Zrelost?

Ne vem, koliko je izbira “nekoga” zavestna odločitev.[/quote]

A ni? No, kakorkoli že – da lahko oceniš, če je nekdo zrel ali ne, se moraš s tistim človekom spečat, o tem govorim ne o zavestnih odločitvah.[/quote]
V bistvu, takrat največ zveš o svoji zrelosti, ne le njegovi.

Ni vse znak sebičnosti. Sebičen je človek takrat, ko ne vidi drugih. 🙂

Ni vse znak sebičnosti. Sebičen je človek takrat, ko ne vidi drugih. :)[/quote]
Tudi takrat, ko vidi druge, je sebičen, ker želi videti druge. 🙂
Le zaradi relativnega dojemanja, ga dojemamo manj sebičenga ali nesebičnega, če imamo podobne poglede in če smo mi tisti, ki jih vidi. Oziroma sebe vidimo v tistem. Saj sebe ponavadi ne dojemamo sebične. 🙂

Ni vse znak sebičnosti. Sebičen je človek takrat, ko ne vidi drugih. :)[/quote]
Tudi takrat, ko vidi druge, je sebičen, ker želi videti druge. 🙂
Le zaradi relativnega dojemanja, ga dojemamo manj sebičenga ali nesebičnega, če imamo podobne poglede in če smo mi tisti, ki jih vidi. Oziroma sebe vidimo v tistem. Saj sebe ponavadi ne dojemamo sebične. :)[/quote]

Kako, da ne?:) Jst se včasih vidim kot sebično, ampak saj to ni nujno vedno slabo. Če ne poskrbiš za svojo rit, kako boš za druge riti?:)

Pojmovanje zrelosti se začne že pri majhnem otroku, ki naj bi bil pri določeni starosti že toliko (telesno!) zrel, da sam opravi določena opravila, ki se tičejo njega in družine/skupnosti v kateri živi, žal pa mnogi nimajo pogojev, da bi lahko postali resnično zreli zaradi nezrelih staršev, ki jim ne znajo/ne zmorejo/ nočejo nudit pogojev v katerih bi lahko otrok dozorel.
Tako naj bi bil otrok suh/brez plenic najkasneje do tretjega leta starosti, naj bi se znal za mizo primerno obnašat, sam sedet/jest, pospravit za sabo, se obleč, obut….. itd vse ob svojem času vsekakor pa naj bi take osnovne stvari obvladal pred vstopom v šolo, kjer dobi nove naloge in obveznosti, ki naj bi jih sam opravil, naj bi bil zrel. Pa mnogi niso!
Vstopijo v šolo nezreli, so v plenicah do x let, se neprimerno vedejo v družbi vrstnikov, niso sposobni niti sami sedet za mizo kaj šele, da bi se znali obnašat do hrane, ki jo tja dobijo. Telesno so že davno zreli, da bi vse to z lahkoto zmogli, telo ima hrano, da lahko zori, um strada in to ob starših, ki naredijo “vse za otroka”, v resnici pa le iščejo izgovore zakaj njihov še ne obvlada določenih stvari namesto, da bi ustvarili primerne pogoje, ker je to staršem (čustveno) preveč naporno, so sami nesposobni, nezreli, imajo popačene predstave o tem kako, pod kakimi pogoji, naj bi otrok umsko zorel.
In tak otrok nikoli ne razvije socialnih veščin in se posledično ne more zrelo odločat. Ostane na ravni otroka, ne sprejema odgovornosti, njegova duševna zrelost ne sledi telesni zrelosti in potem pridemo do tega, da zaradi svojih fizioloških potreb povzroča težave sebi in drugim, kar se danes zdi normalno in dopustno.
Tako ženska, ki si želi otrok ga naj ne spočne z nekim (mentalno) nezrelim “fantom”, če želi sebi in otroku dobro.

