Znati živeti

Iz tega bi lahko sklepal, da nisi počela teh stvari zato, ker si si jih resnično ti želela, bolj je bilo to iz nekega upora, zaradi nespoštovanja tebe kot osebe s strani tistih, ki bi ti MORALI to spoštovanje dat, da ne bi z njimi prihajala v konflikt/uporništvo in bi pridobila tisto pravo samozavest in lastno vrednost.[/quote]
Tako je tudi bilo mišljeno že v mojem prvem sporočilu o tem, kako “pravilno” živeti, ampak Katenjka je spregledala smisel le tega.[/quote]
O smislu in o znanju, kako živeti se sprašujemo le takrat, ko nismo zadovoljni.
Ko smo srečni, ko občutimo ljubezen, da nas ima nekdo rad in mi njega, takrat so vsa vprašanja o tem, če znamo živeti, nepotrebna.

Tako je tudi bilo mišljeno že v mojem prvem sporočilu o tem, kako “pravilno” živeti, ampak Katenjka je spregledala smisel le tega.[/quote]
O smislu in o znanju, kako živeti se sprašujemo le takrat, ko nismo zadovoljni.
Ko smo srečni, ko občutimo ljubezen, da nas ima nekdo rad in mi njega, takrat so vsa vprašanja o tem, če znamo živeti, nepotrebna.[/quote]Ja ja vesoljni racionalisti, On_ s katerim se sicer po večini strinjam je tu je pač napisal klasično intrepretacijo nekega “nesrečnega” stanja, ki sem ga opisala, in za vaju Marko in Robi priročno iztočnico in zdaj vidva tu naprej meljeta in meljeta in še spet in na novo in ugotavljata, kako vidva vse razumeta in imata prav, jaz pa seveda ne. Aja in še nihče me nima rad, točno ja, skoraj sem že pozabila, da grem zdaj sama spat ccc

No, Katenjka…Saj lahko poveš, da te včasih ne razumem…To je itak jasno.
Pa to ni res, da te nihče nima rad….

Tako je tudi bilo mišljeno že v mojem prvem sporočilu o tem, kako “pravilno” živeti, ampak Katenjka je spregledala smisel le tega.[/quote]
O smislu in o znanju, kako živeti se sprašujemo le takrat, ko nismo zadovoljni.
Ko smo srečni, ko občutimo ljubezen, da nas ima nekdo rad in mi njega, takrat so vsa vprašanja o tem, če znamo živeti, nepotrebna.[/quote]

Robi, jaz sem pa mnenja, da se človek kljub temu če ljubljen, zadovoljen lahko sprašuje, če zna živeti, ali je način kako živi življenje pravilen ali ne, ali bo tako izživel svoj smisel ali bi ga moral kako drugače; to da se ljudje sprašujemo ta vprašanja je povsem naravno in dokaj brezbrižni in nevedni so tisti, ki na ta retorična vprašanja nikoli ne pomislijo.

Ja..Samo to so tisti, ki vedno dvomijo vase..Če pa dvomiš vase, pa nisi zadovoljen.

Na primer, da sem sit..In ko sem sit, se ne sprašujem ali sem pojedel ta pravo hrano ali bi moral kaj drugega….Razen, če sem v konfliktu s sabo in jem eno, rad bi pa nekaj drugega.

Ja..Samo to so tisti, ki vedno dvomijo vase..Če pa dvomiš vase, pa nisi zadovoljen.

Na primer, da sem sit..In ko sem sit, se ne sprašujem ali sem pojedel ta pravo hrano ali bi moral kaj drugega….Razen, če sem v konfliktu s sabo in jem eno, rad bi pa nekaj drugega.[/quote]

Jaz se strinjam z Robijem. Pa ne narobe razumet. Jaz zase vem, da ne teoretiziram, verjamem pa, da tudi Robi to govori iz svoje izkušnje. Nekomu, ki pa tega ni doživel, pa se tole vse skupaj lahko zdi le kot eno teoretiziranje, racionaliziranje, karkoli abstraktnega pač. Kar je meni razumljivo, saj lahko pogledam vase v preteklost in vem, kako sem takrat razumel in videl določene stvari.
Tako kot se tudi ti Katenjka lahko postaviš v kožo, ko si bila stara še recimo 14 let in približno veš, kakšno predstavo o svetu, življenju, si imela.

Ja..Samo to so tisti, ki vedno dvomijo vase..Če pa dvomiš vase, pa nisi zadovoljen.

Na primer, da sem sit..In ko sem sit, se ne sprašujem ali sem pojedel ta pravo hrano ali bi moral kaj drugega….Razen, če sem v konfliktu s sabo in jem eno, rad bi pa nekaj drugega.[/quote]

Robi, no ja, ne vem če je bilo zgornje karikiranje potrebno (je bilo res le karikiranje?). Še vedno sem mnenja, da se lahko kadarkoli kdorkoli vpraša, če živi prav ali ne, kljub temu, da je ostalo vse perfektno. Dvom vase, morda ali pa tudi ne; ne vem kaj je tisto v posameznikih, da na to netipično vprašanje pomislijo in ne bi bila tako odločna pri tej razlagi, da to tega pride izključno zaradi dvoma VASE – morda dvom v kaj drugega; meni se celo zdi prav, da se to ljudje sprašujejo, nihče se ne bo namesto njih in ravno tako jim ne bo nihče dal tega odgovora.

Zmedena_samica
Saj je to vse res, kar praviš. Nisem trdil, da se človek ne bi mogel ali ne bi smel spraševati ali dvomiti.
Ampak s tem trenutkom, ko se začnemo spraševati, nismo več osredotočeni na sam trenutek in ga ne uživamo. Kar pomeni, da nas nekaj moti oz. nismo zadovoljni.
Nekateri z ničemer niso zadovoljni in vedno iščejo razloge, zakaj naj ne bi bili zadovoljni, ker mislijo, da je to nekaj narobe, če bi bili. Zato dvom.