življenjski cilji
Čakaj malo, tvoj fant ni otrok, ni nemočno bitje, ki bi ga ti s svojo sebičnostjo zavedla v propad. Tako te namreč jaz berem, ko opisuješ vajin odnos. Vsak je sam zase odgovoren za svoje življenje in izrečene besede. Če on pravi, da je okej in če te podpira, potem mu verjemi. Ne išči nekih skritih znakov in ene postavljaj njegovih besed/dejanj pod vprašaj, saj s tem nezavedno sama razdiraš vajino razmerje.
Kje sploh piše, da bosta vi2 for ever after? Nič ni garantirano, tudi služba ne. Se mi zdi, kot da želiš od njega neko garancijo, da te bo še vedno imel rad tako kot te ima zdaj. Dejansko pa tega ne moreš vedet niti, če ostaneš tu in si ustvarita družino. Lahko gresta že čez 2 leti narazen.
Sicer je pa japkica ob 9:49 odlično spisala.
Jaz pa nisem ne za zapečkarje, ne za žurerje :).
Pod žurer mislim takega, ki je že 25+ pa vse proste dneve preživi dopoldan v postelji, ker je prejšnji večer ponočeval. Jaz v bistu nisem bila nikoli žurerka tako, da mi to ni bilo nikoli blizu, apak ok, v nekih letih to gre. Da pa bi imela fanta, ki bi to skoz počel, ne hvala.
Ni pa nič narobe, če gre tu in tam na kak žur. Sploh, če mu uspe mene malce zmigat za žur. Da bi bila malce bolj družabna. V tej smeri sem premalo zagnanan.
Jaz sem bolj za te popotniške variante, športe, tudi delo v tujini, študij, razni tečaji pa take zadeve. Takih je pa bolj malo, moških mislim, žensk pa veliko :).
To je fajn, da ti ga je uspelo malce razmigat :).
jaz imam ful srečo z mojim, ker je neka sredina. Sicer je res da sem ga jaz malo zbrcala, da se je spravil iz rutine, pa da tudi sicer dajem jaz pobudo za večino stvari, vendar gre sedaj rad žurat, na počitnice, se družiti itd.
Če pa moram izbirati med zapečkarjem ali žurerjem, vzamem zapečkarja. Kajti tisti žurerji so po večini sama fasada da zgledajo in so oh in sploh, v resnici pa varajo, briga jih za punco…[/quote]
Verjamem, da me ne razumeš. Jaz pa tebe prav dobro. Nimam (še) otrok, sem pa sam bil otrok, tako da danes vem, kaj mi je manjkalo in bo to gotovo poskušal svojemu dat.. 🙂
Glej nisem jaz tu, da sodim ljubezen mame do otroka. Pa vendar ti lahko povem, kako vidim jaz takšen mame, kot je tvoja prijateljica.
Sveto je prepričana, da zna samo ona dovolj dobro za otroka. Zraven ne pusti nikogar, niti očeta otroka in hkrati igra žrtveno jagnje (to ni nujno, je pa pogosto), ker zaradi otroka ničesar ne more. In prepričana je, da je to edina prava varianta, da je to edini ‘dokaz’ ljubezni do otroka. S tem pa odriva od sebe partnerja in iz otroka dela človeka, ki bo čustveno preveč odvisen od mame. Nekaterim je to znak ljubezni; ”joj moj pa ne more brez mene niti zaspati, niti jesti…” in v tem najdejo svojo vrednost. Obstajajo pa tudi drugačne mame, ki vedo, da je najboljša popotnica, ki jo lahko da mama otroku za življenje ta, da je otrok čustveno stabilen in predvsem neodvisen od mame. Pa ne govorim o tem, da je tak otrok prikrajšan ljubezni, da se mu odreka nežnosti. Temveč o tem, da da mama otroku vedeti, da je varen, ljubljen in zaželjen tudi pri očetu, babicah, dedkih…
In dobra mama je zadovoljna mama, ki se počuti dobro tudi kot ženska. Za normalno funkcioniranje pa človek potrebuje tudi čas zase. Tudi mlada mamica ga potrebuje. Verjetno še veliko bolj, kot bi si lahko kdo mislil.
enamaloraztresena
Problem je fant, ane? Ne otrok, ne službena rutina, ampak te fant moti, ker je “premiren”, ker želi biti “ustaljen”, ker se želi zasidrati v družinsko življenje. Torej povsod hodi v navzkriž s tvojim interesi. Namenoma, ker si mogočenočeš priznati določenih stvari? Ker on mogoče “ni pravi” ne za partnerja in ne za očeta tvojih otrok, če tebi oz. njemu “nekaj manjka”, ampak tega si ne upaš po drugi strani prznati, ker je “dober do tebe”… Če ženska ima nedoločljive občutke, potem je to vedno čustvena sfera – to pa je sfera partnerskega odnosa.