Tudi takrat, ko vidi druge, je sebičen, ker želi videti druge. 🙂
Le zaradi relativnega dojemanja, ga dojemamo manj sebičenga ali nesebičnega, če imamo podobne poglede in če smo mi tisti, ki jih vidi. Oziroma sebe vidimo v tistem. Saj sebe ponavadi ne dojemamo sebične. :)[/quote]

Kako, da ne?:) Jst se včasih vidim kot sebično, ampak saj to ni nujno vedno slabo. Če ne poskrbiš za svojo rit, kako boš za druge riti?:)[/quote]Če se tvoja sebičnost sklada s sebičnostjo druge riti potem imata lahko od tega celo obe riti korist….cccccc
Kadar pa temu ni tako potem je pa na preizkušnji tvoja zrelost. 😉

Ni vse znak sebičnosti. Sebičen je človek takrat, ko ne vidi drugih. :)[/quote]
Tudi takrat, ko vidi druge, je sebičen, ker želi videti druge. 🙂
Le zaradi relativnega dojemanja, ga dojemamo manj sebičenga ali nesebičnega, če imamo podobne poglede in če smo mi tisti, ki jih vidi. Oziroma sebe vidimo v tistem. Saj sebe ponavadi ne dojemamo sebične. :)[/quote]
Robi temu se reče sočutnost, ne pa sebičnost. 😉

Pojmovanje zrelosti se začne že pri majhnem otroku, ki naj bi bil pri določeni starosti že toliko (telesno!) zrel, da sam opravi določena opravila, ki se tičejo njega in družine/skupnosti v kateri živi, žal pa mnogi nimajo pogojev, da bi lahko postali resnično zreli zaradi nezrelih staršev, ki jim ne znajo/ne zmorejo/ nočejo nudit pogojev v katerih bi lahko otrok dozorel.
Tako naj bi bil otrok suh/brez plenic najkasneje do tretjega leta starosti, naj bi se znal za mizo primerno obnašat, sam sedet/jest, pospravit za sabo, se obleč, obut….. itd vse ob svojem času vsekakor pa naj bi take osnovne stvari obvladal pred vstopom v šolo, kjer dobi nove naloge in obveznosti, ki naj bi jih sam opravil, naj bi bil zrel. Pa mnogi niso!
Vstopijo v šolo nezreli, so v plenicah do x let, se neprimerno vedejo v družbi vrstnikov, niso sposobni niti sami sedet za mizo kaj šele, da bi se znali obnašat do hrane, ki jo tja dobijo. Telesno so že davno zreli, da bi vse to z lahkoto zmogli, telo ima hrano, da lahko zori, um strada in to ob starših, ki naredijo “vse za otroka”, v resnici pa le iščejo izgovore zakaj njihov še ne obvlada določenih stvari namesto, da bi ustvarili primerne pogoje, ker je to staršem (čustveno) preveč naporno, so sami nesposobni, nezreli, imajo popačene predstave o tem kako, pod kakimi pogoji, naj bi otrok umsko zorel.
In tak otrok nikoli ne razvije socialnih veščin in se posledično ne more zrelo odločat. Ostane na ravni otroka, ne sprejema odgovornosti, njegova duševna zrelost ne sledi telesni zrelosti in potem pridemo do tega, da zaradi svojih fizioloških potreb povzroča težave sebi in drugim, kar se danes zdi normalno in dopustno.
Tako ženska, ki si želi otrok ga naj ne spočne z nekim (mentalno) nezrelim “fantom”, če želi sebi in otroku dobro.[/quote]

Bi rekel, da je o neki vseobsegajoči zrelosti precej težko govorit. Tu pišeš samo o enem vidiku in tudi ne gre mešati zrelosti s samostojnostjo, čeprav je prva res večkrat pogoj za drugo.

Ne vem pa kaj naj z zadnjim odstavkom: Ali je po tvoje ženska, ki si želi otrok, že prav zaradi te želje tudi zrela? Ali je morda po defoltu nezrela že zaradi dejstva, da je ženska in zato nujno rabi ob sebi enega oneta, da jo pravilno usmerja? :-))

Kako, da ne?:) Jst se včasih vidim kot sebično, ampak saj to ni nujno vedno slabo. Če ne poskrbiš za svojo rit, kako boš za druge riti?:)[/quote]Če se tvoja sebičnost sklada s sebičnostjo druge riti potem imata lahko od tega celo obe riti korist….cccccc
Kadar pa temu ni tako potem je pa na preizkušnji tvoja zrelost. ;)[/quote]

Zrelost pomeni odpovedovanje samemu sebi, svojim željam, hotenjem in delovanje v smeri izključne koristi za druge? Če ne zmorem biti sebična za sebe, potem nimam hrbtenice in tudi drugim ne bom v korist. S skromnostjo, ponižnostjo v tem primeru res ne prideš daleč.

