zaradi feminizma brez punce

S tem bi se moški eliminirali:).[/quote]

Če bo šlo tako naprej, bomo moški še ob volilno pravico in potem bomo za predsednika države imeli Jana Plestenjaka[/quote]
Pol bo vsaj država šla iz pi*** v ku***! We can’t lose. 🙂

Mene je bolj groza tistih, ki so toliko “leni”, da se jim niti celofan ne da odvijat…[/quote]
Pa ne samo to, verjamejo celo, da če je v celofan zavito, da je avtomatsko neuporabno. 🙂

Mene je bolj groza tistih, ki so toliko “leni”, da se jim niti celofan ne da odvijat…[/quote]
Pa ne samo to, verjamejo celo, da če je v celofan zavito, da je avtomatsko neuporabno. :)[/quote]Mogoče imajo samo slabe izkušnje s celofanom…. so se nekoč skoraj zadušili kot policaji s kinderjajčkovim rumenjakom…….

Ženske med sabo. :)))

to bi lahko pomenilo to, da očetje ne igrajo svoje vloge očeta, ampak po gostilnah ali pa kjerkoli drugje, da se izognejo svoji očetovski vlogi.
Seveda potem ostane mama tista ta glavna, sin pa zraste v “sončka”, ki ne zna z ženskami.

To je tudi res.

to bi lahko pomenilo to, da očetje ne igrajo svoje vloge očeta, ampak po gostilnah ali pa kjerkoli drugje, da se izognejo svoji očetovski vlogi.
Seveda potem ostane mama tista ta glavna, sin pa zraste v “sončka”, ki ne zna z ženskami.
[/quote]
Kako pa se potem to recimo odraza na hčerkah, ce je mama v vlogi obeh staršev oz je foter tak da bi bilo bolje, da ga sploh ne bi bilo? Ali to vodi v feminizem? Ali v kaksne druge neželene vedenjske oblike?

to bi lahko pomenilo to, da očetje ne igrajo svoje vloge očeta, ampak po gostilnah ali pa kjerkoli drugje, da se izognejo svoji očetovski vlogi.
Seveda potem ostane mama tista ta glavna, sin pa zraste v “sončka”, ki ne zna z ženskami.
[/quote]
Kako pa se potem to recimo odraza na hčerkah, ce je mama v vlogi obeh staršev oz je foter tak da bi bilo bolje, da ga sploh ne bi bilo? Ali to vodi v feminizem? Ali v kaksne druge neželene vedenjske oblike?[/quote]
Če hčerka sama odrašča z mamo ali pa ima do očeta slab odnos, potem se to kasneje kaže v odklonilnem odnosu do moških.
Vsi moški, ki jih hčerka spoznava, so bolj ali manj isti, kot njen oče.
Mogoče zato, tudi sama kasneje ostane sama ali pa ima takšnega, ki ga vidi le enkrat na mesec. Verjame, da ne rabi moškega.

Kako pa se potem to recimo odraza na hčerkah, ce je mama v vlogi obeh staršev oz je foter tak da bi bilo bolje, da ga sploh ne bi bilo? Ali to vodi v feminizem? Ali v kaksne druge neželene vedenjske oblike?[/quote]
Če hčerka sama odrašča z mamo ali pa ima do očeta slab odnos, potem se to kasneje kaže v odklonilnem odnosu do moških.
Vsi moški, ki jih hčerka spoznava, so bolj ali manj isti, kot njen oče.
Mogoče zato, tudi sama kasneje ostane sama ali pa ima takšnega, ki ga vidi le enkrat na mesec. Verjame, da ne rabi moškega.[/quote]
Te bom dopolnil Robi. Taka ženska spoznava tudi dobre moške, ampak se ob njih enostavno ne počuti udobno, ker ni vajena, da z njo nekdo lepo ravna, to ji ni domače, zato iz takega odnosa pogosto beži. Verjame lahko tudi, da jo takšni moški celo ne privačijo, tako preslepi samo sebe, samo zato, da ji ni potrebno ukreniti ničesar glede svojih napačnih prepričanj oziroma glede svojega glavnega prepričanja, da takega moškega ni vredna. In kot taka je najbolj idealna za nekoga, ki je tudi res ne spoštuje. Tako si vedno znova dokaže, da res ni vredna lepega spoštljivega odnosa. Dokler se seveda ne odloči, da bo treba nekaj spremenit, nekaj pri sebi, da bo tudi odnos do nje drugačen/lepši ali pa dokler ne naleti na nekoga, ki je sposoben pogledat globlje v njo in razumet njeno vedenje in z njo o tem spregovorit.

