Zlatko Sugman – kaj vec o njem
Zlatko Šugman se je rodil 28. 8. 1932 v Gorišnici pri Ptuju. Večina članov družine Šugman je zapisana gledališču in umetnosti.
Zlatko je na gledališki oder stopil že kot otrok v »očetovem teatru« na vasi (Danijel Šugman). Po končani srednji šoli se je vpisal na Akademijo za igralsko umetnost. Številne vloge je odigral na odrih Prešernovega gledališča v Kranju, SLG v Celju, Drami v Mariboru in Mestnemu gledališču v Ljubljani. Poznamo ga po nastopih v več monodramah, TV nanizankah, TV nadaljevankah, glasbeno-zabavnih in mladinskih oddajah ter radijskih igrah za otroke in odrasle. Ustvaril je preko dvesto likov. Slovenski gledalci ga spoštujemo zlasti kot žlahtnega komedijanta. Življenje sta igralstvu uspešno posvetila tudi žena, Maja Šugman, in sin, Jernej Šugman.
Zlatko Šugman, klovn z dvema obrazoma, si je z mojstrsko karakterno igro in nizom nepozabnih komičnih vlog priigral letošnjo Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegov sin, Jernej Šugman, se je s serijo izvrstnih vlog izstrelil v orbito gledaliških zvezd. Splet preteklosti in prihodnosti, moškosti, karizme in energije – na kvadrat.
Zlatko Šugman je eden redkih igralcev, ki je poleg resnejših vlog (Polonija v Hamletu, Župnika v Hlapcih in v Kralju na Betajnovi …) izredno pogosto igral pretepene in prebrcane pijančke – vendar kljub temu komajda prepozna vinjenega človeka (in pri tem pogosto poudarja, da si je sam privoščil le kak špricer ali dva po predstavi!). Med stanovskimi kolegi pa je najbrž postavil rekord tudi v številu ogledanih tekem Dinama, Branika in Olimpije (ko je bila ta še v jugoslovanski ligi, je celo predsedoval njenemu upravnemu odboru).
Človek, ki si je vse življenje – od leta 1965 sta bila z ženo, igralko Majo Šugman, člana Mestnega gledališča ljubljanskega – služil kruh s tem, da so se mu ljudje smejali, iskreno priznava, da se sam sebi bolj težko smeji. Gledališki kritiki so njegovo briljantno odrsko prezenco opisovali kot včasih burkaško, drugič decentno, po potrebi molierovsko pretkano ali beckettovsko groteskno … toda lahko bi jo združili tudi v en stavek: Zlatko Šugman je imel občutek za »ravno prav«.
Njegov bogati repertoar nepozabnih vlog, za katere je prejel nagrado Prešernovega sklada (1970), Borštnikovo, Severjevo in Župančičevo nagrado, Borštnikov prstan za življenjsko delo (1986) ter Ježkovo nagrado za izvirne dosežke v umetnostnih zvrsteh, ki jo podeljuje RTV Slovenija, je bil okronan s častnim znakom svobode Republike Slovenije, ki mu ga je leta 2002 dodelil predsednik Kučan.
Ker pa Zlatko Šugman ni vešč le igranja, ampak tudi pisanja humoresk in satiričnih besedil in ker bi imel res kaj povedati o svojem življenju, so ga bližnji (neuspešno) poskušali spodbuditi k pisanju avtobiografije (za rojstni dan so mu dali knjigo z naslovom Spomini Zlatka Šugmana, ki pa je bila nepopisana), nato pa ga je brat Rajko presenetil z nedavno izdanim življenjepisom Moj brat.
S prirojenim smislom za humor (»Komik se že na svet – prismeje!«) se je zapisal med nesporne velikane komedije na odrskih deskah, v slovenskem filmu (Strici so mi povedali, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Tistega lepega dne, Ne joči, Peter, Vdovstvo Karoline Žašler …) in na televiziji. Vloge Dolfa v teve nadaljevanki Mali oglasi, Frakla v Naši krajevni skupnosti in nadangela Gabriela v Dekameronu so iz njega naredile ljubljenca občinstva.