Pojmovanje zrelosti se začne že pri majhnem otroku, ki naj bi bil pri določeni starosti že toliko (telesno!) zrel, da sam opravi določena opravila, ki se tičejo njega in družine/skupnosti v kateri živi, žal pa mnogi nimajo pogojev, da bi lahko postali resnično zreli zaradi nezrelih staršev, ki jim ne znajo/ne zmorejo/ nočejo nudit pogojev v katerih bi lahko otrok dozorel.
Tako naj bi bil otrok suh/brez plenic najkasneje do tretjega leta starosti, naj bi se znal za mizo primerno obnašat, sam sedet/jest, pospravit za sabo, se obleč, obut….. itd vse ob svojem času vsekakor pa naj bi take osnovne stvari obvladal pred vstopom v šolo, kjer dobi nove naloge in obveznosti, ki naj bi jih sam opravil, naj bi bil zrel. Pa mnogi niso!
Vstopijo v šolo nezreli, so v plenicah do x let, se neprimerno vedejo v družbi vrstnikov, niso sposobni niti sami sedet za mizo kaj šele, da bi se znali obnašat do hrane, ki jo tja dobijo. Telesno so že davno zreli, da bi vse to z lahkoto zmogli, telo ima hrano, da lahko zori, um strada in to ob starših, ki naredijo “vse za otroka”, v resnici pa le iščejo izgovore zakaj njihov še ne obvlada določenih stvari namesto, da bi ustvarili primerne pogoje, ker je to staršem (čustveno) preveč naporno, so sami nesposobni, nezreli, imajo popačene predstave o tem kako, pod kakimi pogoji, naj bi otrok umsko zorel.
In tak otrok nikoli ne razvije socialnih veščin in se posledično ne more zrelo odločat. Ostane na ravni otroka, ne sprejema odgovornosti, njegova duševna zrelost ne sledi telesni zrelosti in potem pridemo do tega, da zaradi svojih fizioloških potreb povzroča težave sebi in drugim, kar se danes zdi normalno in dopustno.
Tako ženska, ki si želi otrok ga naj ne spočne z nekim (mentalno) nezrelim “fantom”, če želi sebi in otroku dobro.[/quote]

Bi rekel, da je o neki vseobsegajoči zrelosti precej težko govorit. Tu pišeš samo o enem vidiku in tudi ne gre mešati zrelosti s samostojnostjo, čeprav je prva res večkrat pogoj za drugo.

Ne vem pa kaj naj z zadnjim odstavkom: Ali je po tvoje ženska, ki si želi otrok, že prav zaradi te želje tudi zrela? Ali je morda po defoltu nezrela že zaradi dejstva, da je ženska in zato nujno rabi ob sebi enega oneta, da jo pravilno usmerja? :-))[/quote]No, vsa ugibanja o zrelosti so se začela v kontekstu zadnjega stavka v oni drugi temi iz katere si iztrgal začetni post. Si pozabil? 😉

Res se težko pogovarjamo o “vseobsegajoči zrelosti”, a osnovni pogoji se začnejo tam kjer sem napisal, v družini, v zgodnjem otroštvu. Če tu ni temeljev je vse skupaj đabe…..
Ženske so v tem pogledu na boljšem, njih v neko zrelost “primora” rojstvo lastnega otroka. Seveda so tudi take, ki jih tudi to ne strezne, takim pa itak ni pomoči.
Moški nimamo nobene take intenzivne izkušnje, če starši zatajijo, odkar so ukinili obvezno vojsko.

Če se tvoja sebičnost sklada s sebičnostjo druge riti potem imata lahko od tega celo obe riti korist….cccccc
Kadar pa temu ni tako potem je pa na preizkušnji tvoja zrelost. ;)[/quote]

Zrelost pomeni odpovedovanje samemu sebi, svojim željam, hotenjem in delovanje v smeri izključne koristi za druge? Če ne zmorem biti sebična za sebe, potem nimam hrbtenice in tudi drugim ne bom v korist. S skromnostjo, ponižnostjo v tem primeru res ne prideš daleč.[/quote]Ni druge? Ali odpoved lastnim željam ali sebičnost?
In ti si se zrelo odločila za sebičnost? :/

