Ženske z "zgodovino"
S tem da si funkcionalno nepismena in imaš IQ tople vode se popolnoma strinjam.[/quote]
Eni pač vedno sklepat po sebi. :)[/quote]Ponavadi medicinske sestre nimajo IQ niti na nivoju tople vode.
Tako da si ti po vsej verjetnosti edina medicinska sestra ki ima IQ tople vode. Druge sestre niti tega nimajo.
Očitno si z IQ-jem tople vode prepametna da bi bila samo medicinska sestra.
Eni pač vedno sklepat po sebi. :)[/quote]Ponavadi medicinske sestre nimajo IQ niti na nivoju tople vode.
Tako da si ti po vsej verjetnosti edina medicinska sestra ki ima IQ tople vode. Druge sestre niti tega nimajo.
Očitno si z IQ-jem tople vode prepametna da bi bila samo medicinska sestra.[/quote]
wow, napredek v kompleksnosti razmišljanja! Impressed!
F.ukfehtarji se zahvalite ženskam z “zgodovino”, da ste vsaj kdaj namočili. Pri ženskah brez zgodovine pa namreč sploh nimate možnosti, to je razvidno že tukaj na forumu, kako vas obravnavajo. Kot nedonošenčke, posmehujejo se vaši seksualni lakoti..Tiste debelinke, ki so s evam razdajale nekoč pred davnimi leti v zakotnih kotičkih dijaških domov in na šolskem stranišču so itak edina radost, ki ste je bili deležni, sej še sedaj vtej temi te spomine obujate..
Ponavadi medicinske sestre nimajo IQ niti na nivoju tople vode.
Tako da si ti po vsej verjetnosti edina medicinska sestra ki ima IQ tople vode. Druge sestre niti tega nimajo.
Očitno si z IQ-jem tople vode prepametna da bi bila samo medicinska sestra.[/quote]
wow, napredek v kompleksnosti razmišljanja! Impressed![/quote]Ali medicinska sestra sploh potrebuje kaj vec kot samo IQ tople vode? Po moje ne.
“I like men who have a future and women who have a past.”
Oscar Wilde
Na “zgodovino” lahko gledaš iz več perspektiv. Samozavesten človek, bo pri človeku z zgodovino, t.j. izkušnjami, videl potrditev samega sebe. Nekdo, ki ima toliko zgodovine, se je odločil nenazadnje prav zanj.
Samozavestnega torej ne more motiti “zgodovina”. Ravno obratno, v veselje in zadovoljstvo mu bo.
Podobno, če vseeno pride nekdo boljši mimo njega in se partner odloči zanj.. se postavi vprašanje: mar ne ljubiš svojega bližnjega? Mu ne želimo najboljše? In če tisto najboljše ne pomeni ravno ti osebno.. mu ne bi tudi to privoščili?
Logična zanka, če ljubiš, potem spustiš.. če ne moreš spustiti.. nisi nikoli zares ljubil, temveč posedoval. Kar je pa nekaj drugega. Kapitalistično.
Ljudje z zgodovino so samo večji in glasnejši opomnik, da je konkurenca tam zunaj. Da je partnerstvo nekaj, kar je potrebno dnevno graditi in se zanj boriti. Ni tistega “Happily ever afer”. Zavedanje, da se moaš truditi, da moraš delati na sebi.. vsak dan.
Ampak tega ljudje ne maramo. Raje imamo utvaro, da smo s tem, ko smo se poročili, naredili pravzaprav vse. In sedaj moramo biti lojalni v svoji vezi, do smrti. Tako crkveno – še v nebesih naprej. Ni ločitve. Ni konkurence. Čisti monopol. Mokre sanje vsakega kapitalista.
In gledanje na stvari iz te perspektive.. ja, se bo pojavil strah. Veliko strahu.
Zato bo nekaj povsem drugega “zgodovina” pomenila nesamozavestni osebi. V vsakem gibu bo videl svojo lastno zavrnitev in zgodovina je samo ena zavrnitev več. Gre za klasično projekcijo, ko svoje lastne negotovosti projeciramo na partnerja. “Zgodovina” je samo izgovor. Tako kot je od nekdaj izgovor za kralje, da so se lahko ukvarjali s svojim športom – vojnami. To so dandanes prevzeli politiki. Samo pojem vojna se je preslil še na druga področja, ne zgolj dejansko vojskovanje.