Moram rečt, da sem tudi jaz malo razočaran nad odgovori predstavnikov mojega spola, tako da – še naprej ostajam lezbijka. 😉
Avtorico prvega posta bi pa vprašal, če se že od nekdaj čuti odgovorno za srečo drugih, recimo staršev. Sicer je dokaj pohvalno, da se sprašuje tudi o občutkih partnerja, me pa zelo zanima , kako bi reagirala, če bi se tvoji občutki izkazali za resnične.
Problem je fant, ane? Ne otrok, ne službena rutina, ampak te fant moti, ker je “premiren”, ker želi biti “ustaljen”, ker se želi zasidrati v družinsko življenje. Torej povsod hodi v navzkriž s tvojim interesi. Namenoma, ker si mogočenočeš priznati določenih stvari? Ker on mogoče “ni pravi” ne za partnerja in ne za očeta tvojih otrok, če tebi oz. njemu “nekaj manjka”, ampak tega si ne upaš po drugi strani prznati, ker je “dober do tebe”… Če ženska ima nedoločljive občutke, potem je to vedno čustvena sfera – to pa je sfera partnerskega odnosa.[/quote]
Ok, zdaj pa mimo streljaš in to zelo. Nikoli nisem rekla, da povsod hodi navzkriž mojim interesom, ker to ni res. Midva se vse stvari zmeniva in uskladiva in moj fant prav tako ni premiren zame. Samo čisto normalno je, da dobi vsak kdaj pomisleke v življenju. Jaz sem jih dobila sedaj, ker si on ful želi otroka, meni pa ustreza še malo raziskovati… Mislim, to da greš v tujino ali pa da imaš otroka, so velke odločitve in prelomnice v življenju. Treba pa se je odločit, sprejeti ponudbo iz tujine ali ne in to hitro… In ja on je pravi zame in jaz za njega, ker se imava super. Drugače pa, verjetno nimaš resne punce, ker če bi jo imel bi videl da velikokrat nastanejo v zvezi različni interesi, ki jih je potrebno uskladiti. Idealnih partnerjev pač ni, ki bi bili čisto v seh stvarh enakega mnenja. Predvidevam pa tudi, da nikoli nisi živel v tujini oziroma razmišljal o selitvi.
Problem je fant, ane? Ne otrok, ne službena rutina, ampak te fant moti, ker je “premiren”, ker želi biti “ustaljen”, ker se želi zasidrati v družinsko življenje. Torej povsod hodi v navzkriž s tvojim interesi. Namenoma, ker si mogočenočeš priznati določenih stvari? Ker on mogoče “ni pravi” ne za partnerja in ne za očeta tvojih otrok, če tebi oz. njemu “nekaj manjka”, ampak tega si ne upaš po drugi strani prznati, ker je “dober do tebe”… Če ženska ima nedoločljive občutke, potem je to vedno čustvena sfera – to pa je sfera partnerskega odnosa.[/quote]
Ok, zdaj pa mimo streljaš in to zelo. Nikoli nisem rekla, da povsod hodi navzkriž mojim interesom, ker to ni res. Midva se vse stvari zmeniva in uskladiva in moj fant prav tako ni premiren zame. Samo čisto normalno je, da dobi vsak kdaj pomisleke v življenju. Jaz sem jih dobila sedaj, ker si on ful želi otroka, meni pa ustreza še malo raziskovati… Mislim, to da greš v tujino ali pa da imaš otroka, so velke odločitve in prelomnice v življenju. Treba pa se je odločit, sprejeti ponudbo iz tujine ali ne in to hitro… In ja on je pravi zame in jaz za njega, ker se imava super. Drugače pa, verjetno nimaš resne punce, ker če bi jo imel bi videl da velikokrat nastanejo v zvezi različni interesi, ki jih je potrebno uskladiti. Idealnih partnerjev pač ni, ki bi bili čisto v seh stvarh enakega mnenja. Predvidevam pa tudi, da nikoli nisi živel v tujini oziroma razmišljal o selitvi.[/quote]
Če si povsod “kontra”, se je težko usklajevati. Če imata vsak tisto, kar drugemu manjka. potem živita v soodvisni ali simbiotični zvezi. In ravno takšne zveze pripeljejo do sporov, očitkov in odtujevanja.
