Zrelost?
Vedno sem imel “modrost”, da se nasprotja privlačijo za mit. No, morda to velja v primeru enkratne uporabe. :-)))[/quote]
?? Ne štekam sploh[/quote]
Čisto enostavno: ravnotežje je najlažje ujeti takrat, kadar je večina želja in interesov enakih – na vseh področjih. V nasprotnem primeru je potrebnih preveč kompromisov. Kompromisi, potrebni ali ne, so smrt za zvezo pa naj bodo še tako opevani kot “zreli”. Največkrat z njimi ni nihče ravno zadovoljen. Ko ti enkrat presežejo kritično točko, je zveza tudi adijo.
?? Ne štekam sploh[/quote]
Čisto enostavno: ravnotežje je najlažje ujeti takrat, kadar je večina želja in interesov enakih – na vseh področjih. V nasprotnem primeru je potrebnih preveč kompromisov. Kompromisi, potrebni ali ne, so smrt za zvezo pa naj bodo še tako opevani kot “zreli”. Največkrat z njimi ni nihče ravno zadovoljen. Ko ti enkrat presežejo kritično točko, je zveza tudi adijo.[/quote]
Čista resnica
Če prav razumem, ljudje vedno rabimo nas dabo neko avtoriteto, ki nas bo pravilno usmerjala. Moški vojsko recimo in ženske moškega.
Se mi zdi, da tudi “primorana” skrb za otroka pri ženski, ni nujno zrela, čeprav je v dobri veri.[/quote]
Mislim, da je nekaj na tem, kar On_ razlaga.
Ko ženska dobi otroka, se določene stvari spremenijo in razen res izjemnih primerov je prisiljena v to “zrelost”: In to po zelo pospešenem postopku. Moški se pa zelo redko tako hitro spremenijo. Zato je tudi prihod otroka v partnerski odnos večkrat tako travmatičen in zamaje partnersko življenje. Ženska takorekoč čez noč postane zrelejša, moški pa se novemu stanju prilagaja počasneje.
Ne bi rekel da rabimo avtoriteto, ki nas bo pravilno usmerjala, sigurno pa rabimo izkušnjo ob kateri bomo imeli možnost razviti določene umske veščine.
Težava je edino v tem, da je s starostjo potrebno vedno več “brutalnosti” na časovno enoto, da bi imeli razlog, da spremenimo svoj način razmišljanja. Če nekaj pri otroku dosežemo z lahkoto, pri odraslem bistveno težje, če sploh.
Mlado drevo se uvija, staro poči; pravi pregovor ;)[/quote]
aha, razumem. Bi potem ti prikimal tisti eoriji, ki sem jo od nekoga slišal, da je babo treba enkrat tedensko čisto preventivno namlatit, ke da ji drugače lahko začnejo traparije po glavi hodit?[/quote]…če že ti ne veš zakaj jo tepeš ona ziher ve zakaj jih je dobila, a ne?
Od kdaj pa ima sebičnost pozitivni prizvok? A se hecaš?[/quote]
Sebično sem pojedla 100g slastne čokolade, ne da bi jo delila z ostalimi. Sem v tem primeru za kamenjat?
Sebično sem se odpravila na morje, namesto da bi pomagala babici pri pospravljanju. Naj se ubijem?
Sebično sem zapravila 200€ za neumnosti. Bi morala dati revežem?
Lepo te prosim….[/quote]Zaradi tvoje sladkosnednosti in ostalega ni bil nihče na izgubi in vse to kar si si privoščila bil sad tvojega dela zato tu ne vidim težav.