V bližnjem okolju pa so to stara krvna maščevanja, ki še živijo predvsem v muslimanskem, kot tudi hindujskem svetu. Zato ker je baje tvoj pra-pra-pra-pra stric ukradel sosedom osla, lahko pričakuješ osebni napad nase.
Zgodovina je orodje za izsiljevanje, če imamo govora o nesigurnih partnerjih. Tako privatno, kot v družbi, državi, kraljevini, religiji..
Zgodovina pa je po drugi strani lahko tudi orodje zbliževanja.. če partnerju lahko predstavimo vso svojo zgodovino, tako žalostno, kot veselo.. popolno in zmotljivo.. potem dosežemo povezanost. Če imamo partnerja s katerim si delimo vse.. potem je zgodovina nit, ki povezuje skupno tkanino.
Četudi pod izrazom “zgodovina” pravzaprav misliš na “Coolidgeov efekt” (več o tem sem v drugih temah, med drugim tudi tu: Vaš link) t.j naravna človeška želja po menjavi seksualnih partnerjev.. Gre v osnovi spet za isti zaplet: ali zaupaš sebi ali ne?
Po eni strani si lahko dovolj odprt, da dopuščaš poliamorijo in te to torej že v osnovi ne moti.. če pa si izključno monogamen, gre pa seveda za količino samozaupanja.
Pa še nekaj. Še en paradoks super-duper ljudi, ki jih potem zahrbtno prevarajo partnerji.. Če si tako oh, in sploh čudovita osebnost, monogamna in sploh spoštovanja vredna – kako to, da si se odločil – si izbral tako “nizkotno” osebnost s toliko “zgodovine”? A?
Nekaj ne štima tu?
Kaj dela popolnež z nepopolnim?
Če bi bil res popolen, bi izbral popolno – sebi v vsem enakega. Torej monogamnega, če si sam monogamen. Urejenega, če si sam urejen.. itd.
Bolj verjetno gre za iluzijo lastne grandioznosti ter s tem posledične samoutvare popolnosti (tihe narcistične motnje), s projekcijo strahov na partnerja.. potem pa ja.. začne štimati.. Normalno je, da si izbereš “divjega” partnerja, da imaš že vnaprej pripravljen izgovor, ko nekaj ne bo več šlo.. ko bo začelo propadati, odpovedovati.. ane?
Potem lahko vse “slabo” projeciraš na partnerja z “zgodovino” in ti ostajaš navidezno čist in “popoln”. Iz tega seveda sledi, da ti je popolnost in čistost bolj pomembna, kot odnos s sočlovekom. Ni ti do veze, temveč do tega, kaj boš lahko projeciral.. kako boš izpadel drugim. Večni “drama queen” v svoji lastni Potemkinovi vasi.
In v takšnem življenju si pravzaprav vedno sam. Tudi, če je partner absolutno monogamen, toleranten itd. TI živiš v iluziji.. in iz nje ni izhoda. Kot tudi ni v njej soljudi. Sam si.
V bistvu si že mrtev.. samo veš (še) ne tega.
Nisi ti mene nikoli načevljala prekleta kurbetina. Tudi fukfehtarček nisem.[/quote]
Jaz pa ne medicinska sesta. Kaj je torej pravzaprav tvoj problem?[/quote]
Fukfehtar? Naslednjič ko me boš označila za fukfehtarja vsaj obrazloži zakaj misliš da sem fukfehter.
Če sem ti večkrat tukaj na forumu napisal da sem te iskreno imel rad to še ne pomeni da sem fukfehtar.
A je prav “General Glanzkopf”?
Tako je kolegica izbrala fanta z bogato zgodovino in po 3 mesecih bila vsa prepadena, ker je še sama postala en kamenček v njegovem zgodovinskem mozaiku 🙂
Oh, na začetku pa seveda bila vsa ponosna, da se je odločil ravno za njo. Na koncu pa ji ni bilo nič jasno, ker je odšel iz danes na jutri, brez poslova, v igri pa je bila že nova trofeja.
Hocem samo to povedat, da se ne strinjam s tvojim zapisom in vse skupaj s samozavestjo nima prav nobene povezave.
Proti tvoji teoriji so samo skrb za zdravje, etika, morala, odnos do bližnjega. Pa še nekaj kako boš zaupal nekomu, ki so mu zaupali že mnogi in kako upaš gradit zvezo z nekom, ki mu že n-tič ni uspelo. Koliko si boljši od ostalih, da bo ravno tebi uspelo. To je samo za eno noč- če si sam tak. Nesamozavest gor ali dol- veze zahtevajo veliko dela, zakaj bi štartal z nekom s slabimi referencami. Greš vlagat v slabo banko- pa je samo denar?
