Zanemarjena in zavržena
Ločitve se bojim, ker vem, da bo to zmaga za njega. Starejši otrok noče in vem, da ne bo hotel z menoj. Mogoče mi bo tako zelo zameril, da bom izgubila še njega. Ne želim si tega. Sinova velikokrat stopita na moževo stran, med tem ko hčerka drži bolj pri meni, a je še majhna, tako da ne razume povsem.
Tudi stari starši, ki so z nami, sicer ne v isti hiši, ampak imajo hišo zraven, bodo potegnili z mojih možem, njihovim sinom … saj ne rečem, nikoli niso bili nesramni, vedno bolj se zavedam, da so me videli bolj kot nekoga, ki bo rodil otroke. Vem, da jim je vseeno, nič ni narobe, če živim tukaj, ali če se odselim, starejšima otrokoma bi pa znala pihat na dušo.
Občutek imam, da bo z ločitvijo zame samo vse še veliko slabše. Zamudila sem … 20 let sem vlagala v to, kar imamo in ostala praznih rok. Moškim je lažje, ker jim novo življenje da zagon, jaz vem, da bi si mož našel drugo partnerko in živel veselo naprej, mogoče bi imel še kakšnega otroka, kaj pa naj jaz zdaj pri 40? Njemu sem dala vse, ostala bom pa brez vsega … ubija me to. Ženska pri 40 ni vredna čisto ničesar. Premoženja nimam, vse je njegovo, tudi sama sem sicer kriva za to, ker ko se je kaj na novo kupilo ali ustvarilo, sem mu rekla, naj bo on uradno vsega lastnik, ker sem imela občutek, da ga bo to motiviralo in veselilo in če je on vesel, sem tudi jaz … nisem čutila potrebe po lastnih materialnih dobrinah, čeprav so bile moje (podjetje sva midva odprla, tudi vse kar imava, je plod najinega dela, ni od prej).
Pri 40 začet na novo in seboj nositi polno starih ran, prtljage … ne gre, nimam moči za to, res ne …
Res si v grozni situaciji. Vendar pa je edina rešitev to, da najdeš moč v sebi in začneš delati na sebi v tej smeri da si poiščeš drugo službo, stanovanje in moža postaviš pred dejstvo da odhajaš. Že sedaj si v globoki depresiji in samo še globlje toneš, kar bo na koncu pripeljalo do tega, da ti bo mož ko se bo vsega naveličal dokončno postavil pred vrati in pobral otroke z izgovorom, da si deptesivna, da ne kuhaš da ne skrbiš za otroke pa čeprav si sama za vse cele dneve. Verjemi mi, da samo misel na to, da bi bila brez svojih sončkov boli kaj šele da bi se dejansko to zgodilo. Joj preklemansko je težko vem veejemi da vem ker sem šla jaz skozi to in še veliko drugih žensk. Ampak smo zvozile ker smo moč vedno našle v naših sončkih in nam je zdaj boljše in lepše ko smo šle iz takih razmerij.
V takih primerih nimaš kaj za razmišljat ampak se postaviti zase in za otroke pa oditi. Nima smisla vztrajati res ne. Pa čeprou si ga ljubila in oh in sploh ampak to ni ljubezen to je mučenje vseh skupaj tebe in otrok. In v takem okolju tudi njih ne boš nikoli naučila kaj je ljubezen in kaj je zdrav odnos če sama ne boš nič ukrepala zdaj ko je še čas.
Srečno in upam da se vse obrne v pravo smer.
Preveč si čustveno odvisna od moža in pustiš, da nate prenese slabo voljo in ves negativizem, ter probleme. Ta slab odnos/nasilje, v katerem si ves dan, ti je pustilo posledice manjvrednosti in nesamozavestno.
Večkrat se spomni, da si čudovita oseba, ki skrbi za službo, dom, otroke,..z dobrimi lastnostmi, in si zelo vredna v vsaki minuti.
Počasi se pogovori z možem, da v takem stanju doma in v službi, ne moreš živeti. To, kar počne je psihično nasilje. Če ne bo nič spremenil, mu omeni, da boš službo iskala drugje. In jo poišči. Pri 40 to ni nemogoče. Lahko, da bo takrat uvidel, kako si pomembna in bo spremenil odnos. Z možem, kadar bo “v slabem stanju”, pa preživi čim manj časa.
Poišči si kakšen hobi, dejavnost, ki bo izven doma, ki te bo osrečeval in izpopolnjeval. V tvojem kraju so sigurno kakšna društva, delavnice,.. kjer se pridružiš in uživaš. Ko boš prišla domov vsa srečna in v hišo prinesla drugačno-pozitivno energijo, bo lahko vse drugače. Predvsem ti, boš bolj “živa”.
na2, 10.07.2021 ob 09:33
Preveč si čustveno odvisna od moža in pustiš, da nate prenese slabo voljo in ves negativizem, ter probleme. Ta slab odnos/nasilje, v katerem si ves dan, ti je pustilo posledice manjvrednosti in nesamozavestno.
