Zaposlitev

Ok, to je povsem resno vprašanje. Iščem službo, seveda, že nekaj mesecev, neuspešno. In zadnjič sem razmišljala, dejansko sodim v “rizično” skupino – ženska, 30 let. Otrok nimam, niti jih ne nameravam imeti, zagotovo in miljon procentno.

Bi bilo smiselno v prijavo napisati tudi to??! To kdo počne in če to bere kak delodajalec, kako bi gledali na ta podatek? Bi se vam zdelo butasto ali…? Rahlo obupujem in pomislila sem pač tudi na to…

Mnenja dobrodošla, hvala!

Salome?

Zagotovo je to za delodajalca zeloooo čpomemben podatek in marsikdo, te bo mogoče zaradi te opombe poklical na nadaljni razgovor. kar pogumno, napiši to v prošnjo. Srečno.

Jaz ti ne verjamem. Morda res tako čutiš sedaj, vendar mislim, da je nesmiselno trditi, da boš tudi čez 5 let čutila enako. Torej je boljše, da ne pišeš nič.
Meni bi se zdelo, da je oseba, ki kaj takega napiše, do konca obupana in bi bil to velik minus pri zaposlitvi.
Moje skromno mnenje.

Morda bo kdo moraliziral in to ocenil kot “butasto”. Nikakor ni, Je neizpodbitno dejstvo, da ogromno delodajalcev gleda na to in “lomi škatle” glede mladih žensk oz. bodočih mamic. Da bi to kdo napisal v prošnji pa … ne vem. Vsaj jaz nisem slišal za to.

BTW… pri 30-ih si še daleč od “rizične skupine” in odločitev, da ne boš imela otrok… ufff… ok…

nima smisla, ker tega delodajalca ne zanima. pa danes se na vsako delovno mesto prijavi ljudi kot drv, bolje izobraženih, z višjim povprečjem, z več delovnimi izkušnjami, za boljšimi referencami in PREDVSEM JE PREDNOST TO DA SI MOŠKI.
saj si že dobila odgovor..žal smo izbrali kandidata tega in tega…

Mah, na koncu po x-mesecih iskanja službe bi človek napisal v tist življenjepis itak že vse, sam da se mal premakne….

Sicer ne vem, kam bi to napisala, ampak mogoče pa le probaj, drugeče ne boš vedela…

Tudi če si potem premisliš ne bo konec sveta (mogoče boš, če boš zanosila, takrat že v 3. službi in bo itak vseeno).

Srečno z iskanjem!

Hvala za odgovore, deljena mnenja opažam, ampak ok, saj je za pričakovati. 🙂

Glede otrok pa tako, sem ena tistih, ki VE, da jih ne bo imela in je toliko poštena do same sebe in drugih, da si to prizna. Se mi zdi, da je to manjši “greh”, kot pa da bi sledila temu kar bi po mnenju večine morala in kar je obče sprejemljivo. In če imam ob sebi nekoga, ki čuti enako, ne vidim nič slabega v tem. Se pa zavedam, da, še posebej na monu, spadam v skupino ZELO čudnih. 🙂

Pri nas ti ne bi verjeli, zato se že dolgo, mislim pa da od uvedbe možnosti skrajšanega delavnika dalje zaposluje samo moške.

Salome je pa že krepko čez 40.

Kako pa veš, da ne boš imela otrok? Razen če si neplodna in to veš, ni nobene garancije, da jih ne boš imela – mogoče jih trenutno ne želiš imeti, a ko boš spoznala pravega partnerja, se utegne tvoje mišljenje zelo spremeniti.

Te razumem. Jaz imam sicer 33 let, dva otroka (najmlajši 5) in delodajalcem povem/namignem, da je z otroci konec, da sta že tako velika, da ni bolniških. Ker vem, da sem v nasprotnem primeru odpisana.

Na tvojem mestu bi to omenila v spremnem pismu, poleg življenjepisa. Pač malo zavito v celofan :).

Ne vem če bo kaj bolje. Jaz sem včeraj dobila službo, pa sem stara 33 let in sem na razgovoru povedala da imam 3 otroke. Pa ni neko nezahtevno delo. Tako da če imaš delovne izkušnje in si samozavestna ti bo prej uspelo. V drugem krogu nas je bilo 5 pa za dve od teh vem da nimata otrok. Ti moraš delodajalca prepričat da svoje področje dela obvladaš in da ga z veseljem opravljaš.