“I think serial monogamy says it all.” [/i ]
Tracy Ullman
Kot je že v preprostem stavku prikazala britanska (ni ga čez britanski humor — tale brexit je eden boljših štosov) komičarka in pevka Tracy Ullman, gre za prvovrsten paradoks: kakšna je to monogamija, če je pa serijska – torej po naše: zaporedna?
Toda glede na to, da v teh krajih verjamemo v enega boga, ki pa se udejstvuje kot sveta trojica, duh, oče in sin.. plus seveda devica Marija in nekaj tisoč angelov ter svetnikov.. potem ja, je tisti mono znotraj monoteizma pač nekoliko bolj pluralen.. in ja, monogamija je tudi bolj poseljena, kot bi morala biti.
En bog?
En partner?
Monoteizem, monogamija?
Prosim vas.
V bistvu tako zelo podobno onemu nacističnemu eno-umju: en narod, en voditelj..in na koncu: ena usoda.
Živimo torej v čislanem svetu zaporedne monogamije. Toda, kakšen časovni interval pa je tisti še spoštovan?
50 let.
10 let.
5 let.
1 leto.
pol leta?
Kje je meja in kdo jo je postavil?
Zakaj je tvoje postavljanje meje – intervala več vredno, bolj pomembno od moje.. ali njene oz. njegove?
Morda bi bilo lažje, če bi nam na čelu preprosto pisalo, kakšnemu intervalu se vdinjamo. In tako bi lahko na daleč videl: “Oh, lej jo.. tale je tudi 7 letnica.. Kul. Moram dobiti telefonsko.. pa upam, da se sedem let ne bo štelo od danes naprej.”
Zdaj.. zakaj bi torej jaz 7 letnik, bil bolj pomemben in čislan od 7 tednice?
OK, njen limit je 7 tednov.. v tem času se niti nič pomembnega še ne more zgoditi.. kakšna izguba se torej sploh lahko zgodi v tem času?
Ne prav veliko.
Še malce bolj resno. Po knjigi John Cleesa in Robert Skynnerja – Life and how to survive it (ni prevoda v slovenščino – samo v originalni brexitščini) obravnavajo zelo zdrave ljudi. To je približno 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi (forumaši niti približno ne sodimo mednje, da ne bo napake – terapevti pa še posebej ne – preberi knjigo in boš vedel zakaj!), ki že v osnovi izhajajo iz t.i. zdravih družin.
Zdaj hec je, da se jim večji del prebivalstva z leti približa.. po angleških dolgoročnih študijah študentov iz njihovih znameniih univerz. se jim v tem zdravem odnosu do življenja in ljudi pridruži še kakšnih 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi, ko nekje dopolnijo 50 let.
Zakaj gre?
Zdravi ljudje niso razočarani nad drugimi ljudmi, ker jih vidijo takšne kot so..in ne tako kot mi, ki na njih projiciramo naš pogled na svet, naše ideale.. in smo potem vedno znova razočarani.
Ne razočarajo nas ljudje, temveč naši ideali o njih.. je zapisal eden izmed filozofov in se mi zdajle ne da poiskati vir.
Jebi ga.. ni tole dizertacija.. in lahko malce šparam z navajanjem virov.
Podobno kot lahko 7 letni intervalnik monogamije prepozna razliko med seboj in 7 dnevno intervalko.. tako nekako tudi zdravi ljudje v soljudeh vidijo to, kar ti so.. in nič več.
Naša sposobnost presojanja pa je nekoliko slabša.. vendar še vedno dovolj dobra, da večje razlike vendarle opazimo.
In tu je še en hec.. “zgodovina” ni enaka “zgodovini”. Lahko imamo posameznike, ki stvari nenehno ponavljajo in seveda se nič novega ne zgodi. A o tem je že Albert Einstein, ki sem ga že citiral s tem navedkom: “Norost je ponavljati vedno isto stvar in pričakovati drugačen rezultat.”
Kot sem že omenil.. je “zgodovina” lahko povezovalen element, pod pogojem, da smo jo sposobni neprikrito deliti. Kar pomeni, da med dvema steče toliko komunikacije in povezanosti, da lahko o vsem spregovorita. V tem primeru zgodovina ni ovira.. temveč je povezovalen element.