Če hčerka sama odrašča z mamo ali pa ima do očeta slab odnos, potem se to kasneje kaže v odklonilnem odnosu do moških.
Vsi moški, ki jih hčerka spoznava, so bolj ali manj isti, kot njen oče.
Mogoče zato, tudi sama kasneje ostane sama ali pa ima takšnega, ki ga vidi le enkrat na mesec. Verjame, da ne rabi moškega.[/quote]
Te bom dopolnil Robi. Taka ženska spoznava tudi dobre moške, ampak se ob njih enostavno ne počuti udobno, ker ni vajena, da z njo nekdo lepo ravna, to ji ni domače, zato iz takega odnosa pogosto beži. Verjame lahko tudi, da jo takšni moški celo ne privačijo, tako preslepi samo sebe, samo zato, da ji ni potrebno ukreniti ničesar glede svojih napačnih prepričanj oziroma glede svojega glavnega prepričanja, da takega moškega ni vredna. In kot taka je najbolj idealna za nekoga, ki je tudi res ne spoštuje. Tako si vedno znova dokaže, da res ni vredna lepega spoštljivega odnosa. Dokler se seveda ne odloči, da bo treba nekaj spremenit, nekaj pri sebi, da bo tudi odnos do nje drugačen/lepši ali pa dokler ne naleti na nekoga, ki je sposoben pogledat globlje v njo in razumet njeno vedenje in z njo o tem spregovorit.[/quote]Zanimivo pa postane, če po kakšnem naključju dobi otroka, ki ji pa vrača to njeno ljubezen, takrat je šele odveč vsak, ki pride mimo, mali pa mamin sine do večnosti…..

tako preslepi samo sebe, samo zato, da ji ni potrebno ukreniti ničesar glede svojih napačnih prepričanj oziroma glede svojega glavnega prepričanja, da takega moškega ni vredna
Ne da ni vredna, nekako zgenerira tak odnos kot ga je bila vajena z očetom – hladen kar pa nobenem normalnem moškem ne ustreza, on “sitna” s tem ona dobi potrditev da “ni pravi”…
Edino njen otrok jo razume in ji vrača ljubezen…..

Niti ni nujno, da jo njen otrok razume. Otrok ji je lahko celo odveč. Saj veš, otrok ima svoje “muhe” s kateri prav tako potrjuje, da je “ne mara”. Tak otrok potem lahko postane “odveč” na nek način, ker ji ne daje ljubezni, katere pa si sama tako tako ni prislužila, saj je ponovno zgenerirala tudi z njim podoben odnos. In potem se tudi pri otroku nadaljuje enaka zgodba, ker tudi otrok pri takem staršu ne čuti, da je vreden ljubezni.

V bistvu se mora zgoditi čudež, da otrok zraste v odgovornega, skuliranega, ljubečega, nezavrtega odraslega, ki je sposoben deliti in sprejemati ljubezen.

Res se mora zgodit čudež, ker staršev, ki so tega sposobni, praktično ni. Tu in tam kakšna izjema seveda je. Potem je pa tu še cela ne sprejemajoča se družba, polna “igralcev”, ki se skrivajo za svojimi maskami (nekateri se zavijajo tudi v celofan, eni so nesramni in se smatrajo za direktne itn.), ki k boljši vzgoji posameznika tudi ne pripomorejo kaj veliko (nič). Zato se je treba v tem dreku precej dobro znajt in se precej precej trudit, da se vsega potrebnega naučiš “sam”. Če imaš koga, ki je na to prav tako pripravljen, ob sebi, je nekoliko lažje.

