Zamere in kregi zaradi dediščine

Spodnja tema o dedovanju me je spodbudila, da vprašam tole.

Kakšne imate izkušnje pri dedovanju. Zlasti me zanima, ali to med dediči (brati, sestrami) poteka fer, spodobno, dostojno ali ne. A je mogoče, da se premoženje med sorojenci deli, ne da bi se pojavila zamera ali vsaj neko tiho nezadovoljstvo.

Mi smo pred podobnimi dogodki, ki se bodo zgodili (predvidoma) v naslednjih letih, pa se že zdaj kaže neko “škripanje” v odnosih. Bojim se, da ne bo mogoče veliko narediti, da se to ne bo poznalo na sorodstvenih vezeh.

Lp, N.

Nisem se se oglasila na to temo, čeprav sem se nekajkrat ze mislila. Dediscina ti pripada. Če se zato skrhajo kao dobri odnosi, potem to prav posebno dobri niso. Vsaj tako se meni zdi. Ce misli moja sestra govorit z menoj samo, Če ji vse skupaj pustim, potem je čisto vseeno, če z menoj ne govori.

Mislim, da se pri dedovanju pokaže, kako dobri so v resnici medsorodstveni odnosi. Pa seveda tudi, kakšni so v resnici značaji vseh vpletenih. Prav tako se pokaže tudi modrost pokojnika, ki je morda premalo premislil svojo voljo in napisal oporoko, ki bo predvsem sprla dediče, ali pa ki morda sploh nikoli o zapuščini ni razmišljal in tega pred smrtjo ni na pameten način uredil, če je vedel, da obstaja nevarnost prepira med dediči. K prepiru dostikrat pripomore tudi nepoznavanje dedne (in davčne) zakonodaje in nerealna pričakovanja s tem v zvezi. Pa seveda kdaj tudi neurejeni lastniški odnosi: ko niso urejeni vpisi v zemljiško knjigo, ko se je vlagalo v zgradbo, ki je bila last nekoga drugega in podobno.

Pri nas doma se pri dedovanju nismo skregali in sem tega zelo vesela. Kasneje enkrat sem pa bila vabljena na zapuščinsko obravnavo po pokojni teti, a sem poslala izjavo, da se dedovanju odpovedujem. Tam so bile stvari malo bolj čudne, a ker nisem želela ničesar, me to ni zadelo. Tako da na srečo s tem nimam slabih izkušenj. Upam, da bo tudi v prihodnje tako in da s svojo zapuščino ne bom povzročila kakšnih poslabšanj odnosov med ljudmi.

Dejansko se šele v taki situaciji pokaže prava narava marsikoga. Včasih je treba oceniti situacijo čisto življensko. Ni vedno najbolj pošteno tisto, kar je formalno prav.

po moje je vse odvisno od “pokojnika”…pri nas sta se “brat in sestra” skregala zaradi teh stvari in ne vem če bosta še kdaj govorila…krivdo pripisujem babici!

Avena, lepo si povedala:)

Starsem se imava s sestro zahvaliti za vso ljubezen, vzgojo in vse lepo, kar
sta nam vsem dala…kot starsa in stara starsa. To je navecja dediscina, ki sva jo dobili.

Seveda sva podedovali stanovanje z garazo. Situacija je bila taksna:

Razen sestrinega sina imamo vsi svoje domove. In skrita zelja najine mame je seveda bila, da bi v njenem stanovanju zivel vnuk ( sestrin sin). Vedela je pa tudi, da ima se vnukinjo.

Dedovali sva midve s sestro in zdaj je tu ” zivljenska situacija”:)

Priblizno sem si bila na jasnem, koliko zmorejo kredita in postavila sem neko
razumljivo stevilko, precej nizjo od cen na trziscu. Tudi po posvetu s hcerko.
To sem potem dobila jaz kot svojo polovico stanovanja in denar podarila svoji hcerki ( nalozba za vnuka).

Necak zivi v stanovanju, ki ga je z veliko ljubeznijo adaptiral. In mamina skrita zelja je uresnicena.

Najvaznejse pa je to, da smo ohranili globoke medsebojne vezi, da smo druzina, kot smo bili, ko sta starsa se zivela.
To nam pomeni veliko…

Lep pozdrav

Pri mojem očiju so se vsi med sabo zmenili. Je bil en malo bolj pogolten, ampak je šlo brez prepira. So pa naredili fino, da so pri dedovanju za dedkom že vse porazdelili in, ko je umrla babi, ni bilo teh zadev. Od petih otrok so trije dobili parcele (en je ostal v domači hiši), en je dobil vikend, moj oči se je vsemu odpovedal in so mu potem prinesli nekaj denarja.

