zapis besed
Gre za neobstojni samoglasnik, v imenovalniku je beseda deblo, v rodilniku množine pa debel.
Ti obstojni/neobstojni samoglasniki so vezani na etimološki razvoj/nastanek besede. Zakaj je temu tako, je težko reči. Dandanes samo proučujemo raznovrstne glasovne pojave.
Pri sporazumevalnih zmožnostih pa gre predvsem za zmožnosti tvorjenja, sprejemanja in posredovanja besedil. Sporazumevalne zmožnosti vključujejo govorjena in zapisana besedila.
Pri tem gre za poznavanje:
a) poimenovalnih enot jezika – to so besede in besedne zveze (imenovana poimenovalna ali slovarska zmožnost),
b) tvorjenja stavkov in povedi (imenovana skladenjska ali slovnična zmožnost),
c) osnovnih pravil izgovarjave (pravorečna zmožnost) – pravorečje je vezano na govorjeno besedilo,
č) osnovnih pravil zapisa stavkov in povedi (pravopisna zmožnost) – pravopis je vezan na zapisano besedilo,
d) osnovnih pravil tvorjenja besedil (slogovna ali pragmatična zmožnost.
Sporazumevalne zmožnosti se posameznik nauči ob sporazumevalnih dejavnostih, se pravi ob poslušanju, branju, govorjenju (navadno prosto pripravljenega ali nepripravljenega besedila) in pisanja.
Na kratko: vse te sporazumevalne zmožnosti dokazujejo poznavanje jezika, torej pravorečja (pravilen izgovor) in pravopisa (pravilen zapis) ter njegovih leksikalnih (slovarskih) enot: besed in besednih zvez.
Imeni se sklanjata tako:
Žiga
Žige
Žigi
Žigo
pri Žigi
z Žigo,
lahko tudi
Žiga
Žiga
Žigu
Žiga
pri Žigu
z Žigom
in pa
Franjo
Franja
Franju
Franja
pri Franju
s Franjem
Pri besedi enajst deljenja ne priporočam, načeloma je mogoče e- najst, vendar je to zelo nerodna delitev.
Pridevnik knjižni v besedni zvezi npr. knjižni molj je nastal iz besede knjiga, jedro besede je tako knjig-, končnica je -a. Tako torej ni razloga za drugi j, saj ga ni niti v podstavi knjig-.