Drugo pa je če si babici, ki ti je zaupala, ukradla čokolado, celoletno penzijo s katero si šla na morje in še tam zružila 200€ ki so ti ostali….. 🙂
aha, razumem. Bi potem ti prikimal tisti eoriji, ki sem jo od nekoga slišal, da je babo treba enkrat tedensko čisto preventivno namlatit, ke da ji drugače lahko začnejo traparije po glavi hodit?[/quote]…če že ti ne veš zakaj jo tepeš ona ziher ve zakaj jih je dobila, a ne?[/quote]
jaz nisem ravno zagovornik tega, da je eden v zvezi tisti, ki mora druge(ga) vodit in si jemat pravico odločanja o prav/neprav, zrelo/nezrelo, sebično/nesebično… Se mi zdi to dokaj … sebično in nezrelo. :-)))
Čista resnica[/quote]
Ta trditev se mi zdi zelo deterministična, in ne nujno življenjska. Saj vendar partnerstvo ni neko nespremenljivo stanje, kjer se usedeš za mizo , vsak s svojo tabelo, in kjer se za vsako različno stališče dogovoriš za (vmesni) kompromis. V partnerstvu rasteš, se razvijaš. In nekaj, kar ti je danes pomembno in za kar danes iščeš nek “kompromis”, ti jutri morda ne bo več pomembno. In boš sprejel partnerjevo rešitev. Za kakšno drugo zadevo pa bo on sprejel tvojo. In to nobeden ne bo doživljal kot popuščanje ali sprejemanje nezaželenih kompromisov, ker ljudje se spreminjamo. In ko z nekom živiš in deliš življenje, se spreminjaš skupaj z njim.
Sebično sem pojedla 100g slastne čokolade, ne da bi jo delila z ostalimi. Sem v tem primeru za kamenjat?
Sebično sem se odpravila na morje, namesto da bi pomagala babici pri pospravljanju. Naj se ubijem?
Sebično sem zapravila 200€ za neumnosti. Bi morala dati revežem?
Lepo te prosim….[/quote]Zaradi tvoje sladkosnednosti in ostalega ni bil nihče na izgubi in vse to kar si si privoščila bil sad tvojega dela zato tu ne vidim težav.
Drugo pa je če si babici, ki ti je zaupala, ukradla čokolado, celoletno penzijo s katero si šla na morje in še tam zružila 200€ ki so ti ostali….. :)[/quote]
:)))
Kakor kdo vidi, a ne. Lahko pa vsakič razdeljujem čokolado, da se zaradi bolje počutim. In vedno se lahko odpovem svojim planom, da bodo drugi prvi na vrsti. Nenazadnje, zakaj bi si sploh kaj kupila?:))
Zaradi tvoje sladkosnednosti in ostalega ni bil nihče na izgubi in vse to kar si si privoščila bil sad tvojega dela zato tu ne vidim težav.
Drugo pa je če si babici, ki ti je zaupala, ukradla čokolado, celoletno penzijo s katero si šla na morje in še tam zružila 200€ ki so ti ostali….. :)[/quote]
:)))
Kakor kdo vidi, a ne. Lahko pa vsakič razdeljujem čokolado, da se zaradi bolje počutim. In vedno se lahko odpovem svojim planom, da bodo drugi prvi na vrsti. Nenazadnje, zakaj bi si sploh kaj kupila?:))[/quote]Če izhajam iz tistega kar sem pisal o malem otroku.
Če mali za sabo pospravi mizo se lahko gre igrat. S tem ko je pospravil si je “kupil” igranje, ki ga lahko deli še s kom ali se pač sam igra.
Tudi ti če si bila pridna v službi si dobila plačo s katero si lahko kupiš čokolado, ki jo lahko deliš z nami ali jo pa sama poješ in boš postala debela p….. 😀
Tvoja želja razdelit čokolado ni stvar egoizma/altruizma, to je pač tvoja osebna odločitev, če je tvoj plan pojest celo jo pač pojej, kdo ti brani? Zakaj bi zaradi tega imela slabo vest?
To (še) ni nobena sebičnost. Razen, če si čokolado jedla v pričo ostalih, ki so jo po možnosti zadnjič delili s teboj.
Tudi to ni sebičnost, razen če te babica prosi za pomoč že 3 tedne, ti pa si ji pomoč obljubila ravno za takrat, ko si vedela, da greš na morje.
