mislim, da so to (narava, šport in samota) samo okoliščine. Bistveno je kam se vrtijo tvoje misli in kako jih usmerjaš. Pri enih gre samo – drugi potrebujejo pomoč.