Zdravimo se vsak dan posebej
Zdravljenje se začne s tremi temeljnimi koraki:
1.) človek mora spoznati, da nima nadzora nad drogo, pa naj si za to še tako zelo prizadeva;
2.) spoznati mora, da ne more nadzirati uporabe snovi ali vedênja, saj je zasvojen in glede svoje odvisnosti povsem nemočen, zaradi česar je njegovo življenje kaotično;
3.) zavezati se mora programu zdravljenja in poiskati pomoč.
Sledi faza stabilizacije in okrevanja od fizične odtegnitve droge. Človek postopoma preneha biti obseden z mislimi na drogo. Uči se, kako reševati težave brez uporabe drog, in zavestno goji upanje, da je ozdravitev možna. Sčasoma začne razmišljati jasneje in bolj racionalno, njegova čustva se umirijo. Človek začne graditi svojo novo osebno zgodovino, vsak dan posebej.
Med zdravljenjem odvisnosti mora človek prepoznati vse uničujoče misli ter boleča občutja in izkrivljene spomine, ki ga silijo v odvisniško obnašanje. Težava je v tem, da takšno negativno oziroma odvisniško mišljenje ostane, četudi se človek ne drogira več dejavno, to pa pomeni visoko tveganje, da bo prišlo do vnovičnega zdrsa v odvisno vêdenje. Pri zasvojenosti gre namreč tako za problem vnašanja drog v telo kot za problem mišljenja. Drogiranje je poškodovalo možgane do točke, ko je človeku težko normalno misliti, saj ga obsedajo samouničevalne misli, torej iracionalne misli, zmedena čustva in uničevalno obnašanje.
V začetnih obdobjih zdravljenja se človek srečuje z vrsto neprijetnih občutij oziroma z odtegnitvenim sindromom, za katerega so značilni simptomi, kot so nezmožnost jasnega mišljenja ter upravljanja z občutji, čustvi in stresom, težave s spominom, motnje spanja … Vse to je posledica dolgoročnega zastrupljanja možganov z drogo.
Pomembno je, da se človek nauči prepoznati, kdaj je zmeden, kdaj ne obvladuje občutij in čustev, kdaj se pretirano odziva na stres … Pri spopadanju s temi težavami je treba redno izvajati vse dejavnosti iz programa zdravljenja, se zdravo prehranjevati, ne uživati kave, spati od sedem do osem ur na dan, redno meditirati ali uporabljati druge sprostitvene tehnike in se redno telesno udejstvovati (30 minut najmanj tri- do štirikrat na teden). Naučiti se je treba tudi ustreznik tehnik upravljanja s stresom.
Z iskrenostjo do sebe in svojih izkušenj lahko takšen spomin izbrišemo in mu tako odvzamemo moč. Za človeka, ki je na poti k ozdravitvi, je huda preizkušnja tudi vsak dogodek, ki povzroči nenaden stres, bolečino ali nelagodje. Ko se nastopi tak dogodek, človek razvije svoje stare simptome notranje disfunkcije: težave z jasnim mišljenjem ter z upravljanjem s čustvi in spominom, nagnjenje k pretiranim čustvenim odzivom, motnje spanja … Če se s takšnimi situacijami ne spoprime na konstruktivne načine, ki se jih mora naučiti v procesu zdravljenja, takšna notranja napetost vodi v obsesivne misli na drogo, te pa sprožijo močno prisilno željo po drogi. Če je želja močna in dolgotrajna, povzroči kemične spremembe v možganih: sproži se telesna lakota po drogi (angl. craving), ki jo spremlja silovita telesna napetost.
Ko nastopi evforični priklic, ga mora človek nemudoma blokirati. S tem bodo popustile tudi obsesija z drogo, z njo pa tudi prisilnost. Če človek ne zanika več svoje preteklosti in tega, kako disfunkcionalno je bilo njegovo življenje, če ne zanika dejstva, da je bila zasvojenost glavni razlog za njegove življenjske težave in da ga je bolezen uničevala na vseh področjih življenja, če se zaveda, da je bila droga njegov največja sovražnica in ne zaveznica, bo brez večjih težav premagal evforične spomine na čase drogiranja.
Kako do novega življenjskega ravnovesja?
V procesu zdravljenja mora človek doseči novo življenjsko ravnovesje in popraviti dele svojega življenja, ki jih je poškodovala zasvojenost. Določiti si mora nove cilje in opraviti radikalne spremembe življenjskega sloga, predvsem pa se naučiti, kako živeti smiselno in produktivno življenje. Če naj spremeni svoje mišljenje, čustva in vêdenje, povezane z odvisnostjo, mora določiti svoje glavne probleme in jih rešiti enkrat za vselej.
Življenjsko ravnovesje je mogoče doseči s pozitivnimi spremembami na vseh področjih – v telesnem, duševnem, socialnem in duhovnem življenju. To pa obsega telesno in duševno zdravje, upravljanje z občutji in čustvi, odgovorno nadziranje obnašanja, izpolnjujoč in zadovoljujoč partnerski odnos ter dobre odnose s prijatelji in z drugimi ljudmi.
