Zasvojenost-> zelim si umreti
verjetno sem najbolj obupen in ničvreden primerek ženske: vem, da trpi moj najdražji mož, vem, da je hudo staršem.. in verjamem, da se me že vsi sramujejo in so me odpisali. sem alkoholik, imam težave s prehranjevanjem, imela sem vse-lahko bi postala uspešna ženska in mamica-a sem en navaden slabič…sem samo še v finančno breme in v sramoto svojim najbližnjim… trudim se iz dneva v da bi to premagala- stvari grejo včasih na boljše- potem pa spet padec… na smrt se bojim svojo brezupno zgodbo deliti npr. na AA srečanjih. enostavno- vem, da sem egoist, a si sama ne znam pomagati…oprostite, če sem koga zamorila s svojimi negativnimi čustvi… sem samo mogla dat to iz sebe… */*
Ne no, tu smo večinoma taki, ki nesmiselno iščemo svoj prostor pod soncem. Ko boš šla med AA, se samo zavedaj, da oni niso nič boljši in nič slabši ne od tebe niti vseh ostalih, ki nas ni tam.
Bog ima za vsakega svoj korenček in svojo palico.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Tisto cesar se bojis je najverjetneje prva stvar, ki jo moras naredit. Samo tako se soocis s tem. Samo clovek si. Clovek se uci celo zivljenje. Moras pa tresnit od dno, da lahko neke stvari spremenis in doumes.
Tako na brzaka se mi zdi, da ne upas sebi in tudi bliznjim povedat, da ti je tezko, ne samo zdaj ampak tudi takrat, ko si se gnala za tem da postanes “uspesna zenska” in mamica.
Vprasaj se zakaj si prisla tja, kjer si. Mogoce si se celi cas trudila, da postanes nekaj, kar sploh nisi zelela bit. Mogoce “uspesna zenska” sploh ni za tebe in si zelis nekaj drugega, mislis pa da moras bit to, ker to drugi pricakujejo. Ce noces bit uspesna zenska, pac ne bodi, ko j…. tiste ki pricakujejo. Samo to se pa moras sama s sabo zmenit in se sprejet.
Drzi se
Na AA srečanjih je kup takih s podobno življenjsko zgodbo kot je tvoja, zato nikar ne oklevaj, ampak se prijavi. Če ti ne bo šlo, še vedno lahko odideš, ampak glede na to, da se zavedaš, da je tvoje stanje resno in škodljivo, veš da bo treba nekaj storiti na tem prodočju.
Nisi slabič, če padeš, ampak če se ne pobereš.
Sicer pa verjamem vate, da boš zbrala toliko moči v sebi, da boš nekaj naredila in da boš dovolila da ti domači pri tem pomagajo. Nismo na svetu zato, da sami bijemo svoje bitke, tudi če ne zmoremo, ampak da si solidarnostno pomagamo in si varujemo hrbet.
Kar pogumno!
Ob prebrani temi sem se najprej vprašala, kje so razlogi za iskanje kratkoročnih “tekočih” rešitev in zakaj ravno beg vanje, kaj vse je krivo, da se nekdo tako zasovraži in si prične samemu sebi delati potencialno trajno škodo. Zavedanje, da so prisotne težave, je že dober klic po spemembi in ta sprememba si lahko samo ti, le bolj dejavna in cljno usmerjena moraš biti, da se premakneš iz tega neperspektivnega vegetiranja ali celo propadanja.
Zakaj pravzaprav piješ? Večina ljudi zato, ker beži pred lastnimi problemi, ker imajo neznosno življenje, ker ne znajo priti k sebi od takšnih ali drugačnih razočaranj, od golega obupa in pomanjkanja smislov za življenje, nekateri niti sami ne vedo zakaj AA postanejo. V družbi obstajajo mnogi ljudje, ki so odvisneži pa se nimajo za slabiče, kvečjemu celo za kaj več od povprečnega človeka. Zakaj zase trdiš, da si slabič, ničvrednica, obupanka? Vem, da je samopodoba okrnjena, toda sebe obkladati z raznoraznimi obsojajočimi vzdevki pa tudi ne pelje nikamor!
Imela si vse, da bi lahko bila uspešna ženska in mamica? Še vedno ni prepozno, da to lahko postaneš, počasi korak po korak si vsakodnevno določi manjše cilje za boljši jutri, lahko se pridružiš k AA, ni pa obvezno; ti si tista, ki vase zliva “strupe” in izključno ti, ki lahko s tem nehaš. Koristno je, da ima človek okrog sebe (moralno) podporo, sočutje in sprejetost bljižnjih, toda če praviš da si od njih odpisana, potem je čas da najdeš podporo kje drugje – V SEBI. Je težko, toda pobrati se sam je daleč, daleč največ vredno (včasih ljudje naivno mislimo/verjamemo, da imamo od bljižnjih podporo pa je v resnici ni, nekaj je toda ni pa takšne kakor bi jo sami potrebovali in v takšnem primežu se je težko sploh kamorkoli premakniti brez lastne trme in ignoriranja stvari, ki te nezavedno držijo nazaj).
Čas je, da sprejmeš odgovornosti za svojo življenje, ker ravno te nam ga osmišljajo, naredijo vredno življenja, dajejo očutek moči in zavedanje kdo smo in zakaj smo.
Biti na tleh ni nič nevrednega, nevredno pa je tam vztrajati; življenje je lahko tako zelo lepo, če le sami to hočemo, se tega zavedamo in se za to tudi (po)trudimo!!!
