Prav lepo je bilo brati toliko različnih mnenj. Z zrncem soli bi vse skupaj lahko skrajšali takole:

ženska: če uporabljamo samo priimek, se le-ta sklanja (pišem se Kosmač, Kosmačeve nisem srečala, Kosmačevi sem nesla sadike, Kosmačevo sem povabil v kino, s Kosmačevo sva šli jadrat, pri Kosmačevi je bilo vse temno)

ženska: če uporabljamo ime in priimek, se ime sklanja, priimek pa ne (jaz sem Mateja Kosmač, Mateje Kosmač nisem srečala, Mateji Kosmač sem nesla sadike, Matejo Kosmač sem povabil v kino, z Matejo Kosmač sva šli jadrat, pri Mateji Kosmač je bilo vse temno)

moški: če uporabljamo samo priimek, se le-ta sklanja (pišem se Kosmač, Kosmača nisem srečala, Kosmaču sem nesla sadike, Kosmača sem povabil v kino, s Kosmačem sva šla jadrat, pri Kosmaču je bilo vse temno)

Moški: če uporabljamo ime in priimek, se oboje sklanja (jaz sem Matej Kosmač, Mateja Kosmača nisem srečala, Mateju Kosmaču sem nesla sadike, Mateja Kosmača sem povabil v kino, z Matejem Kosmačem sva šla jadrat, pri Mateju Kosmaču je bilo vse temno)

Katero od teh štirih variant boste uporabili, pa je odvisno od vas (vaših navad), od priložnosti itd. Izogibajte pa se temu, da uporabljate priimek pred imenom – kolikor mi je znano, počno to v naši širši okolici samo Madžari.

Obilo uspeha!

Bravo. Zanimivo, preprosto in zabavno, pa še res je.

AMEN :)))

Glede na naslov teme še vedno vztrajam pri tem, da je govoriti o “prisvajanju” žensk (s strani moških) samo v zvezi z (ne)sklanjanjem njihovih priimkov in obenem spregledati, da po poroki množično uporabljajo možev priimek, tipična logična napaka, ki se jo najlepše opiše z rekom, da zaradi drevesa ne vidiš gozda …
Sicer je pa Kr En res lepo povzel pravila, ki se jih dobi tudi v SP ipd.

Mimogrede, v angleščini se je že zdavnaj uveljavila uporaba kratice Ms., ki je v veliki meri nadomestila tako Mrs. kot Miss, upraba kot jo navajate zgoraj pa je že res bolj izrecna osebna želja ali izbira kot pa pravilo.

V Quebecu so celo z zakonom baje odredili, da vsaka gospa še naprej uporablja svoj “dekliški” priimek.

No, pri nas pa smo mogoče še malo zadaj. Mogoče pa morali uvesti, da bi si zakonca namesto prstanov izmenjati priimka.

Sicer pa, “what’s in a name” kakor pravi William.

Lep pozdrav,
Ines

Draga Ines, v imenu je vse in za nekatere še več, tako da si ne predstavljam, da bi “pravi” slovenski Moški prevzel ženin priimek. Poznam pa (samo) en primer, ko moški nosi oba priimka.

Sicer se je pa v ameriški različici angleščine že tudi precej uveljavila uporaba ženske namesto moške oblike zaimka v primerih, ko ne vemo spola osebe oz. ko se besedilo nanaša na slehernika.

Z možem nosiva vsak svoj priimek – meni preprosto ni bilo, da bi menjala dokumente, niti nisem bila tako rosno mlada, da bi se zlahka navadila na nov priimek, nositi dva pa se mi zdi nekoliko “štorasto”.

In kaj se je zgodilo?

Mož, ki dela predvsem v tujini in ima dolg, težko izgovorljiv priimek z ž-ji in č-ji, zdaj preklinja, ker ni pravočasno vzel mojega, ki je kratek in zlahka izgovorljiv. Tujci si namreč z njegovim ves čas lomijo jezik; pravilno ga zna izgovoriti samo njegov britanski menedžer, pa še ta se je pošteno namučil 🙂

Čeravno razprava ni bila namenjena lastništvu, se v življenju izkaže, da ženska, ki ni od nikogar, ni ravno pogosto omenjana. Z ali brez priimka.

Ker ste aktivirali štiri leta staro temo, bi bilo dobro, da napišete o tem kaj več.