Večkrat se spomni, da si čudovita oseba, ki skrbi za službo, dom, otroke,..z dobrimi lastnostmi, in si zelo vredna v vsaki minuti.
Počasi se pogovori z možem, da v takem stanju doma in v službi, ne moreš živeti. To, kar počne je psihično nasilje. Če ne bo nič spremenil, mu omeni, da boš službo iskala drugje. In jo poišči. Pri 40 to ni nemogoče. Lahko, da bo takrat uvidel, kako si pomembna in bo spremenil odnos. Z možem, kadar bo “v slabem stanju”, pa preživi čim manj časa.
Poišči si kakšen hobi, dejavnost, ki bo izven doma, ki te bo osrečeval in izpopolnjeval. V tvojem kraju so sigurno kakšna društva, delavnice,.. kjer se pridružiš in uživaš. Ko boš prišla domov vsa srečna in v hišo prinesla drugačno-pozitivno energijo, bo lahko vse drugače. Predvsem ti, boš bolj “živa”.
Ne moreš biti bolj “živa” tudi po sproščanju izved domačih zidov ob takem moškem, ki te je imel samo za maternico in varuško in služkinjo za zidovi. Ne moreš nonstop dajat masko na svoj obraz. Saj vendar imaš svoje dostojanstvo.
Avtorica je pasivno podrejena čustvena oseba, ker je z leti taka postala, ker je imela popolnoma zasvojene možgane in je slepo sledila spretnemu manipulatorju, ki jo je potreboval, pa ne iz razloga zaljubljenosti in ljubezni – in tega se more rešit – presekat ta vozel; ker dejansko je žrtev njegovega psihično-čustveno-finančno fizičnega nasilja in ne sme tega več doživljati. Pri 40ih je šele na polovici svojega življenja! Današnje doživetje je okoli 75-80let !
Bo morala stisnit zobe in odit, druge ni. 20 let življenja ji je vzel; bila je mlada, naivna, zaljubljena in slepo je verjela. Rodila in vzgajala otroke, njune skupne potomce. Brez skrbi avtorica, otroci še bolj trpijo v taki zvezi, če ostanete skušaj, kot če greste narazen. Razložiš otrokom, da je to edia opcija, da je tega veliko, da je to popoloma normalno in običajno, da po toliko letih dva nista več za skušaj, ker se moralno razhajata, ker se razhajata karakterno in čustveno. Ker je to normalni življensi proces, da se z eti spreminjamo, da se pojavijo tudi določene karakterne lastnosti, ki jih pred 20imi leti ni bilo, ke jih je oseba ali dobro namerno prikrila z razlogom za lastno korist, ali pa so šele kasneje nastali dločeni pogoji za izbruh teh lastnosti in dejanj. Telo se stara, zori, spreminja, prav tako psiha človeka.
Kako da nima avtorica premoženja, da nič ni njenega – saj sta 20 let skupaj ustvarjala – saj se šteje tudi vse delo, ki ga je sama vložila in prispevala: v tri otroke, pa v firmo, pa v dom – saj je tudi doma delala – vse to šteje – ni vse samo v denarnih sredstvih. In gre v takem primeru kar lepo na pol – četudi je pisano nanj. V zakonu ustvarjeno in pridobljeno, gre na polovico. To je ravno zakoska potrebna varovalka za take primere, kot je avtoričin. Problem bo, če zaidejo s tem na sodišče, da ne bo možno sporazumno urejat, pa da njen kje kaj podmaže in podkupi v svojo korist, uporabi veze in poznanstva – Slovenija je tako majhna, pojma nimate, kako je vse skupaj zlizano -tudi na sodiščih se dogajajo vnaprej dogovorjena sojenja in odločitve.
Draga moja, edini izhod zate je da poberes otroke in spokas iz danes na jutri. Ce rabis prijateljico bom jaz tvoja prijateljica. Od nasih ustanov pomoci ne bos dobila, od ljudi pa sigurno. Spoštuj sebe in svoje otroke, a si oni ne zasluzijo spoštovanja in ljubezni? Nisi sama, zato si se odlocila, za njih si se odlocila. Zdaj žal moraš pomislit naprej na njih, oni so nedolžni in ne morejo se zase poskrbeti. Moz lahko zase poskrbi. IMEJ SE RADA IN SE SPOŠTUJ!