Midve s sestro se po očijevi smrti nisva nič kregali. Obe sva se imeli namen odpovedati v materino korist, ampak se je sestra morala potem odseliti in je zahtevala svoj delež. Meni so svetovali isto in tako je bila cela štala. No, na koncu sem se odselila tudi jaz, hiša se je pa prodala. S sestro zaradi tega nisva bili nikoli skregani.

Pri možu bo pa štala. :))) Sestra bi že zdaj rada imela vse, moj je pa tak, da se noče kregati in vse skupaj raje pusti. Je pa tu še en polbrat… To bo še pestro. :)))

LP

Sama mislim, da se bom odločila tako, da se ne bomo kregali. Čeprav se deloma strinjam s S*, ki pravi:

”Če se zato skrhajo kao dobri odnosi, potem to prav posebno dobri niso. Vsaj tako se meni zdi. Ce misli moja sestra govorit z menoj samo, Če ji vse skupaj pustim, potem je čisto vseeno, če z menoj ne govori.”

Sama se predvsem bojim manipulacije…. In svoje prevelike naivnosti…

Sloncek

Blagor vam, ki vam je uspelo ohraniti dobre odnose. V našem primeru žal ni bilo tako. Moj stari ata je namreč vse kar je imel zapisal svojemu vnuku, ki za časa njegovega življenja zanj ni niti mignil. To je moj oče izvedel od soseda in mu je seveda prekipelo, ker je bil res edini od 4 otrok, ki je vsa leta skrbel zanj in za mamo.
Nažalost je moj oče nepričakovano umrl in sem jaz kot vnukinja dedovala nujni delež – slaba 2 milijončka.
Da vam o zamerah s strani tete- matere vnuka,ki dobil hišo s parcelo vred – ne govorim. Deležna sem bila vseh mogočih grdih besed.
Na izplačilo svojega deleža sem pa čakala natanko 3 leta.
Ob rob vsemu temu pa povem še to, da je vnuk zelo dobro situiran – privatnik, ki si je do danes zgradil že 2 hiši.

Nažalost je res, da se šele v takih zadevah pokažejo pristni medčloveški odnosi, če so res pristni. Zdaj ko gledam vso stvar iz odddaljene realnosti, vidim, da je “žlahta res strgana plahta.”

Pri denarju se prijateljstvo konča … je vedno pravil moj stric in zgleda, da je res tako.

Pri nas je pa tako, da mi starši že sedaj med vrsticami dajo vedet, da bo z dedovanjem bol tako tako, ker je brat nekaj na hiši in okoli že delal, oporoke pa ne mislijo delat. Tako, da verjetno ne bo nič, ali pa kakšna hudo majhna cifra oz delež.

Pri očetovih starših je dedovalo 5 otrok. Zapuščine praktično ni bilo – nekaj malega prihrankov, nekaj boljšega “bešteka”, star pianino in ena kao imenitna starinska stoječa ura. Stanovanje v hiši je bilo najemniško.

No, in ob uvedbi postopka dedovanja so se trije otroci dediščini odpovedali (vključno moj oče, teta je lepo rekla, “veseli smo lahko, da nam niso dolgov zapustili….), ampak 2 sta se pa v nulo skregala za tisti beštek in tisto grozno uro, ki je bim-bamala vsake četrt ure tako glasno, da bi še mrtveca zbudila…. TEžko priborjeni beštek je potem končal na tetinem vikendu – od vseh pozabljen, ura pa je morala pridobiti ničkoliko soglasij ministrstva za kulturo,…..pa izvedenskih mnenj umetnostnih zgodovinarjev, da kao ni kulturna dediščina in starina in take stvari —- in da je končno lahko s stricem odpotovala v Nemčijo.. Bog naj jima požegna….

Na momente je bilo menda prav tragikomično.

Upam, da še doooolgo ne bom nič podedovala in prav nočem o tem premišljevat, ker čisto žalostna postanem, če pomislim, da bi mi kdo umrl. Po starih starših in starših bom verjetno kaj podedovala, vendar sem se pripravljena že zdaj vsemu odpovedati zavoljo dobrih odnosov in čistih računov. Se mi zdi, da med nami, otroci (brat+ sestra+jaz) noben ni preveč pogolten, no mogoče brat malo bolj kot midve in bi na vse skupaj gledali bolj kot na darilo, ne pa kot na nekaj, kar ti pripada. Tako, da karkoli bo, bo ok, če pa ne bo, bo pa tudi ok. Za svoje življenje si bomo že lahko sami zaslužili, če pa bomo hoteli še dodatne “priboljške” se bomo pa še malo bolj potrudili.