Meni bi bilo logično, da gre za katerokoli odvisnost, saj so si vzorci zelo podobni (če že ne enaki) tudi takrat, ko gre za nekemično odvisnost (odvisnost od iger na srečo, pornografije, TV-ja, interneta, odnosov)…
V procesu zdravljenja se naučimo razlikovati med tem, kaj mislimo, kaj čutimo in kaj počnemo. Odvisnost povzroči disfunkcijo možganov, ki popači občutja: občutimo bodisi preveč, zaradi česar se odzivamo pretirano – bodisi premalo, zaradi česar smo čustveno odreveneli. V procesu zdravljenja se je treba naučiti prepoznati, kaj čutimo, oceniti, ali so ta občutja primerna glede na situacijo, in kako jih primerno izraziti. Samo to, da nekaj občutimo, še ne pomeni, da moramo na osnovi tega tudi delovati. Vsakič, ko se srečamo s težavo, se moramo ozreti vase; tako ugotovimo, ali so v nas nerešena občutja (jeza, sram, krivda …), ki bi nas utegnila motiti pri iskanju rešitve. Ko določimo nerešena občutja, jih lahko odpravimo: racionalno iščemo rešitev za problem, izberemo ustrezne alternative in delujemo temu primerno.
Naučiti se moramo tudi presojanja: pozorni moramo biti na svoje početje in njegove posledice ter zanje prevzeti odgovornost. Ljudje s slabo presojo – teh je med odvisniki največ – ne sprejemajo odgovornosti za posledice, ki jih nenačrtno povzročijo v svojem življenju, zato se pri njih krize nenehno ponavljajo, ne da bi se iz tega kaj naučili. Naučiti se je treba tudi nadzora nad svojim vêdenjem. Če nadziramo svoje vêdenje, lahko vzdržimo samouničevalne impulze in naredimo to, kar je v našem interesu.
Zavedati se moramo, da vsaka odvisnost spremeni človekovo osebnost, vendar se ta v procesu zdravljenja postopoma obnavlja. Ta proces lahko traja od šest do osemnajst mesecev po začetku zdravljenja. Hkrati s tem, ko se simptomi možganske disfunkcionalnosti zmanjšujejo, se začne pojavljati naša osebnost, kakršna je bila pred zasvojenostjo.
Nezdravi vedenjski vzorci lahko obsegajo:
– nesposobnost upravljanja z občutji in čustvi
– pretirano skrb za druge
– pretirano potrebo po prilagajanju in izpolnjevanju pričakovanj drugih
– pretirano potrebo po pozornosti
– pretirano potrebo po izogibanju konfliktom in umirjanju situacije za vsako ceno – tudi za ceno zanikanja lastnih potreb in interesov
– potrebo po sprejemanju krivde za tuje težave
– potrebo po kršenju pravil in povzročanju težav
– potrebo po dolženju drugih za svoje težave …
Te vzorce je težko spremeniti, saj smo jih že kot otroci uporabljali kot orodja za preživetje. Toda razumeti je treba, da nam otroške težave povzročajo težave pri ozdravljanju, zato moramo sprejeti nemoč v zvezi s svojim otroštvom, analizirati primarno družino, rekonstruirati svojo otroško zgodovino ter vzpostaviti povezavo med tem, kar smo se naučili kot otroci, in tem, kako delujemo kot odrasli.
Natančna analiza otroštva in tedanjih vedenjskih vzorcev je potrebna zato, da bomo naposled prenehali delovati tako, kot smo se naučili kot otroci. Samo tako bomo lahko zlomili krog družinske disfunkcionalnosti ter sprejeli odgovornost za spreminjanje tega, kdo smo in kako delujemo.
Ko smo že pri vzorcih….tale mi je bil od nekdaj všeč, ampak ga
še nisem probala:
http://www.knitting-bee.com/knitting-stitch-library/cable-knitting-patterns/basket-weave-aran-stitch
Odkrijmo svoje prave vrednote in pogum
Ko presežemo otroške vedenjske vzorce, poiščemo vêdenja, ki nam ustrezajo, ki so naravna, preprosta, sproščena. Takšni novi vedenjski vzorci nam podelijo smisel in namen življenja. Odkrijemo svoje prave vrednote in v sebi najdemo pogum, da življenje osredotočimo nanje.
Nova vêdenja odkrijemo s tem, da iskreno preučimo svoje močne in šibke plati: v čem sem dober? Kaj rad počnem? Kako lahko prispevam k boljšemu svetu? Kako lahko naredim nekaj, kar bo imelo pomen? Kaj je moj namen v življenju? Odgovori na ta vprašanja so osrednja točka duhovnega dela programa zdravljenja. Vsi smo ustvarjeni z namenom in za to, da s svojim življenjem naredimo kaj pomembnega. Vsi imamo namen; ko ga izpolnjujemo, izkušamo veselje in smisel.
Forum je zaprt za komentiranje.