Ok, zdaj pa mimo streljaš in to zelo. Nikoli nisem rekla, da povsod hodi navzkriž mojim interesom, ker to ni res. Midva se vse stvari zmeniva in uskladiva in moj fant prav tako ni premiren zame. Samo čisto normalno je, da dobi vsak kdaj pomisleke v življenju. Jaz sem jih dobila sedaj, ker si on ful želi otroka, meni pa ustreza še malo raziskovati… Mislim, to da greš v tujino ali pa da imaš otroka, so velke odločitve in prelomnice v življenju. Treba pa se je odločit, sprejeti ponudbo iz tujine ali ne in to hitro… In ja on je pravi zame in jaz za njega, ker se imava super. Drugače pa, verjetno nimaš resne punce, ker če bi jo imel bi videl da velikokrat nastanejo v zvezi različni interesi, ki jih je potrebno uskladiti. Idealnih partnerjev pač ni, ki bi bili čisto v seh stvarh enakega mnenja. Predvidevam pa tudi, da nikoli nisi živel v tujini oziroma razmišljal o selitvi.[/quote]
Če si povsod “kontra”, se je težko usklajevati. Če imata vsak tisto, kar drugemu manjka. potem živita v soodvisni ali simbiotični zvezi. In ravno takšne zveze pripeljejo do sporov, očitkov in odtujevanja.[/quote]
Pa midva nisva kontra…. od kje ti pa zdaj to? Saj sva se tudi o tujini in otroku pogovorila in uredila…. vendar vseeno ima človek kdaj kakšne pomisleke o svojih odločitvah in sem tu gor napisala, da dobim še kakšno mnenje in nekaj koristnih nasvetov in mnenj sem tudi dobila (od punc). Matjažki in Marko, vidva pa sta sfilozofirala še to, da sploh za skupaj nisva in ne vem še kaj vse, kar je že precej smešno.
Ampak vidva nimata različnih interesov. Fant ti je lepo povedal, da gre s tabo v tujino, če boš šla. Se pravi je to tud njegov interes. Tudi otroka verjetno ne zahteva od tebe takoj zdaj. Povedal je samo, da si ga želi. To pomeni le, da si ga želi s tabo, ko si ga boš tudi ti želela. Seveda lahko določene želje odložimo, vendar to ne pomeni, da nanjih tudi lahko pozabimo. vprašanje, ki se poraja verjetno tudi njemu pa je, ali mu to željo ti v prihodnosti lahko izpolniš, glede na to, da je v tem trenutku nimaš. Ampak s tem se jaz ne bi obremenjeval, ker če te želje sedaj nimaš, mu tega tudi ne moreš obljubit. On pa verjetno tudi tega od tebe ne pričakuje, saj verjetno razume, da obljuba, ki ni resnična, nič ne pomeni. Torej predaj se sedanjosti, zaupaj mu in pojdi v tujino.
Lahko se zgodi, da se bo želja o otroku nenadoma pojavila. Si še mlada in očitno je, da tudi nimaš prav dobre predstave, kaj pomeni otroka imeti. Videti je, da imaš o tem še veliko predsodkov, vsaj glede omejenosti gibanja in lastne svobode. Gotovo se z otrokom spremeni način življenja, ampak to še ne pomeni, da se moramo odpovedat vsem željam.
Definitivno pa ne maram ljudi, ki imajo otroke, ampak jim je na prvem mestu kariera in potem otroke dajejo v varstvo čez cel dan, večere po več let skupaj. To ni odgovorno, za otroka pa tudi ne koristno.
