Želim si otroka!!

Upam,da nisem edina ki ima takšen problem!Stara sem 22 let s fantom sva skupaj že 5let in pol,on je star 25 let.Pred dvema mesecema je rodila moja sestrična od takrat ni minute da ne bi pomislila na otroka,ki si ga zelo želim!!!Seveda pa je problem denar,saj sva oba še študenta.Jaz sem izredno,moj pikec pa je absolovent in počasi zaključuje.Konec maja bi se lahko vselila v garsonjero,ki jo imajo njegovi starši.
Najverjetneje pa bom poslušala razum in počakala kakšne 2 leti da bo fant v službi.Upam da bom zdržala,kajti meni se zdi to tako dolgo.
Ali pa da bi šla za začetek na svoje,kajti jaz nisem več finančno tako odvisna od staršev,le zmenili smo se da mi šolo plačujeta,glede bivanja pa sem v privat študentskem domu,ki pa sta lastnika moja teta in stric tako da imam zastonj!

Zelo bi bila vesela kakšnega mnenja.
Lep pozdravček vsem
NEZA

Veš kaj, zelo si še mlada, oba sta še mlada, mal še počakaj, tačas pa bodi dobra teta svoji nečakinji. Vsaj eden naj doštudira in pride do službe, pa uživajta brezskrbna študentska leta še neki časa. Vam bo potem lepše, verjemi mi!!

Jaz ti bom pa drugače odgovorila. Sem pač iz foruma Neplodnost in me tam smo malo drugačne, ker nas je življenjska situacija naredila takšne. Žal.

Ne kalkuliraj preveč. Ženska je zrela za otroka takrat, ko jo nekaj v imenu njega pokliče. No, nekaterim se to nikoli ne zgodi, ker zanosijo “po pomoti in prehitro”. Ampak še tako nemogoče stvari se uredijo.

Jaz na primer, sem relativno dobro situirana (seveda, saj sem dočakala diplomo in dobro službo!), s starostjo sem nekje na sredini plodnosti (in malo čez), pa sva z možem ugotovila, da zdaj, ko imava štalco, pa vanjo NI KAJ DAT !!!! To so hudi reči….

Najdragocenejše je ŽIVLJENJE in ljubeten do njega. Ne odrivaj ga predolgo. Nikoli ne veš, kdaj ti obrne hrbet zaradi nečimernosti.

Doštudiraj pa le!

Vse dobro!! Maksi

Hvala Maksi mislim,da imaš prav.Danes sem bila pri ginekologu nič takšnega le 1x na leto pregled.Vprašaal me je koliko sem stara in,če bi zanosila ali bi obdržala otroka,seveda je bil odgovor DA.Na koncu pa je rekel se vidiva,čez 1leto in upa da bom takrat že noseča!
Odkrito povedano,sanjam o otroku ko pa začnem realno premišljevati pa se zavedam da še nisem zmožna predvsem finančno.S fantom pa sva se zmenila,ko bo imel službo greva stanovat v stanovanje,ki ga imajo njegovi starši.

Lep pozdrav
NEŽA

Veš kako midva sva vse skalukulirala, da ko bo vsaj en v službi pa bo to, pa bo ono, pol je on dobil službo, jaz sem pri koncu s faksom, po novem letu sva se odločila za dojenčka, poglej marec je pa nič in veš zakaj ne, zaenkrat zato, ker szkoz mislimo na to, da hočmo dojenčka, seksaš pa sam na to misliš, groza ti rečem. Sploh si ne morem zbiti iz glave.
Poznam mamice študentke, ki pravijo da je včasih še lažje, res pa je s financami problem, tudi pri nama, vendar predvidevam, da imaš tudi ti starše, ki ti bodo pomagali, če bo nastala kriza. Predlagam ti, da se prepustiš užitkom, ne razmišljaj in ne kalkuliraj, ker iz tega ni nič, pa bo, ko bo. Jaz sem očitono že zavoziao, tako, da mi je kar žal, da se mi ni zgodilo nepričakovano. No pa vseeno bo ko bo, samo upajmo, da bo.

Katrin, če te prav razumem, poskušata manj kot tri mesece pa si že vsa obupana, ker še nič ni, ali kaj?
Do leta dni redneka poskušanja se še nič sekirat in predvsem, ne se obremenjavat. Seksata zato, ker se imata rada, če bo pa dojenček ratal, bo pa še lepše……

Koliko časa pa si že želoš otročička? Veš, mene je nekaj časa tudi strašno imelo, potem pa se je ta želja malo zmanjšala, tako da se lahko tudi pri tebi kaj takega zgodi. Zase pa vem, da bi inela otroka, a res ne sedaj, ko moj fant še študira (je dosti v LJ),jaz sem pa bolj doma (se en izpit pa diploma, pa nisem v LJ) in ne bi bilo prav, da očka ne bi skoraj nikoli videl svojega otroka! Tako, da bova raje se kaki dve leti počakala, čas pa tako in tako strašno hitro gre mimo.

