zaupanje
Pozdravcek!
S fantom sva skupaj skoraj eno leto. Noseca sem z njim (19. tednov). Skupaj nama je lepo in od vsega zacetka se pocutiva zelo povezano,…kot da se poznava ze od zmeraj…Otrok sicer ni bil nacrtovan, vendar si ga oba zeliva. Vendar se je vse nekako podrlo s tem, ko mi je pred kratkim priznal (po dolgotrajnem izmikanju in laganju v obraz), da me je na zacetku veze (prva dva meseca se posebej intenzivno) varal s svojo bivso, za katero sem sicer vedela, da z njo hodi na pijacke, ampak sem mu naivno verjela ko mi je zagotavljal, da je men njima samo prijateljstvo. Pri tem mi je grozno, ker sem ga res dostkrat vprasala ce res ni nc mel z njo…on pa skoz lagal. Sej ce ne bi jz zvedla ze iz drugih virov in mu rekla, da naj pa zdaj ze neha lagat, mi itak po moje ne bi povedal…to pa baje zarad tega ker me ni hotel zgubit. Rekel mi je da mu je zlooo zal pa da bi popravu, ce bi se dalo…pa ve da se ne da…Da pa me ljubi in bi si res zelel postarat z mano…Jaz pa ne vem kaj narediti. Nekaj tedensko varanje pa ceprav na zacetku zveze in se bolj hladnokrvno laganje mi ne gresta skupaj z ljubeznijo, ki mi jo zdaj tako zavzeto izkazuje…Kaj ce je cisto vse skupaj le laz in igra? Kaj naj s svojim zaupanjem, ki je zdaj res na nuli? Se taksna stvar sploh oprosti? Pocutim se res grozno, izdano, prevarano…in ne vem ali je glede da pricakujeva otroka sploh normalno da razmisljam o tem, da bi ga sedaj vsega pokesanga nagnala in ostala sama kot samohranilka..Kaksne so kaj vase izkusnje, razmisljanje…glede varanja, oproscanja, zaupanja..?
Težko bo, da boš lahko pozabila. Na tvojem mestu ga ne bi kar pustila. Naredil je zelo velik korak, da ti je priznal. Očitno te ima zelo rad. Če se bosta odločila, da ostaneta skupaj se potrudi, da mu boš čim bolj zaupala, na ta dogodek pa pozabi in ga ne omenjaj več. Ščasoma bo vse še le oddaljena preteklost. Želim vama veliko sreče!
Otrok je na poti in – vem zdaj sledi zgražanje večine – to dejansko spremeni stvari! Slabo sta začela vajino zvezo o tem ni dvoma, fant je očitno in definitvno še precej infantilen. Kako komunicirata in krmarita skozi vsakdan? Če sta vedno v konfliktu potem bo rojstvo otroka stvar verjetno le še zaostrilo. Vprašanje je kako vama bo uspelo na hitro zgraditi zaupanje, ki se je v tej zvezi podrlo. Prihod novega člana in spremembe lahko zamajejo tudi precej stabilne zveze tako, da je vprašanje ali ti bo partner sploh stal ob strani takrat, ko se bo potrebno marsičemu odpovedati. Upam, da imaš na svoji strani vsaj družino ali kakšno osebo, ki ti bo lahko pomagala v težkih okoliščinah. Stres in nenehna napetost pa lahko zelo slabo vplivajo na potek nosečnosti zato poskušaj ta čas preživeti brez večjih napetosti in postavi na prvo mesto sebe in otroka. Bodi močna in veliko sreče ti želim!
Problem je ker si noseča z njim sem prepričan da če te je enkrat prevarau da se bo to še ponavljalo, človek se ne spremeni, lahko pa določen čas igra sicer to mine in je spet vse po starem. Mislim da se boš morala kar nekako sprijazniti s tem.
Če izgubiš zaupanje, ga zelo težko spet pridobiš nazaj, saj pri meni je tako, pa mislim da nisem edini.