Če si povsod “kontra”, se je težko usklajevati. Če imata vsak tisto, kar drugemu manjka. potem živita v soodvisni ali simbiotični zvezi. In ravno takšne zveze pripeljejo do sporov, očitkov in odtujevanja.[/quote]
Pa midva nisva kontra…. od kje ti pa zdaj to? Saj sva se tudi o tujini in otroku pogovorila in uredila…. vendar vseeno ima človek kdaj kakšne pomisleke o svojih odločitvah in sem tu gor napisala, da dobim še kakšno mnenje in nekaj koristnih nasvetov in mnenj sem tudi dobila (od punc). Matjažki in Marko, vidva pa sta sfilozofirala še to, da sploh za skupaj nisva in ne vem še kaj vse, kar je že precej smešno.[/quote]
Dokler imaš pomisleke, se za otroka raje nikar ne odloči, ker dejansko nanj še nisi pripravljena in boš takšno odločitev sprejela res samo zaradi partnerja, kar pa ne utegne biti ravno obetavno.
Ne, starši mi niso dali nikoli vedeti, da so zaradi mene nesrečni, ker nikoli niso bili nesrečni. Smo se ves čas zelo dobro razumeli. Vedno sem dobila vse od njih kar sem želela in potrebovala, včasih so bili še predobri do mene, glede na moje obnašanje sploh v srednji šoli, ko sem imela neko uporniško obdobje. Mogoče bi prej lahko rekla, da sem bila malo preveč razvajena.
Ni rekel, da mu ni za odhod v tujino. Rekel je da me podpira in da lahko greva. Če bi se pa premislil, bi šla pa verjetno sama…ko bi bila pa narazen bi pa itak videla ali bi bila jaz tam nesrečna in bi šla nazaj, ali bi prišel od k meni…vendar do tega mislim da ne bo prišlo.
Če si bila preveč razvajena, še zdaleč ne pomeni, da si od staršev vse dobila. Če bi dobila vse, ne bi bilo potrebe po upiranju. Če je zate vse le to, kar se tiče materialnih stvari, potem še veliko ne veš o sebi. Kje pa je občutek za razumevanje, drugačen način razmišljanja, drugačne želje, kot jih imajo starši, občutek varnosti in zaupanja, občutek sprejemanja. Si dobila vse to in še kaj več?
In zakaj vseh teh vprašanj ter dvomov, ki jih imaš, ne moreš razrešit s svojim partnerjem? Glede na to, da je pravi zate. Zakaj potrebuješ mnenja drugih? Saj ne boš živela z drugimi, niti mi ne vemo, kaj vidva vse doživljata drug ob drugem in kaj drug od drugega pričakujeta, kaj si želita? Imam občutek, kot da on vseh tvojih dvomov le ne pozna oziroma, da mu ne zaupaš. Le vidva to vesta in vse to bi lahko, če bi si zaupala, rešila medsebojno.
Tudi sama si priznala, da mu ne zaupaš, s tem ko si povedala, da ne verjameš, da si on želi it s tabo v tujino in da mu bo to ok. Želim povdat, da so ti dvomi normalni in običajni, posebej, če nam nekdo veliko pomeni. Samo pametno je, da jih rešujeta skupaj, s pogovori. Razen, če imaš razumen razlog, da mu ne zaupaš, verjameš.
Ja, dobila sem vse to in čez starše nimam ene slabe stvari za povedati in sem srečna da imam tako dobre starše.[/quote]
Zakaj pa si bil uporniška? Čemu si se upirala?
Mu zaupam in se pogovarjava in vse je v najlepšem redu. Imam pa dvome glede vsega in sem se o tem tudi že pogovorila z njim. Saj pravim, če bi kdo od vas resno razmišljal o neki veliki življenjski prelomnici kdaj, bi me mogoče razumel. Je pa vedno dobro slišati še kakšno drugo mnenje… Vendar niti marko niti Matjažko vidva na žalost nista na enaki valovni dolžini z mano in me v bistvu sploh ne štekata in zato tudi ne pridemo skupaj in verjetno ne bomo, ker zdaj pišeta o mojih starših, kako ni pravi zame, kako rabim potrditve…to pa sploh ni problem.
Uporniška sem bila, ker sem želela samo žurati, šola in vse ostalo pa se mi je zdelo brez veze, pa smo potem našli nek skupen jezik s starši, ker so bili zelo razumevajoči in ne zadrti.
Zakaj je dobro slišati še drugo mnenje, če zaupaš svojemu fantu? Ti njegovo mnenje ni dovolj? Jaz te razumem mimogrede. Jaz ti ne postavljam vprašanj, ker bi mene osebno zanimala. Jaz bi rad, da odgovarjaš na njih, da morda sama spoznaš o sebi kaj novega.
Forum je zaprt za komentiranje.