zapisovanje pravljičnih imen
O tej Miki Miški smo tule že razpravljali. Mnenja so precej neenotna, po eni razlagi naj bi se obe besedi pisali z veliko začetnico, drugi menijo, da naj bi se samostalnik, ki ni lastno ime, pisal z malo začetnico. Čeprav je v teh primerih tudi tak samostalnik nekakšno lastno ime. Podobno dvojnost imamo tudi pri dedku Mrazu oz. Dedku Mrazu – po SP. SP pri Dedku Mrazu še dopušča dvojnico, pri Rdeči kapici pa ne, torej tudi SP ni dosleden. Meni je načeloma ljubši zapis z malo + veliko začetnico, ne kar vse sestavine besedne zveze z veliko začetnico. Edino pri Petru Panu pa res ne vem, po kakšni razlagi bi Pan pisali z malo začetnico. Je pa res, da niti ne vem, kaj pan v zvezi Peter Pan sploh pomeni. Kot kaže, bom morala prebrat kako zgodbico … 🙂
Prevajalec pravzaprav ne more narekovati tega, kako naj se ime piše v slovenščini, za to je odgovoren lektor. In lektor je ta, ki mora (tudi prevajalcu) znati obrazložiti, zakaj velika oz. mala začetnica.
Res je, ampak ker pri takih mejnih primerih niso poenoteni niti lektorji, velikokrat obvelja prevajalčeva odločitev. Sem videla tudi že take primere, npr. He-Who-Must-Not-Be-Named iz Harryja Potterja je pri Kendi preveden v Tisti Ki Ga Ne Smemo Imenovati, pri Gradišniku pa Tisti, ki ga ne smemo imenovati. Eno in drugo prevajalsko odločitev je možno upravičiti.
Ja, ampak še vedno velja isto kot prej: ne gre za prevajalčevo usmeritev, prav o tej dvojnosti razpravljamo tudi tule. Eden se je odločil za Dedka Mraza (Kenda), drugi pa za dedka Mraza (Gradišnik). In to dvojnost je odprto pustil prav SP in SP je tisti, ki mora pri tem narediti red, ne prevajalci.