Žalostna, žal mi je, da imaš takšno zgodbo. Zberi moči in se ne pusti manipulirati, ker te bo uničilo do konca. Potrebuješ podporo in pogovor. Nekoga, komur boš lahko zaupala. Ne odlašaj in ne pusti, da gre življenje mimo tebe.
Če potrebuješ koga za pogovor, mi napiši sporočilo. Bodi dobro in glej pozitivno. Vsak konec je začetek nečesa novega. Tvojega življenja ni konec.
Tudi jaz sem zaposlena pri možu, vendar tudi jaz nosim hlače. Nikoli se nisem pustila, ne njemu ne njegovim staršem in sestri. Ni bilo lahko, vendar je mogoče.
Pred kratkim pa sem zaposlila prijateljico, ki je bila v enakem odnosu kot ti, doma pa še trije otroci. Vedela sem, da ne bo šla preč , če si ne najde druge službe. In si jo je, ter vložila tožbo za ločitev. Ločevala se je dve leti, da sta uspela sklenit en pameten dogovor o delitvi premoženja.
Danes je srečna z novim partnerjem. Njeni otroci pred tem niso bili za ločitev, krivili so njo, da je oče nasilen , ker ga draži in ni tiho. Danes po psihoterapijah vseh, so se ji zahvalili , da je naredila konec in ustvarila ljubeč dom tudi zanje .
Kar ti hočem povedati je, da si odgovorna zase in za svoje otroke. Ti si tista, ki odločaš, ne otroci, ti moraš narediti red, ne otroci. Če bi ti vedela kakšno škodo jim v takem odnosu delaš, bi šla že včeraj ne jutri.
Srečno na novi poti
Draga gospa … Moja mama je doživljala podobno. In posledično tudi mi trije otroci, ki smo sedaj že vsi okrog 40 let stari. V enem trenutku, ko je bilo preveč (grožnje s smrtjo) je končno zbrala pogum in se nehala obremenjevati s tem, kaj bo kdo rekel, kako bo preživela, kako bomo mi otroci preziveli, je naredila korak, ki ji je dal svobodo. To se je zgodilo pred 4 leti. Ni bilo lahko. Niti ni vedela v kaj se spušča. Bila je tik pred penzijo, brez normalnih prihodkov in z 20 EUR na računu. Vedela je, da lahko računa na nas, a ni želela biti nam v breme. Mislim, da je samo iskala razloge, da ostaja v stanju, ki ga je poznala … Ob možu, našem očetu, ki je bil do vseh najbližjih nasilen, žaljiv, itd. Sedaj, po 4 letih “diha”. Našla si je majhen dodaten vir dohodka ob nizki penziji in je zadovoljna kot še nikoli prej. (Mislim, da je to izrednega pomena tudi za vas – da si zagotovite vsaj nek svoj vir dohodka.) Vsi skupaj smo zadihali … Njuna situacija je pa tudi nam otrokom pustila hude posledice, zato vam polagam na srce, da kot otrok žrtve in nasilneža naredite vse kar zmorete, da jih zaščitite. Mame to znate … Priporočam v branje knjig o narcisoidni motnji. Gotovo boste v njih našla vzporednice s svojim življenjem. Srečno in pogumno naprej.
Žalostna526, 08.07.2021 ob 21:15
Ja, tako se počutim. Tako zelo žalostno … imam otroke, saj so fajn. Imam službo, ki si je ne želim, ker jo delim s partnerjem, možem, ki je lastnik.
Zadnje čase sem vse pogosteje smet kanta za njegove agresivne izpade, za jezo (ne zaradi mene, ampak zaradi posla), za vse sem kriva (tudi če nisem).
Začela sem jecljati, če kam grem, hodim s sklonjeno glavo, z očmi v tla … Enkrat me je ena gospa v trgovini vprašala (bila je gneča, pa smo čakali v vrsti pred blagajno), če mi je vse v redu z menoj, ker mi je videla polzeti solze. Sploh nisem opazila, da se jočem, samo mislimi sem bila pri tem, kako sem nekaj trenutkov nazaj poslušala dretje doma. Tako zelo mi je postalo nerodno …
Počutim se kot največja smet, kot nihče … vsak dan se sprašujem, čemu sem sploh na svetu. Vem, da sem mama in me otroci še potrebujejo, ampak to je pa tudi vse.
Nimam prijateljic, tudi nikamor ne upam it, ker lovim vse trenutke, ko je mož sploh doma, da jemo mogoče skupaj. Opažam vse bolj, da jaz ne smem imeti želja oz. moje želje niso pomembne oz. jih niti ni?
Večkrat sem razmišljala o odhodu proč, o ločitvi … pa ne vem, nimam energije za kaj takega. Že tako sem skoz sama z otroki in imam občutek, da bom spet možu naredila uslugo, ne pa sebi.