Zrelost pomeni odpovedovanje samemu sebi, svojim željam, hotenjem in delovanje v smeri izključne koristi za druge? Če ne zmorem biti sebična za sebe, potem nimam hrbtenice in tudi drugim ne bom v korist. S skromnostjo, ponižnostjo v tem primeru res ne prideš daleč.[/quote]Ni druge? Ali odpoved lastnim željam ali sebičnost?
In ti si se zrelo odločila za sebičnost? :/[/quote]

Če se ne brigam zase, kako naj se za druge? A ti razumeš, da moraš imeti prvo rad samega sebe, poskrbeti za svojo fizično in psihično kondicijo, da se lahko sploh posvetiš drugim? Kdo si želi človeka brez hrbtenice, brez lastnega egota?

Pa kdo govori o tem, da ne poskrbiš sam zase? O_O
Saj sem napisal, da je največji ubijalec zrelosti ravno to, da starši ne dovolijo/dopustijo otroku, da poskrbi sam zase! Iz malega pa raste veliko.
Egoizem se pa rodi pri ljudeh, ki “prekoračijo” skrb zase in kopičijo stvari zaradi drugega razloga – želje po oboževanosti, ki izvira iz tega, da so kot otroci imeli ta občutek ob starših, ki so (pretirano) skrbeli zanje in si želijo sedaj to povrnit na tak bolesten način, ki ga ti očitno zagovarjaš.

No, pa se bližamo bistvu zrelosti – to je namreč v iskanju ravnotežja med lastnimi željami in
potrebami drugih…kako uresničiti svoje želje in uveljaviti svoj jaz, pa pri tem nikogar oškodovati…

Če prav razumem, ljudje vedno rabimo nas dabo neko avtoriteto, ki nas bo pravilno usmerjala. Moški vojsko recimo in ženske moškega.

Se mi zdi, da tudi “primorana” skrb za otroka pri ženski, ni nujno zrela, čeprav je v dobri veri.

Pa kdo govori o tem, da ne poskrbiš sam zase? O_O
Saj sem napisal, da je največji ubijalec zrelosti ravno to, da starši ne dovolijo/dopustijo otroku, da poskrbi sam zase! Iz malega pa raste veliko.
Egoizem se pa rodi pri ljudeh, ki “prekoračijo” skrb zase in kopičijo stvari zaradi drugega razloga – želje po oboževanosti, ki izvira iz tega, da so kot otroci imeli ta občutek ob starših, ki so (pretirano) skrbeli zanje in si želijo sedaj to povrnit na tak bolesten način, ki ga ti očitno zagovarjaš.[/quote]

Nikakor ne zagovarjam bolestnega načina. Pravim ti le, da ni to edini način kot ti misliš. Še tako dobra karakteristika se lahko sprevrže v slabo. Ti pa v vseh vidiš le slabo in zatiraš možnost, da bi bilo morda drugače. Zate je že sama beseda sebičnost z negativnim prizvokom. Nismo vsi v vseh skrajnostih.

Vedno sem imel “modrost”, da se nasprotja privlačijo za mit. No, morda to velja v primeru enkratne uporabe. :-)))

Kam bi pa ti rada prišla? 🙂
Ravno, ko ne zmoreš biti sebična, si drugim lahko v korist. Ravno ljudje, ki so nesebični, so najbolj v korist drugim. Kar ni seveda nič slabega, dokler to druga stran ne začne izkoriščat.

Če prav razumem, ljudje vedno rabimo nas dabo neko avtoriteto, ki nas bo pravilno usmerjala. Moški vojsko recimo in ženske moškega.

Se mi zdi, da tudi “primorana” skrb za otroka pri ženski, ni nujno zrela, čeprav je v dobri veri.[/quote]
Ne bi rekel da rabimo avtoriteto, ki nas bo pravilno usmerjala, sigurno pa rabimo izkušnjo ob kateri bomo imeli možnost razviti določene umske veščine.
Težava je edino v tem, da je s starostjo potrebno vedno več “brutalnosti” na časovno enoto, da bi imeli razlog, da spremenimo svoj način razmišljanja. Če nekaj pri otroku dosežemo z lahkoto, pri odraslem bistveno težje, če sploh.
Mlado drevo se uvija, staro poči; pravi pregovor 😉

Kam bi pa ti rada prišla? 🙂
Ravno, ko ne zmoreš biti sebična, si drugim lahko v korist. Ravno ljudje, ki so nesebični, so najbolj v korist drugim. Kar ni seveda nič slabega, dokler to druga stran ne začne izkoriščat.[/quote]

Ne maram svetohlinske, namišljene, pretkane nesebičnosti, ki je veliko hujša od same sebičnosti.