Nasprotno, če oseba svojo zgodovino prikriva, o njej ne more ne razmišljati, ne govoriti.. potem nimamo govora o kakršnikoli povezanosti dveh oseb, temveč dveh fasaderjev Potemkinove vasi. Iluzija skupnosti. Edino skupno je iluzija.. te pa niso ravno obstojne (odštevši religioznih, ki se držijo par tisoč let – ampak glede na obstoj ljudi tudi le kapljica v morju).
V osnovnih korakih spoznavanja človeka torej lahko vidimo ali se je človek sposoben povezati, komunicirati.. kje ima slepe pege, kaj prikirva, kaj daje za zastor itd. In če svojo zgodovino prikazuje kot zaporedje srečevanja čistih čudakov, potem je tu nekaj narobe.
Neverjetno je, da bi ti kot čudovita oseba, lahko ves čas naleteval na same čudake. O tem sem že višje.
Kot rečeno – zelo zdravi ljudje v ljudeh vidijo to kar ljudje so.. in čaranje Potemkinovh vasi, fasad, maškerade.. na njih ne delujejo.. zato si najdejo za partnerje enako zdrave ljudi.
Podobno tudi mi sami, najdem nam podobne delno zdrave ljudi. Še manj zdrave ali celo nezdrave prepoznaš.. in se jim izogneš. Včasih te že nagonsko odbijajo. Zato tam zgodovina nima nekega pomena, ker napram njim govori tisoč drugih stvari. Zgodovina je samo ena izmed njih.
Argument, da nekomu tolikokrat ni uspelo.. in ga je sedaj potrebno zarati tega neuspeha avtomatično zavreči.. je dokaj šibek.
Thomas Edison bi bil berač.
Pa Tesla in Einstein tudi. Nekaj deset-tisočkrat so se morali zmotiti, da so prišli do pravih rezultatov.
Enako je tudi v človeških partnerstvih.. motimo se. In če se tega zavedamo, se lahko razvijamo skupaj. Drugače, če gledamo iz perspektive dogme božanske nezmotljivosti – so vsi ljudje nezadostni. Mi vključno: ena napaka – in si črtan.
Je primer izredno inteligentne ženske, ki jo osebno poznam.. kako naj si v naših krajih najde sebi primernega partnerja?
Naj zdaj zavari mednožje samo zato, ker pač ni enakovrednega?
Ali naj pač sprejme odločitev, da bo dovolj tudi mnogo krajši interval monogamnosti.. in bo uživala v tistih delčkih moških, ki ji lahko nudijo vsaj delno stimulacijo.
In četudi to zreduciraš zgolj na spolni organ.. pa kaj potem?
Kaj je tu narobe?
Seveda bosta introverirana in ektrovertirana oseba tu reagirali različno.. a o tem je že Suzan Caine v odlični knjigi: TIHI.
Bolj, ko si ekstorvertiran, bolj si sprijaznen tudi s krajšimi intervali.. in obratno.. bolj si introvertiran, bolj te nekako vleče v daljše intervale. Ni nujno.. ampak pretežno.
Zdaj, kot rečeno, če si sam poliamoren.. ali pa zgolj monogamen in navkljub temu poliamorno toleranten do partnerja.. potem enako zgodovina ne moti.. temveč te spodbuja tudi v sedanjosti.
Kajti njihova perspektiva je čudovita: Ali ni lepo gledati človeka, ki ga ljubiš, kako v nečem res uživa, se naslaja?
Zanimivo je, da v tem bolj uživamo moški.. hmm.. bom moral preveriti pri Kinseyevem inštitutu zakaj je temu tako. T.i. “cuckolding” je tovrsten užitek moškega, ki uživa v tem, da njegovo žensko zadovoljujejo tudi drugi moški. Ne dojema jih kot sovražnike, tekmece, tujce.. temveč sredstvo užitka žene in seveda posledično njega.
Lepa perspektiva.. ves čas porniči pred očmi, žena pa glavna igralka! Gorenjci bi morali biti navdušeni, koliko privarčevanega!!
Zmerna nimfomanka in takšen moški sta torej idealen par. Match made in heaven.
Je pa hec, zakaj se “zgodovino” vedno tretira le kot neko brezciljno nimfomanskost.. ali celo sekualno zasvojenost (za katero pa nedavne študije dokazujejo, da je pravzaprav ni: glej moj odgovor v tej temi: ko je parner obseden s pornografijo… Vaš link )
Veliko različnih razlogov je zakaj, je nekdo imel več seksualnih partnerjev, kot je to tebi “normalno”. Kdo sploh določa to normalnost in ves čas teži z njo? Mater!