Težava vseh zasvojencev (neglede na obliko zasvojenosti) je, da niso funkcionalno odrasle osebe.
Svoje težave želijo reševati na plečih drugih in obupno rabijo občutek oboževanosti od soljudi. Ko/če tega ni si svoje resnično trpljenje olajšajo z neko obliko omame.
Ne zmorejo s svojim načinom razmišljanja prevzet posledic svojih dejanj nase, odgovornost za svoje početje iščejo v ljudeh okoli sebe.
V programih za odvajanje zasvojenosti te pripravijo do tega, česar starši niso bili sposobni, da funkcionalno odrasteš.
“Samo to”.
Ok, ni res. Ovržemo “mojo resnico”.
Sedaj pa bi prosil še nekaj razlage za “tvojo resnico”, ker ne moram kar tako na suho sprejet neko trditev samo zato ker so se nekateri zapili pri 50 letih do takrat pa super funkcionirajo, imajo družino, vzgojijo otroke, zgradijo hišo….
Zakaj so se “šele” takrat oz zakaj so se sploh, če so do takrat super funkcionirali?
Če ima nekdo hišo in družino, še ne pomeni, da super funkcionira. Samo poglej okrog sebe koliko je družin z velikimi težavami v medsebojnih odnosih. To seveda površen “sosed” ali pa znanec težko opazi, še posebej, če je sam v podobnih težavah.
Eni tudi “šele” po 15 letih zakona “spoznajo”, da jim nekaj ne štima in se začnejo spraševat in potem ugotovijo, da že od samega začetka ni marsikaj štimalo. So pač “potrpeli” in so mislili, da se bo samo od sebe kaj popravilo oziroma sami niso znali ukrepati in so pač vzeli vsaj “nekaj” v stilu bolj vrabec v roki, kot golob na strehi. Navzven pa seveda kazali “zadovoljen” obraz.
Eni tudi “šele” po 15 letih zakona “spoznajo”, da jim nekaj ne štima in se začnejo spraševat in potem ugotovijo, da že od samega začetka ni marsikaj štimalo. So pač “potrpeli” in so mislili, da se bo samo od sebe kaj popravilo oziroma sami niso znali ukrepati in so pač vzeli vsaj “nekaj” v stilu bolj vrabec v roki, kot golob na strehi. Navzven pa seveda kazali “zadovoljen” obraz.[/quote]
Eni pa niti približno (še) ne vejo kaj pomeni 15 let bit v zvezi z nekom in pametujejo “na suho”.
Po dveh, treh letih je lahko bit junak svoji babi.
Vsem najlepša hvala za vaše odgovore in spodbudne besede,še posebej miss. “kokršpanjelki” allias zmedena-samica (čeprav ne razumem, zakaj imaš tak vzdevek, ker se mi je zdelo tvoje pisanje zelo na mestu). Mr. Popay-verjetno si imel izkušnje s kakšno tako madam, kot si jo opisal-sama se kljub vsemu obupnemu stanju še nisem znašla v takšnem položaju: nek notranji jaz me je na koncu vedno prestrašil, da sem zbežala stran-razen enkrat, ampak takrat sem se na koncu (žal) še zaljubila. Zbiram pogum, da naredim prvi korak do AA…Strah me je, kako naprej: trenutno si ne znam predstavljati življenja brez alkohola-grozno, vem…Tisti, ki tega ni dal skozi, me bo težko razumel. Tudi sama par let nazaj nisem razumela takih ljudi… (zdaj jih: če nisi nikdar bil na isti barki z nekom, ne boš nikoli razumel tega človeka,kot ti bo opisoval, kako grozen zna biti orkan na morju) Imela sem izjemno odgovorno službo, pa sem jo pustila-ker sem se zavedala posledic, ki bi jih lahko povzročila s svojo odvisnostjo…ŽELIM si splavati ven, postati boljša, postati uspešna, v veselje in srečo svojemu možu, v ponos svojim staršem in- da bi mi enkrat majhne nadebudne učke rekle:”moja mami”…*
O, lepo da si se oglasila. Iz tvojega posta je razbrati veliko volje in optimizma, veseli me, da si našla nekaj spodbude in razlogov, da je lahko življenje mnogo lepše, boljše od tistega, ki te je začasno prevzelo, škoda te je, da bi se vdala v tak nesmiselni propad, saj ne da je življenje mnogo bolj smiselno (brez takšnih in drugačnih odvisnosti), toda nikoli nisem videla razlogov (niti jih nočem) zakaj ne bi moglo biti lepo za kar smo rojeni (za življenje) brez raznovrstnih škodljivih dodatkov, navad.
Z alkoholiki in podobnimi zasvojenci se je mnogo ukvarjal pokojni dr. Rugelj, pravijo da precej uspešno. Kako jih je zdravil je opisal v svoji precej obširni knjigi, ki ima naslov Pot samouresničevanja. Morda najdeš v njej kakšno spodbudo, namig, načrt kako se obrniti v tvoji situaciji.
Napiši nam še kaj 🙂
Mhm, najprej boš morala sama sebe sprejeti in vzljubiti – takšno, kakršna si, z vsemi pomajkljivostmi vred. To pomeni, da boš med drugim morala nehati tako grdo misliti in govoriti o sebi. V sebi boš morala videti tudi lepe stvari. Kako to doseči, je pa drugo vprašanje. Z molitvijo, meditacijo, v skupini AA, z zavestnim gojenjem občutka hvaležnosti…..Vsak ima svoj način in svojo pot. Težko je deliti univerzalne nasvete.
Forum je zaprt za komentiranje.