Zadnjič mi je po nasvetu prijateljice pod roke prišla Zupanova ”nesmrtna mojstrovina” Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost. Koliko egomanije in samopoveličevanja lahko uveljavljen avtor v Sloveniji še plasira na knjižni trg, ne da bi mu bilo ob tem nerodno?
Kje je profesionalna in osebna digniteta urednika, kje je pogum, da literarne zmazke zavrne?
Smo res prišli tako daleč, da morajo založbe izdajati nebulozne tekste o samospoznanju in samozavedanju lastne veličine ter superiornosti samo zato, ker je avtor aboniran na založbi?

Žalost se je prelila iz politike in gospodarstva v literaturo.

Iskrene čestitke avtorju in uredniku.

Eh, nič presenetljivega.

Nekateri deli (predvidevam da isti zadeve) so bili objavljeni menda tudi na airbeletrini.

Moj zaključek: literatura in vse okoli nje je bila vedno pripraven poligon za zdravljenje različnih kompleksov …