Tudi o tem sem na nek način že:
Donald Symons, antropolog, v svoji knjigi The Evolution of Human Sexuality iz leta 1979 piše:
Homoseksualni odnosi ponujajo jasen pogled na želje obeh spolov. Vsaka heteroseksualna zveza je kompromis med željami ženske in željami moškega, zato se razlike med spoloma navadno minimalizirajo. Homoseksualcem pa ni treba sklepati kompromisov in njihovo spolno življenje je lep prikaz človeške seksualnosti v čistejši obliki (vsaj dokler preostanek njihovih seksualnih možgan ni zgrajen kot pri nasprotnem spolu). V študiji homoseksualcev v SanFranciscu pred epidemijo aidsa je 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} gejev poročalo o več kot tisoč spolnih partnerjih, 75 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa o več kot stotih. Nobena lezbijka ni poročala o tisoč partnericah in samo 2{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} jih je poročalo o stotih. Tudi druge želje gejev, kot so pornografija, prostitutke in privlačni mladi partnerji zrcalijo ali poudarjajo želje heteroseksualnega moškega. (Mimogrede, dejstvo, da so moške spolne želje enake ne glede na to, ali so usmerjene v ženske ali v druge moške, izpodbija teorijo, da so to instrumenti za zatiranje žensk.) Ne gre za to, da geji preveč seksajo; so preprosto moški, katerih moške želje sovpadajo z željami drugih moških in ne z ženskimi.
“Mislim, da bi heteroseksualni moški enako verjetno kot homoseksualci seksali najpogosteje s tujci, se udeleževali anonimnih orgij v javnih kopališčih in se ustavljali v javnih straniščih za petminutno felacijo na poti iz službe, če bi ženske te dejavnosti zanimale. Vendar jih ne.”
VIR: Steven Pinker, Kako deluje um, str. 503,
Glej to temo: Vaš link
Nove raziskave generacije Y, kot še posebej zadnje t.i. “millennials” pa dokazujejo, da se tudi ženske ne vedejo tako kot nekoč in so bolj podobne “moškim” iz zgornjega citata.
Glede zdravja.. je preprosto: danes obstajajo testi.. odgovoren človek z zgodovino, pa se je seveda že preverir in ti lahko poda svoje stanje. Že v tem – v komunikaciji in odkritosti torej lahko ločiš, kdo je kdo.. in ne po “zgodovini”.
Glede morale in etike je pa Friedrich Nietsche lepo povedal. Takole nekako gre: “Morala je izum inferiornih z namenom zajeziti superiorne.”
V vsakem primeru je morala človeški izum, pogojen s simbliko okolja. Zgolj 150 let nazaj je bil moralno imeti sužnja. Pa so se tudi vse čas sklicevali tako na moralo, kot boga – le ta v bibliji, kot koranu to dovoljuje. Suženjstvo.
Zgodovina ni enaka zgodovini. Nivo na katerem se nahaja človek trenutno, se pa lahko zelo, zelo razlikuje.. pa čeprav je zgodovina navidezno enaka.
Gre za to, da ni nekega posameznega pokazatelja “kvalitete” človeka pred vami. Ni preprostega odgovora (čeprav vam ga ta najbližja populistična stranka in religija ponuja vsak dan). Gre za veliko širši nabor indicev, kot le enega. Morala in ta navlaka je pa že v osnovi sporna.. pred 25 leti je bilo sporno biti kapitalist.. pa poglej danes!
Morala se menja, kot moda..
Nenazadnje se moraš vprašati, kako to, da razmišljaš prav v slovenščini?
Kdo te je “sprogramiral”?
In podobno, kot nisi samostojno prišel do razmišljanja, ker si jezik pobral od drugih, tako si ponotranjil tudi celoten nabor simbolike in vrednot.. ki pa so časovno in prostorsko čisto nepomembne.. ker se že s pomikom po časovni premici za nekaj 10 letij vse spremeni.. če pa to premakneš na tisočletja, pa toliko huje. Enako v prostoru.. nekaj tisoč kilometrov južneje in že imaš lahko več žena – poligamija (danes omejeno sicer na maksimalno 4).. in nekaj tisoč kilometrov proti vzhodu.. in žena ima več mož – poliadnrija.