Za katere neumnosti? 🙂 Ni vsak revež revež, zato ti je pol oproščeno, ker je danes težko ugotoviti, kateri je res revež in ne goljuf. 🙂
Čista resnica[/quote]
Ta trditev se mi zdi zelo deterministična, in ne nujno življenjska. Saj vendar partnerstvo ni neko nespremenljivo stanje, kjer se usedeš za mizo , vsak s svojo tabelo, in kjer se za vsako različno stališče dogovoriš za (vmesni) kompromis. V partnerstvu rasteš, se razvijaš. In nekaj, kar ti je danes pomembno in za kar danes iščeš nek “kompromis”, ti jutri morda ne bo več pomembno. In boš sprejel partnerjevo rešitev. Za kakšno drugo zadevo pa bo on sprejel tvojo. In to nobeden ne bo doživljal kot popuščanje ali sprejemanje nezaželenih kompromisov, ker ljudje se spreminjamo. In ko z nekom živiš in deliš življenje, se spreminjaš skupaj z njim.[/quote]
Bi rekel, da ne nujno. Veliko primerov je, ko se spreminjajo različno in različno hitro, kar ima tudi ostujenost za posledico.
:)))
Kakor kdo vidi, a ne. Lahko pa vsakič razdeljujem čokolado, da se zaradi bolje počutim. In vedno se lahko odpovem svojim planom, da bodo drugi prvi na vrsti. Nenazadnje, zakaj bi si sploh kaj kupila?:))[/quote]Če izhajam iz tistega kar sem pisal o malem otroku.
Če mali za sabo pospravi mizo se lahko gre igrat. S tem ko je pospravil si je “kupil” igranje, ki ga lahko deli še s kom ali se pač sam igra.
Tudi ti če si bila pridna v službi si dobila plačo s katero si lahko kupiš čokolado, ki jo lahko deliš z nami ali jo pa sama poješ in boš postala debela p….. 😀
Tvoja želja razdelit čokolado ni stvar egoizma/altruizma, to je pač tvoja osebna odločitev, če je tvoj plan pojest celo jo pač pojej, kdo ti brani? Zakaj bi zaradi tega imela slabo vest?[/quote]
Govorim o sebičnosti, lahko bi izbrala katerikoli primer in bi bilo enako. Po tvoje bi morala vedno deliti čokolado, ker se to sposobi, ker bi to odražalo mojo stopnjo zrelosti, ker ne smem biti sebična in moram gledati prvo na interese drugih. Pri nesebičnosti imaš slabo vest, če pomisliš nase, ker se ti takoj prižgejo rdeči alarmi, da si na meji egoizma. To mi ves čas zatrjuješ, zakaj bi bilo v primeru s čokolado drugače?
Ne mešaj malih otrok, ker govorimo o sebičnosti odraslih.
?? Ne štekam sploh[/quote]
Čisto enostavno: ravnotežje je najlažje ujeti takrat, kadar je večina želja in interesov enakih – na vseh področjih. V nasprotnem primeru je potrebnih preveč kompromisov. Kompromisi, potrebni ali ne, so smrt za zvezo pa naj bodo še tako opevani kot “zreli”. Največkrat z njimi ni nihče ravno zadovoljen. Ko ti enkrat presežejo kritično točko, je zveza tudi adijo.[/quote]
Se pravi, da mora biti človek dovolj zrel, da pozna svoje želje/cilje in prav tako dovolj zrel, da zna oceniti ali ima potencilani partner dovolj podobne želje. Za to pa je prav tako potrebnih nekaj (slabih) izkušenj, iz katerih se je potebno tudi kaj naučiti, drugače je zrelost opažena le v letih oziroma starosti posameznika.
Zato, da bi lahko delila.
Saj vse temelji na deljenju. Življenje je ena sama delitev in izmenjava energije. Bolj delimo, bolj se počutimo žive, ker občutimo, da smo del vsega življenja in obstoja. In to je vir zadovoljstva in ljubezni.[/quote]
Se strinjam. Ampak v nekih razumnih, dopustnih mejah, ki nimajo podtona svetohlinstva:).
Če bi tvoja trditev veljala za čisto vse…potem začni deliti svoje premoženje:). Otroke lahko tudi oddaš parom, ki so neplodni. Veš kako bi jih osrečil:). Kakšna ljubezen, kakšno zadovoljstvo.
Ne mešaj čokolade zraven ko govoriva o sebičnosti in pomoči pomoči potrebnim…..
Mislim….[/quote]
Čokolada je lep primer. Pomoč potrebnim? Od kje si to zdaj privlekel? Če sem sebična, odrekam pomoč tistim, ki so jo potrebni. Kdo bo meni pomagal?:))[/quote]Jst bi ti, če bi bila glih pomoči potrebna….. :))))
Zakaj ti ne bi?