Marko, življenje je lepo:). Niso v vsaki stvari samo slabe stvari. Besedo čudež sem namenoma uporabila, ker sem vedela, kako se ljudje hitro najdemo v slabem.

ok to je z ženskami. Kaj pa moški? Moram pohvaliti mlajše generacije moških, ki imajo družino imam občutek, da so res prisotni v družini. V moji generaciji tega ni bilo. V poznih 80-tih so družine nastale tako, da je šel fant v vojsko nekam v božjo m… in po treh mesecih je ‘slučajno’ prišlo na obisk dekle iz domačega, ki si je želelo moža. Ujela ga je na to foro, da je bila noseča, ko je prišel iz vojske. Te poroke so se mi zdele kot pogrebi. Na vsaki fantovščini/dekliščini je v meni nekaj umiralo. kar nekaj otrok, ki so sedaj stari 20-28 let je posledica služenja vojaškega roka in domotožja nekje na Makedonski meji.

Zlata ribica, življenje je res lepo, ampak ga moraš znaš cenit. Če si dobila občutek, da sem želel povedat, da ni lepo, ti lahko povem, da nisem želel tega povedat. 🙂

@Micci2

Na tvoj prispevek sem dobila določene asociacije…moj pogled na en delček vsega mozaika:

NEKOČ:
– večina služb se je sicer začela prej, ampak so bili ob 14-15h že frej,
– delo je bilo tako organizirano, da je vsak lahko vmes pošteno zadihal. Delovni procesi so bili zastavljeni in razdeljeni med več ljudi kot je bila sicer potreba,
– niso poznali mobinga,
– po šolanju si izbiral delovno mesto,
– pari so se za družino odločili veliko prej, ker so imeli vse pogoje in priložnosti si ustvariti topel dom,
– otroci so poznali tako očeta kot mamo, ki sta bila intenzivno prisotna skozi teden,
– potrošništvo ni bilo v razcvetu, ker tudi ni bilo potrebe po bežanju in iskanju utehe v materialnih stvareh,
– ljudje so bili v stiku z naravo, so jo cenili in preudarno ravnali z njo,
– imeli so vrednote, jih spoštovali

DANES:
– službe so se raztegnile na cel dan, razmišljajo o tem, da bi črtali malico, vsi “humani dodatki” so kar naenkrat postali luksuz,
– nova filozofija: vsak je nadomestljiv in pogrešljiv. Stisni zobe in delaj za tri ljudi. Če ne gre, povej in bo prišel nekdo drug, sposobnejši na tvoje delovno mesto.
– mobing je postal del kulture podjetij. Delovna klima se sicer meri in ocenjuje med zaposlenimi, vendar ne prinaša nikakršnih pozitivnih sprememb, ker se bistvo pometa pod preprogo,
– službo dobiš na dva načina: preko odličnih poznanstev ali se zgodi čudež,
– družina izgublja svojo vlogo v družbi. Ljudje se raje odločajo za samsko življenje in posvečajo le sebi in svojim interesom,
– otroci so cele dneve po raznih institucijah. Ambicije staršev so visoke, vzgajanje otrok je na psu, ker ni ne časa ne potrebnega znanja ter volje s strani staršev, ki so pod pritiski.
– potrošništvo v močnem porastu, nedeljski izleti so se sprevrgli v bivanje znotraj nakupovalnih centrov,
– narava se nam oddaljuje, nam kaže zobe, ker grdo ravnamo z njo,
– izguba vrednot, smisla življenja

In še in še….

Samo naj mi še kdo pisne, kako mu je bilo včasih hudo….

Po tvojih sporočilih na forumu vidim, da ceniš življenje, ga spoštuješ, živiš in ti je lepo. Opažam pa, da se hitro najdemo v negativizmu, tam vsi stopimo skupaj, ker je to lažja pot:).

Te bom dopolnil Robi. Taka ženska spoznava tudi dobre moške, ampak se ob njih enostavno ne počuti udobno, ker ni vajena, da z njo nekdo lepo ravna, to ji ni domače, zato iz takega odnosa pogosto beži. Verjame lahko tudi, da jo takšni moški celo ne privačijo, tako preslepi samo sebe, samo zato, da ji ni potrebno ukreniti ničesar glede svojih napačnih prepričanj oziroma glede svojega glavnega prepričanja, da takega moškega ni vredna. In kot taka je najbolj idealna za nekoga, ki je tudi res ne spoštuje. Tako si vedno znova dokaže, da res ni vredna lepega spoštljivega odnosa. Dokler se seveda ne odloči, da bo treba nekaj spremenit, nekaj pri sebi, da bo tudi odnos do nje drugačen/lepši ali pa dokler ne naleti na nekoga, ki je sposoben pogledat globlje v njo in razumet njeno vedenje in z njo o tem spregovorit.[/quote]Zanimivo pa postane, če po kakšnem naključju dobi otroka, ki ji pa vrača to njeno ljubezen, takrat je šele odveč vsak, ki pride mimo, mali pa mamin sine do večnosti…..

