Ravnokar sem odprla knjigo Moroviča: Seks, ljubezen in to. In kot vselej me najprej zanima zunanja zgradba – koliko poglavij, kako obsežnih … skratka razdelitev na poglavja po mojem bralskem okusu da knjigi neko dinamiko, razgibanost, čas za odmor, etape branja …

Opažam pa, pri kar nekaj nazadnje prebranih knjigah, da se delitev na poglavja opušča.

Je še kdo občutljiv na to? Kakšno zunanjo razčlenjenost romanov, če sploh, imate radi? Ste a to sploh pozorni? Al jaz postajam ultra zatežen in senzibilen bralec?

Ja, jaz sem občutljiva :-). Najraje imam srednje dolga poglavja, denimo 10-15 strani. Daljša me motijo, kratka (denimo 2-5 strani) pa niti ne, če ne prekinjajo teka zgodbe preveč na grobo. V Šolskem zvezku npr. pa prav čisto kratka poglavja podpirajo siceršen stil pisanja, to je prav tako čisto kratkih stavkov. Če ni poglavij ali so ta dolga, so mi sprejemljivi tudi “predahi” označeni navadno s kakšno pikico ali zvezdico.

Zame velja tole: poglavja morjo bit, sploh v današnjem paničnem času, ko se nam tako mudi, samo kam, še ne vemo prav dobro, kratka (kakšnih deset do dvajset strani), besedilo v njih pa razvrščena v smiselne odstavke (enotnost kraja, časa in dogajanja dogodka ali misli). Tudi oblika (veličina, širina) črk, razmak med njimi in razmik med vrsticami sta zelo pomembna. Pa ravno prav masten tisk. Naslovnica mi niti ni tako pomebna, pač pa format, obseg in teža. Najraje imam knjige formata malega šolskega zvezka, z cilka kovačeva, okrog dvesto stranmi. Tiste stare, obilne, s šivano vezavo (takih ne delajo več) in trdimi platnicami, ki že malo dišijo, brez šarastih naslovnic z reklamnimi slogani na njih, so mi pa sploh najbolj všeč.

Knjige, ki nimajo poglavij, zelo težko berem, rada imam kratka do srednjedolga poglavja (največ 15 strani).

Motijo me knjige, ki imajo premajhne črke, pa tudi pretežke, preogromne knjige, ker jih je težko brati. Raje imam trdo vezavo, ker pri mehki knjiga ne stoji sama opdprta na strani, ampak jo je treba držati. Za naslovnico mi je vseeno.

Včasih sem rada brala dolge knjige, sedaj gledam na to, da ne presežejo 300 strani. Ne maram tudi prašnih starih knjig, ker imam alergijo na prah in potem ob branju začnem smrkati, kihati in se praskati.

Kar zadeva poglavja nisem izbirčna, ko pa smo že pri zahtevah, ki se nanašajo na formo, se absolutno strinjam s Primožem:

– črke naj ne bodo ne prevelike in ne premajhne, po možnosti v “maratonskem branju” prijaznem fontu

– “masnoća” črk naj bo primerna velikosti in fontu

– takisto velja za razmak med vrsticami – ustreznega, prosim!

– in na začetku odstavka, tj. v njegovi prvi vrstici, si želim malce pavze, da si oko spočije

– za povrhu pa, lepo prosim, še šivano knjigo, ne lepljene

– kar zadeva mehko/trdo mi je pa vseeno, skoraj raje imam mehke

Teh nekaj zadevic oblikovalci oziroma ljudje, ki delajo prelom – žal – le redko obvladajo/upoštevajo, pa je to edino znanje, ki naj bi ga premogli. Kot da v življenju niso prebrali deset knjig in ne vedo, kaj je očesu prijazno in kaj ne.

Kar paše na vabilo za odprtje razstave, ne paše v 600-stranski roman. In pika.

Po pravici povedano se mi zdi zunanja forma tako nebistvena, da je sploh ne opazim. Kolikor se lahko spomnim, me je zmotila le Bernhardtova Sečnja, ki je praktično pisana v enem odstavku, tako da bi si moral človek malodane kar s svinčnikom označiti, kje je nehal. Torej naporno branje v več kot enem smislu. 🙂

Glede oblikovanja tudi jaz nisem prav zahtevna, samo kakšnih preveč zaobljenih fontov ne maram. Pa razmik, ja, ta je nujen.