Zgodovinsko gledano monogamija nikoli ni zares obstajala.. ali kot to čudovito vprašata avtorja Christopher Ryan in Cacilda Jethá v knjigi “SEKS OB ZORI”: “Kako to, da je potrebno zagorziti s smrtjo, da se ljudje držijo nečesa, kar naj bi bilo naravno?”
Dejsto je ravno obratno: ni primatov.. in niti sesalcev, ki bi živeli v večjih skupinah in bili monogamni.
Dejanska človeška zgodovina pa je še bolj čist dokaz, da monogamija ne obstaja.. oz. da uspe v njej približno zadovoljno trpeti samo izredno majhen odstotek ljudi. Vsi ostali skačejo čez plot.. 86{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} francozinj, 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} švedinj.. itd.
Ljudje smo visoko seksualna bitja.. kar je logično.. na planetu poteka bitka med neseksualnim razmnoževanjem (virusi, bakterije) in seksualnim.. kjer pa je prednost to, da ima samica čim več različnih partnerjev, ker to pomeni, da bodo otroci z različnimi imunskimi sistemi lahko preživeli.
Prav sedaj se morda končuje tista mini časovna oaza antibiotikov. Vedno več bakterij je odpornih na vse antibiotike.. tudi en tip gonoreje. Tako, da pamet v roke.. in predvsem kondome na onete.
Povedano še enkrat, čisto preprosto: o človeku presojaš na osnovi sposobnosti njegove komunikaicije in ne njegove zgodovine. Želja ostati skupaj pa je nekaj, za kar se je potrebno zaobljubiti vsak dan posebej.
Ali kot sem pred letom dni rekel sodelavki: Malce pred smrtjo se boš lahko obrnila nazaj in rekla, da si bila monogamna. V svoji starosti, danes.. tega ne moreš trditi za naprej.
Ne vem, če razumeš, ampak med razumeti in sprejeti za svoje je razlika. Ko greš v odnos z nekom(ne za eno noč) kockaš z življenjem. Če si upaš tvegat je v redu, če si ne upaš, tudi. Gre zate. Se pa lepo bere tistole, čeprav, meni se bolj nesamozavestni zdijo tisti, ki imajo precej zgodovine, kot oni drugi. Na kratko, me ne prepriča.
Ne vem, če razumeš, ampak med razumeti in sprejeti za svoje je razlika. Ko greš v odnos z nekom(ne za eno noč) kockaš z življenjem. Če si upaš tvegat je v redu, če si ne upaš, tudi. Gre zate. Se pa lepo bere tistole, čeprav, meni se bolj nesamozavestni zdijo tisti, ki imajo precej zgodovine, kot oni drugi. Na kratko, me ne prepriča.[/quote]
Tarči, vsaka ptičica svojo jato hvali. Mislim, da gre za to, da se bosta dve osebi, od tega ena s pestro zgodovino in druga z “nepestro” zgodovino težko ujeli, ker imata različne vrednote. Osebe, ki pogosto menjajo partnerje, so čustveno površne in praviloma tudi zlagane. Težko bo nekdo, ki ni površen v odnosih, srečen z nekom, ki je tak. Razen, če si ves čas lažeta. Je pa radoživost oziroma živahnost tudi dedna lastnost. Kakšna mati, takšna hči in kakšen oče, takšen sin. Potem pa mora oče iskati izgubljeno hči s pomočjo časopisov in policije, ker je kot mladoletna pobegnila s fantom….pač, mudilo se ji je, tako kot njeni materi.
Ne vem, če razumeš, ampak med razumeti in sprejeti za svoje je razlika. Ko greš v odnos z nekom(ne za eno noč) kockaš z življenjem. Če si upaš tvegat je v redu, če si ne upaš, tudi. Gre zate. Se pa lepo bere tistole, čeprav, meni se bolj nesamozavestni zdijo tisti, ki imajo precej zgodovine, kot oni drugi. Na kratko, me ne prepriča.[/quote]
No vidiš, tarči. Tudi jaz ne grem tvegat glave in zdravja kar z enim. In zato me sploh čudi, da pomisliš, ko ženska, ki odgovorno gleda na spolnost in predlaga test, da oba dva vesta, da sta štartla iz zdrave pozicije- da misliš, da ima bogato zgodovino. Bi pričakovala, da boš vesel ene take odgovorne, ne pa da takoj pomisliš, da se je vlačila naokoli.
Ta, ki se vlači, večinoma ne dela paniko iz tega in brez težav skoči k novemu moškemu.
Forum je zaprt za komentiranje.