Želim si ga vse bolj odkar je sestrična rodila,pa nisem ljubosumna v bistvu imam nasploh zelo rada otroke.Če bi imela možnost bi šla študirat na pedagoško sedaj pa sem na ekonomiji,ki me ne zanima še posebej sedaj ko mi faks bolj peša!Potem pa si mislim ,če si želim družino se moram bolj potruditi,da bom čimprej končala in kasneje uživala v popolni sreči.Mogoče pa me dajejo hormoni.Tudi moji starši ne bi bili preveč navdušeni,če bi bila sedaj noseča čeprav me je mama imela pri 18letih in še moj oče jo je zapustil!
LP

Približno od drugega letnika srednje šole, s fantom sva začela hodit na koncu četrtega letnika, zdaj končujem 4 letnik faksa, torej sva skupaj že 5 let, vendar sva si ves čas želela otroka, zastavla sva pa šele letos januarja, ker sva resnično skoz kalkulirala. Sam ti povem, da mi je kar fajn žal. Zdej pa iz meseca v mesec čakam, kaj bo, pa če bo, pa računam plodne dneve, vglavnem se čist preveč obremenjujem, tako da vprašanje kdaj bo, poleg tega me je pa še strah če sploh bo.
Je pa res tako kot ti praviš dve leti se hitro obrneta, sam resno mislim, da je lepše če se stvar zgodi, ko pač se, se boš lažje prilagodila, kot pa tole čakanje, ki trenutno obremenjuje mene. Sej vem sam jamram, pa šele začele smo delat na tem. Bo že in dobr premisli.

Katrin,probaj biti 1mesec čisto sproščeno in ne mislit kaj bo če sedaj ne bom zanosila,misli saj je še naslednji mesec in uživaj v sreči!Bodi pozitivna vse se zgodi z razlogom.Zate držim pesti!!
Hvala vsem,ki ste dali svoje mnenje mi je kar lažje in vem,da je zame še čas!
Lep pozdrav

Imam prijateljico, ki je rodila v 1. letniku faksa (in pri tem je tudi ostalo), pa je rekla – bolje prezgodaj kot nikoli.
Mene od začetka aktivnega spolnega življenja ni nikoli skrbela nenačrtovana nosečnost, ker tudi če bi kljub neugodnim pogojem zanosila, bi bila čisto vesela, pa sem imela kup “mimo” fantov, tako da bi na koncu verjetno ostala samohranilka, pa kaj. Je pa zanimivo, da nisem nikoli uporabljala zaščite (razen naravnih metod), pa nisem zanosila, ko sem pa začela hoditi s svojim sedanjim partnerjem, s katerim sem šele spoznala, kaj je prava ljubezen, pa ob uporabi istih metod TAKOJ, najbrž že pri prvem spolnem odnosu. No, ko sem zanosila, ni bilo dosti velike štalce, fant je bil brez službe,… Pa smo se nekako prebili, šlo nam je celo tako dobro, da sva se hitro odločila še za drugega. Če bi pa čakala na idealne pogoje, pa vprašanje, kako bi bilo.
Je pa res, da ti otrok vzame ogromnooo časa in ženske, ki kljub materinstvu študirajo, nekatere celo doktorirajo, so zame prave junakinje. Meni to zagotovo ne bi uspelo. Treba je vzeti eno merico zdrave pameti (mlada sta še, raje še malo uživajta, hodita po svoje, pa ven, pa na kakšna avanturistična potovanja, pa hobiji pa vse to) in čustev (želja po otroku je lahko seveda še vedno prisotna).

Jaz poznam tudi nekatere,ki so mamice in še naprej študirajo in jim sedaj gre še boljše,saj imajo večji zagon,res zavidanja vredno.Sama ne vem ,če bi zmogla in morem priznati,da je zdejle moje življenje srečno,le šolo morem spraviti v red potem pa bo popolno!!In da bi sedaj,ko se starši dobro razumem in bi vse se podrlo,če bi zanosila,saj sta mi to dala vedeti,ko je setrična rodila in je le 1leto starejša.Pa ne da ne bi imela rada otrok le nista še pripravljena biti stara starša,vedno mi govorita najprej šola potem vse ostalo!!Po svoje imata prav.

LP

Torej. Tudi midva z možem si želiva otročka. On je študent, jaz pa delam pripravništvo, tako da sva se zmenila, da kljub silni želji počakava do jeseni, ko bom-če bo sreča-podpisala pogodbo za nedoločen čas! Jaz pa si ga ful želim!!! Grozno se mi zdi daleč! Ampak ne gre drugače. Pa saj bo!

Punce jaz pravim, če si jih tolk želimo jih bomo pa tud dočakale. Pa pogumno naprej!

O, groza! Večina, ki vas piše, ste še študentke, pa se vam tako mudi z otrokom. Tudi sama sem proti koncu študija, fant je zaposlen, poznava se dobro, ampak … ni štalce. Res vas ne razumem, v kakšnih razmerah to študirate (očitno ste same srečnice s podedovanimi stanovanji), da si sploh upate že delati (!) otroka. Ne rečem, da tudi mene kdaj ne prime, da bi pa kar dojenčka imela, ampak kaj ko si s fantom komaj garsonjero lahko privoščiva, kje so pa še vse plenice in fruteki …

Vse se da, midva bova nekaj časa živela še doma, z eno plačo in mogoče štipendijo, potem pa si bova skušala ustvariti kaj svojega. Nevem zakaj bi bil otrok pri tem ovira, namesto za kavice, žurke itd. bo šlo zanj. Je pa tako, če nimaš možnosti nikjer videti in doživeti kakšno sreče prinese en tak majhen otročiček, se verjetno lahko zadržuješ. Ko pa to doživiš se pa stvar precej obrne.
Ljudje smo si pač različni. Nekateri si želimo prej otroka, nekateri pa želijo najprej narediti kariero, imeti štalco itd. Samo, če pogledam kakšne so trenutno cene stanovanj in začnem računat kdaj si ga bom lahko privoščila, da bom imela potem lahko otroka, potem bom imela otroka pri 40-ih, 50-ih. Pa sem stara 23 let. To pa ne, bomo raje prej zibal.
Dokler pa je doma dovolj prostora bomo pa kar doma pa dajal na stran denar, namesto za obresti kreditov.
Je pa res, da nekateri pa te možnosti nimajo.
Vglavnem, situacija je skrajno zakomlicirana. Vsak zase pa ve kaj lahko in kaj ne.