Znova: kaj beremo
@Bralka, Robca se še kdaj loti, če ti je bila všeč – mene je knjiga ganila. Ni veliko manjkalo, pa bi se razjokala.
Florian Illies: Generation Golf. Eine Inspektion. Bolj kot v leposlovni razsežnosti uživam v dokumentarni, še posebej v obujanju spominov na otroštvo in odraščanje v sedemdesetih in osemdesetih. Nena, Bravo, Limahl, grozne frizure, komodorji, snemanje gl – vse tisto, kar je najstnike v Nemčiji bolj povezalo s slovenskimi vrstniki, kot smo si takrat mislili. Po kakšnih petdesetih straneh priporočam za razvedrilo, ampak izključno starejšim od trideset.
Meni je bila pa Na smrt slavni všeč. Še posebej, ker se mi ti resničnostni šovi zdijo blazno zabavni. Tako mi je žal, da nimam časa (in energije), da bi sledila Baru, pa Dirki, pa nekemu resničnostnemu šovu po radiu (kako neki to izpeljejo?).
Sicer pa po priporočilu forumovcev berem Osmega poverjenika in se mi zdi kar zabaven. Edino trećićanščine ne razumem oziroma si na glas berem, da potem dojamem vsaj kako polovico.
@Enka: po nekaj več kot 100 straneh je moj vtis o Jezdecih naslednji:
– rahlo kičasto
– gladko napisano in enako gladko berljivo
– kot da je napisano z namenom, da bo iz tega film, najbrž mednarodna koprodukcija; dokaj slikovito, tako rekoč scenarij
– vnovič in še enkrat: to, da je nekaj kandidat za bookerja, ne pomeni nič več
– brez primerjanja z izvirnikom: okej prevedeno in/ali lektorirano, skratka založba je skrbna
Brati ali ne? Kdo ve. To o okusih itak vsi vemo … Kar zadeva mene, bom, ker doma ni nič drugega, do odhoda v knjižnico pač brala.
Skratka, nothing to write home about.
Katja, hvala za prve vtise! Jezdeci bodo premeščeni bolj na dno seznama knjig, ki me zanimajo :-).
Bejbiborn, tudi meni se je zdela Na smrt slavni od začetka zelo zabavna (celo k odprtju nove debate tu gor me je vzpodbudila :-)). Zabavna je bila do tam, do kjer je posvečena norčevanju (odkrivanju resnice?) iz resničnostnih šovov. Ko pa v drugem delu prevladajo motivi kriminalke, mi je bila pa dolgočasna, predvidljiva, skratka: slab krimič. Mi pa ni žal, da sem jo prebrala, zaradi prve polovice je bilo vredno :-).
Prebrala Grozni Gašper goljufa zobno miško.
Mogoče bi morala ta komentar napisati kar pod temo “Knjige, ob katerih ste se najbolj zabavali”. Ali pa na vprašanje “Kateri je vaš najljubši”, upoštevaje, da je prevajalka Polonca Kovač (ki je zame s svojimi mojstrskimi “Sedem kužkov išče pravega” zagotovo ena boljših otroških pisateljic).
“Prizanesla” vam bom z zares dobrim prvim odstavkom knjige in priznala, da sem na tihem kar obžalovala, da je moja mala nečakinja še premajhna, da bi ji jo lahko tudi glasno brala.
So pa tile prvi (ne)majavi zobje res razlog za dvom v pravičnost življenja: še sploh, če si lahko predstavljate, da imaš sestro dvojčico, ki ji kar dva izpadeta v času, ko so tvoji še čvrsto zasidrani v čeljusti… Ne le, da se ob takem branju spomnim že pozabljenega – vedno znova se prepričam, da je vredno prebirati knjige po priporočilih na Knjižnih moljih.