Vidim, da me ne mara, vsako napako, ki jo naredi otrok, mene okrivi, npr. če se zasmeji, tako kot sem se včasih jaz (zdaj se niti smejim več ne), pravi da se tako butasto smeji, čisto po meni ipd.
Tako zelo trpim, da mi je že čisto vseeno, kaj bo jutri z menoj, če še bom, ali se pač preprosto več ne zbudim. Energije nimam za nič, niti jesti se mi ne ljubi. Včasih sem veliko kuhala, vendar ko sem opazila, da sem skuhala, pa se možu ni ljubilo priti jesti z nami, je šel raje delat in prišel jest, ko nobenega ni bilo več (otroci so zaspali), ali pa sem skuhala in je šel z izgovorom, da še mora nekaj narest, potem na hamburger, jaz sem pa vrgla proč, pa se stežka kaj spravim. Tudi za spečt kaj sladkega se moram prisilit, jem tako nič več tega, ker nimam volje.
Vedno bolj se zaraščam v tla in samo čakam udarec … pa saj je vseeno, kam pade. Zdim se sama sebi že čisto otopela, siva, suha prikazen. Niti najmlajšemu otroku se več ne zmorem nasmejati.
Pozabila sem, kaj je to ljubezen, saj je nihče več ne čuti do mene. Če mi mož vrže drobtinice, se jih razvezesim, ker ga nočem spravit v slabo voljo. Bojim se, da bo zavračal svoje otroke, če ga bom jezila, imajo ga pa radi.
Pravzaprav radi … vsi po vrsti zamahnemo z repkom veselo kot kužek, čeprav si ga še ne dolgo nazaj natepel, ali pa mu 3 dni nisi dal jesti in piti … kljub vsemu se te lastni pes razveseli in pomaha z repkom. Takšni smo mi, moževi cucki, ampak si ne moremo, vsaj jaz ne, pomagati.
Je še katera s podobno zgodbo? Je tukaj sploh kdo, ki je s partnerjem v isti službi in kako shajate?
Meni se zdi, da sem slabše, kot bi bila navadna uslužbenka. Tisto bi mogoče cenil, če ne, bi jo odpustil … mene bi z veseljem brcnil čez prag, ampak ne more in v njem to rojeva še hujše sovraštvo in prezir.
ljuba duša, uničil ti je samozavest, si žrtev psihičnega nasilja. Bila sem kot si ti zdaj pri meni je bilo tudi fizično nasilje. Vedno huje bo iz njegove strani. Imam srečo, da moj otrok ni zabredel v alkohol ali drogo po vsem kar smo doživljali. Reši sebe in otroke!!! Samo vi ste pomembni!! In to naredi preden bo fizično nasilen.
Najprej sem preverila, če je stara tema. A začuda nova. Avtorica, živiš kot vsaka druga novodobnica. Rutina, kalup. Prvo, najdi si drugo službo, drugje, morda kaka čvekasta sodelavka za kavo, vpišeš se na telovadbo, jogo, v kako delavnico itd. Kupi si šminko, majčko, s tamalimi pojdi v park brat knjigo. Kaj bo on jedel, naj bo njegova briga! Začni delat na sebi in nehaj jokcat, jebela cesta ! Mnogi so ti svetovali odhod, mogoče tudi, če boš bolj samostojna, psihično in finančno. Preden nam barabe spet zaprejo državo, se čim več druži okoli, klepetaj s trgovko, če otroci niso tako naporni, jih odpelji na kako igrišče, ob jezero … Njega daj popolnoma na stranski tir. Ne morem verjet, da ene ženske ko se omožite, res postanete ožete vilede in vam to še paše. Dvigni glavo, začni nase gledat!! No pa tudi malo po odvetniku sprašuj. Srečno!
Replika541, 10.07.2021 ob 11:12
Spet zgodbica, v kateri avtor(ica) blazno trpi, ampak spremenila pa ne bi nic. Lahko nastepate xx strani odgovorov, za vsakega bo izgovor, zakaj se ne da.
Dolgcas.
ja, točno to, ona se je že odločila, da bo žrtev, in piše sem gor samo zato, da bi jo hvalili, kako res trpi in kako je boga, drugega ne sliši. Avtorica, če ne zmoreš, potem pa pač ne, samo ne kradi ljudem časa, ker ti res želijo pomagati s pametnimi in dobronamernimi nasveti, ti pa si zaciklana v to, da se smiliš sama sebi, kako nisi nič vredna in kako te nihče ne ceni. Kdo te bo, če se še sama ne?!
Forum je zaprt za komentiranje.