Veliko sreče…
Lp, Uroš
vse kar te teži zdaj, te bo po porodu še bolj..prišla bo obveznost-otrok in včasih ne boste mogli skupaj kam it, ampak bo šel on sam. takrat te bo grizlo in se boš spraševala kje je.. zakaj zamuja… ali sem mu še vedno všeč…
to je ta črn scenarij, ki se mi zdi precej možen. lahko in želim ti, da bi bilo drugače.
ouch! moje osebno mnenje je, da si se prevec lahkomiselno odlocila za otroka (ampak kar je je), saj je 7 mesecev (po mojem mnjenju) veliko premalo, da nekoga dobro spoznas. po drugi strani pa klinc, eni so skupaj po 30 let pa se se ne poznajo! in no ja, ne poznam tvoje situacije – lahko, da imas ze svoje stanovanje, vredu sluzbo itd – v tem primeru bi ti svetovala, da se za nekaj casa odmaknes od fanta. tvoje zaupanje je prizadeto, ranil te je, ampak ce se je res poboljsal, naj to dokaze – poslji ga cez pekel! ce si pa pac vsaj delno odvisna od njega, potem pa ne vidim druge izbire kot da to pozres in zivis naprej… vsekakor ti bo pa zelo tezko. bodi pa pozorna, ne vec naivna in ob prvi novi neumnosti popokaj!
menim, da ne mores izbirati koga bos ljubil, lahko pa se odlocis komu bos zaupal… ljubezen in zaupanje hodita z roko v roki, a vseeno vsaksebi.
previdno, srecno in cestitke za bebiko!
Moje mnenje je, da si se oz. sta se mal preveč zaletela v vse skupaj, po enem letu že otrok, ipd..nevem, tut jst mislim, da rabiš nekej časa, da osebo spoznaš, da se prilagodita en drugemu…No ja, ampak zdej kar je je, vsaka stvar je dobra šola.
To kar je naredil tvoj fant je vsaj zame neopravičljivo početje, predvsem njegovo laganje tolk časa bi mene ful bolelo…če ne bi blo otroka vmes na tvojem mestu ne bi niti pomišljala, ampak bi dobil eno velko brco..Edina olajševalna okoliščina je to, da je vsaj sam od sebe priznal…ampak ostale stvari pretehtajo situacijo…
Ker pa je na poti otrok se mogoče vseen splača mal premislit in pogledat situacijo z vseh možnih zornih kotov, predvsem pa pri sebi razmislit in premislit, če to zadevo lahko preboliš, pozabiš, mu zaupaš še naprej oz. da spet vzpostavita razmerje, kakršno je potrebno za vezo…Če tega nisi zmožna, potem brezveze ostat skupi. Še vedno sta lahko oba starša otroka, čeprav ne živita v partnerstvu.
Skupaj nama je lepo in od vsega zacetka se pocutiva zelo povezano,…kot da se poznava ze od zmeraj…
potem pa se spomniš, da boš vanj vrtala toliko časa, da vama ne bo več lepo….
si zdaj srečna, ko veš da na začetku vajine veze še ni vedel kaj bi, bil z njo ali s tabo…
če ti je priznal, teh stvari ne bo počel več. Dokončno se o tem brez velikega cirkusa pomenita in ne omenjajta nikoli več. Naj ti bo šola, če ne veš ne boli, če vrtaš izvrtaš.
Moje mnenje je, da skok cez plot na zacetku zveze ni tako hud kot tisti (ne pravim, da ni!), ki se zgodi kasneje. Zakaj? Ker na zacetku ni nujno, da bo zveza postala resna, da sploh oseba misli resno, itd. Ko pa mine ze nekaj casa in vidis, da stvar je resna, potem se mi zdi mnogo huje, ce te nekdo prevara.
Ce bi bila na tvojem mestu, bi mu dala se eno priloznost – ce ne zase, pa za otroka, ker mislim, da si zasluzi imeti oba starsa. Moja sta se locila iz podobnega razloga, ko sem imela 5 let in vem kako je hudo, ce ne zivis z obema starsema!
Forum je zaprt za komentiranje.