tako preslepi samo sebe, samo zato, da ji ni potrebno ukreniti ničesar glede svojih napačnih prepričanj oziroma glede svojega glavnega prepričanja, da takega moškega ni vredna
Ne da ni vredna, nekako zgenerira tak odnos kot ga je bila vajena z očetom – hladen kar pa nobenem normalnem moškem ne ustreza, on “sitna” s tem ona dobi potrditev da “ni pravi”…
Edino njen otrok jo razume in ji vrača ljubezen…..[/quote]
Se strinjam.
Vzorci imajo izredno moč. So naš program po katerem delujemo.
Problem nastane, če nam ta program povzroča težave in bolečine ali če je v nasprotju z našimi telesnimi potrebami.
Telesne potrebe so še vedno nad našimi vzorci in prepričanji.
Na primer, če ženska verjame, da ne rabi moškega, bo v konfliktu, saj še vedno čuti potrebo po intimnosti.

Res je. Kdor je hotel iometi službo, jo je imel.
Življenje postaja vedno bolj naporno. V čimkrajšem času, bi morali narediti čimveč.
Je pa res, da je bilo veliko takih, ki so delali le kakšni dve uri, ostalo pa se zajebavali med delovnim časom.
In prišla je globalizacija in s tem konkurenca. Zato so podjetja morala dvigovati norme in zmanjševati stroške, da so obstala na trgu.
Zaradi Kitajcev in ostalih delavcev iz juga, pa je takšnih podjetij pri nas vedno manj.
Če k temu prištejem še pohlep raznih menedžerjev, pa je razultat takšen, kot je.

povsem naravno je, da si ženska išče t.i. alfa samca, to je stvar evolucije in ne feminizma, feminizem o katerem ti govoriš pa je produkt “ženskih” revij in trgovine, ki izhaja iz tega , da so ženske boljši potrošniki kot moški predvsem iz razloga, da so pri nakupih manj preudarne in delujejo impulzivno…to kar ti predstavljaš kot težavo ki ti onemogoča spolno udejstvovanje pri ženskah je zgolj težava v tvoji glavi in ima podlago v starem ljudskem reku, da “cagav fant še ni nikoli pri punci spal”

Jaz pa tega občutka nimam.
Bolj imam občutek, da ima otrok “dve mami”. Oče se obnaša kot…… ne vem kaj, mali dela kar hoče, obrača vse po spisku, nori, razmtuje stvari, pljuva, brca….očka ga pa še boža, maica je besna ali pa tudi ona išče izgovore za to početje nekje izven njihove “družine”. Prisotni so vendar ne kot Očetje.

Avtor, vse si pomešal. Ženske že od nekaj iščemo alfa samce. Tu nima feminizem nobene veze.
Ženske si želimo močnih, samozavestnih moških že od nekdaj. Ne pa nekih mevžik.

Problem nastaja pri prepoznavanju močnih moških, ne samo v tem, da jih ni. Kaj torej je definicija močnega, alfa moškega po ženski predstavi? Seveda pričakujem zelo pisane odgovore. 🙂

Lažje je napisat kaj ni močni moški. Recimo 30+ pa še niti en dan ni bil v službi, vse plačuje mama. To že ni močan moški.
Potem moški, ki ga moti, če ima ženska višjo izobrazbo kot on, da ne govorimo o višji plači.
Ali pa moški, ki žensko, ki recimo zna kaj popravit v hiši, stanovanju, zamenjat kolo, iti sama na potovanje… zmerja z možačo. S tem kaže kako šibak je.
Močan moški se ne boji samozavestne ženske. Zgoraj navedni pa so slabiči.

Problem nastaja pri prepoznavanju močnih moških, ne samo v tem, da jih ni. Kaj torej je definicija močnega, alfa moškega po ženski predstavi? Seveda pričakujem zelo pisane odgovore. :)[/quote]