zev
Po SSKJ:
zev tudi zév zéva m (e ẹ́; ẹ)
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo
(več): med skalo in snegom je nastal zev; pren. zavedal se je zeva v
duši
♦ lingv. pojav, da stojita dva samoglasnika drug za drugim
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma,
stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; mera zeva
3. glagolnik od zevniti: prestrašil se je levovega zeva
in tudi:
zév -í ž (ẹ)
1. odprtina, ki nastane, če se prej prilegajoči se deli ne prilegajo
(več): zev nastane; v skalovju je široka zev / zev prepada; pren.,
ekspr. med njima je zazijala nepremostljiva zev
♦ alp. robna zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; tekst.
zev odprtina, ki nastane pri razmikanju osnovnih niti
2. teh. značilna stalna medsebojna oddaljenost med deloma,
stenama kakega orodja, priprave: zev viličastega ključa; širina zevi