Kam bi pa ti rada prišla? 🙂
Ravno, ko ne zmoreš biti sebična, si drugim lahko v korist. Ravno ljudje, ki so nesebični, so najbolj v korist drugim. Kar ni seveda nič slabega, dokler to druga stran ne začne izkoriščat.[/quote]

Ne maram svetohlinske, namišljene, pretkane nesebičnosti, ki je veliko hujša od same sebičnosti.[/quote]
Ah, ti zdaj govoriš že o sebičnosti se meni zdi. 🙂 Ne poznam svetohlinske nesebičnosti namreč.

Pa kdo govori o tem, da ne poskrbiš sam zase? O_O
Saj sem napisal, da je največji ubijalec zrelosti ravno to, da starši ne dovolijo/dopustijo otroku, da poskrbi sam zase! Iz malega pa raste veliko.
Egoizem se pa rodi pri ljudeh, ki “prekoračijo” skrb zase in kopičijo stvari zaradi drugega razloga – želje po oboževanosti, ki izvira iz tega, da so kot otroci imeli ta občutek ob starših, ki so (pretirano) skrbeli zanje in si želijo sedaj to povrnit na tak bolesten način, ki ga ti očitno zagovarjaš.[/quote]

Nikakor ne zagovarjam bolestnega načina. Pravim ti le, da ni to edini način kot ti misliš. Še tako dobra karakteristika se lahko sprevrže v slabo. Ti pa v vseh vidiš le slabo in zatiraš možnost, da bi bilo morda drugače. Zate je že sama beseda sebičnost z negativnim prizvokom. Nismo vsi v vseh skrajnostih.[/quote]

Od kdaj pa ima sebičnost pozitivni prizvok? A se hecaš?

Če prav razumem, ljudje vedno rabimo nas dabo neko avtoriteto, ki nas bo pravilno usmerjala. Moški vojsko recimo in ženske moškega.

Se mi zdi, da tudi “primorana” skrb za otroka pri ženski, ni nujno zrela, čeprav je v dobri veri.[/quote]
Ne bi rekel da rabimo avtoriteto, ki nas bo pravilno usmerjala, sigurno pa rabimo izkušnjo ob kateri bomo imeli možnost razviti določene umske veščine.
Težava je edino v tem, da je s starostjo potrebno vedno več “brutalnosti” na časovno enoto, da bi imeli razlog, da spremenimo svoj način razmišljanja. Če nekaj pri otroku dosežemo z lahkoto, pri odraslem bistveno težje, če sploh.
Mlado drevo se uvija, staro poči; pravi pregovor ;)[/quote]

aha, razumem. Bi potem ti prikimal tisti eoriji, ki sem jo od nekoga slišal, da je babo treba enkrat tedensko čisto preventivno namlatit, ke da ji drugače lahko začnejo traparije po glavi hodit?

Vedno sem imel “modrost”, da se nasprotja privlačijo za mit. No, morda to velja v primeru enkratne uporabe. :-)))[/quote]

?? Ne štekam sploh

Nikakor ne zagovarjam bolestnega načina. Pravim ti le, da ni to edini način kot ti misliš. Še tako dobra karakteristika se lahko sprevrže v slabo. Ti pa v vseh vidiš le slabo in zatiraš možnost, da bi bilo morda drugače. Zate je že sama beseda sebičnost z negativnim prizvokom. Nismo vsi v vseh skrajnostih.[/quote]

Od kdaj pa ima sebičnost pozitivni prizvok? A se hecaš?[/quote]

Sebično sem pojedla 100g slastne čokolade, ne da bi jo delila z ostalimi. Sem v tem primeru za kamenjat?
Sebično sem se odpravila na morje, namesto da bi pomagala babici pri pospravljanju. Naj se ubijem?
Sebično sem zapravila 200€ za neumnosti. Bi morala dati revežem?

Lepo te prosim….