Če je človek dovolj bogat lahko pomaga tudi drugim, če je revež (v več pomenih besede 😉 žal ne more….
Čisto enostavno: ravnotežje je najlažje ujeti takrat, kadar je večina želja in interesov enakih – na vseh področjih. V nasprotnem primeru je potrebnih preveč kompromisov. Kompromisi, potrebni ali ne, so smrt za zvezo pa naj bodo še tako opevani kot “zreli”. Največkrat z njimi ni nihče ravno zadovoljen. Ko ti enkrat presežejo kritično točko, je zveza tudi adijo.[/quote]
Se pravi, da mora biti človek dovolj zrel, da pozna svoje želje/cilje in prav tako dovolj zrel, da zna oceniti ali ima potencilani partner dovolj podobne želje. Za to pa je prav tako potrebnih nekaj (slabih) izkušenj, iz katerih se je potebno tudi kaj naučiti, drugače je zrelost opažena le v letih oziroma starosti posameznika.[/quote]
Torej so tudi na partnerskem področju potrebne izkušnje – torej praksa, kar pa nekateri zelo radi negirajo.
Kaj pa rabiš, mogoče ti lahko mi. 🙂 A se noben ni našel? Mogoče si preveč sebična. 😉
Se pravi, da mora biti človek dovolj zrel, da pozna svoje želje/cilje in prav tako dovolj zrel, da zna oceniti ali ima potencilani partner dovolj podobne želje. Za to pa je prav tako potrebnih nekaj (slabih) izkušenj, iz katerih se je potebno tudi kaj naučiti, drugače je zrelost opažena le v letih oziroma starosti posameznika.[/quote]
Torej so tudi na partnerskem področju potrebne izkušnje – torej praksa, kar pa nekateri zelo radi negirajo.[/quote]Potrebno jih je toliko več kolikor bolj (splošno) nezreli vstopamo v te odnose.
Zato, da bi lahko delila.
Saj vse temelji na deljenju. Življenje je ena sama delitev in izmenjava energije. Bolj delimo, bolj se počutimo žive, ker občutimo, da smo del vsega življenja in obstoja. In to je vir zadovoljstva in ljubezni.[/quote]
Se strinjam. Ampak v nekih razumnih, dopustnih mejah, ki nimajo podtona svetohlinstva:).
Če bi tvoja trditev veljala za čisto vse…potem začni deliti svoje premoženje:). Otroke lahko tudi oddaš parom, ki so neplodni. Veš kako bi jih osrečil:). Kakšna ljubezen, kakšno zadovoljstvo.[/quote]
No, otroci niso predmeti in stvari. Ni treba pretiravat.
Čeprav tudi otroke na nek način delimo, ko jih damo v vrtec, da ima nekdo s tem službo.
Se pravi, da mora biti človek dovolj zrel, da pozna svoje želje/cilje in prav tako dovolj zrel, da zna oceniti ali ima potencilani partner dovolj podobne želje. Za to pa je prav tako potrebnih nekaj (slabih) izkušenj, iz katerih se je potebno tudi kaj naučiti, drugače je zrelost opažena le v letih oziroma starosti posameznika.[/quote]
Torej so tudi na partnerskem področju potrebne izkušnje – torej praksa, kar pa nekateri zelo radi negirajo.[/quote]
Po mojih izkušnjah ja, nisem pa prepričan, da to velja za vse.
Čokolada je lep primer. Pomoč potrebnim? Od kje si to zdaj privlekel? Če sem sebična, odrekam pomoč tistim, ki so jo potrebni. Kdo bo meni pomagal?:))[/quote]Jst bi ti, če bi bila glih pomoči potrebna….. :))))
Zakaj ti ne bi?
Če je človek dovolj bogat lahko pomaga tudi drugim, če je revež (v več pomenih besede 😉 žal ne more….[/quote]
Cuker mi je padel, na avtomatu so drugi sebičneži pohopsali vse čokoladice. A vidiš, kako to gre:))). Ampak mi je v veselje misel, da se vsaj drugim v ustih topi žlahtna čokolada:). Zadovoljstvo drugih mi (skoraj) zadostuje. Pa a se hecate?:)))) Hočm zdaj in takoj:).
Forum je zaprt za komentiranje.