pred 3 leti je umrla babica mojega moža. nanjo je bil navezan bolj kot na mamo, zato je bil to zanj res hud šok. pa zame tudi, ker sem imela ženičko resnično rada. živela je doma pri svojem sinu in njegovi ženi (očetu in mami mojega moža-tastu in tašči torej). zadnji 2 leti je bila nepokretna in z njo niso lepo ravnali, trikrat, štirikrat na dan so jo avtomatsko nafutrali, enkrat na dan dali na kemično stranišče, sicer se pa zanjo nihče ni zmenil. po cele dneve je bolščala v strop in bila tako sama, sama… v zgornjem nadstropju omenjene hiše živi brat mojega moža z družino (ženo in tremi otroci). niti oni se za ženico niso zanimali, saj so jo videvali še manj kot midva, ki živiva na čisto drugem koncu slovenije in sva prišla vsak vikend na obisk (takrat sva bila še brez otroka, ko je umrla).

ko sama tako razmišljam, menim, da je umrla tudi zaradi strtega srca. že pred smrtjo je vse prepisala na svojega sina (torej mojega tasta), zapustila le nekaj malega denarja v delnicah.

en mesec po njeni smrti so se tast in tašča na eni strani ter možev brat in njegova žena an drugi na smrt skregali zarad teh delnic, komu da jih je obljubila in čigav naj bo denar od prodaje delnic ipd. midva pa sva kamenela od groze… ja res, prava natura ljudi se spozna, ko se začne debatirati o denarju in imetju. pravzaprav ne poznam familije, ki se ne bi tako ali drugače skregala, ko pride do dediščine. res žalostno!

Če ne bojo delali oporoke si z bratom delita po zakonu pol pol. Tako da ravno ne vedo najbolja, kaj govorijo. Razen če so že prepisali na brata. Oziroma se dediščina zmanjša za bratovo vlaganje, če ga ta dokazuje.

S* ima kar prav. Tudi jaz tako mislim.

Precej so pa krivi tudi starši, ki bognedaj, da bi se oni kaj odločili pa oporoko napisali kaj kdo dobi, ampak se obnašajo, kot da bodo večno živeli. Bi se ja to odkrito pogovorili, ko so še živi in potem napisali oporoko.

Že od nekdaj je veljalo, da dobri starši ne smejo umreti brez oporoke, če hočejo, da njihovi otroci ostanejo vedno v dobrih odnosih. Najbolje je, da se otroci in starši že prej skupaj vsedejo in se pametno pomenijo ter se vsi strinjajo z oporoko, ki jo je treba napisati. Tako ne bo nihče presenečen ali razočaran, ker bo že vnaprej vedel kaj lahko pričakuje. To se zdi, da je težko narediti pa ni. Pri nas smo se lepo pomenili in ni bilo trohico zapletov. Seveda pa je treba te dobre odnose graditi že zdavnaj prej; pametni starši vztrajno navajajo otroke, da se imajo radi med seboj. – Hudo je, če oporoke ni, na sodišču se pa potem dediči sprejo med sabo. Nerodno za sodišče, žalost in sramota za dediče.

Ne poznam družine, ki je “verbšna” ne bi sprla. Pri očetu so se zravsali že, ko je umrl njegov stric in mojemu očetu zapustil hišo, ker je vedel, da bo edini zanjo skrbel. Oče je potem polovico PODARIL svoji sestri ter vzel mater do smrti na brezplačno stanovanje, končni rezultat tega jebil, da se je oče po 10 letih vsega naveličal in šel z lastnimi rokami gradit hišo.

Pri mami se je “veselica” začela, ko je bila stara mama na smrtni postelji, prve mesece še povsem prisebna, ampak so vsi delali, kot da bo večno živela. Stara mama je sama dobro slutila svoje stanje, vendar so njene prošnje po testamentu naletele na gluha ušesa. Ja, smrt je pri Slovencih še vedno tabu-tema. Svoje je pridala premetenost ene od treh sester, po pogrebu pa so stvari eskalirale. Stara mama je imela svojo garsonijerco, skormno, ampak luštno, ki jo je -tako je rekla dvema svojima hčerama- odkupila sama po Jazbinškovem zakonu. Tretja hči je trdila, da je garsonjreo kupila oz. plačala ona za mamo, danes je stara mama 12 let pokojna, pa še do danes ne vemo, kaj je resnica. Dejstvo je, da si je ena od sestra stnovanje vzela za svoje, drugi dve sta dobili vsaka po 300 DEM kao za vnukinji – in čao! Jaz sem mamo prepričala, da smo vedno živeli brez miloščine in bomo tudi brez 300 mark ter naj jih vrne. Kajti stara mama je imela tri tedne pred smrtjo lepo polno devizno in tolarsko knjižico, to vem zato, ker sem dvignila tolarje za njen redni vsakomesečni nakup deviz ter devize položila na njeno devizno knjižico. In znesek niti slučajno ni bil 900 DEM, kot so kasneje hoteli prikazat. Žal si nisem naredila kopij knjižic, naivna kot sem bila. Zadeva se je razpletla tako, da sestre med sabo 8 let niso govorile, šele ko je eni resno opešalo zdravje, so dale zamero na stran in danes komunicirajo, stari računi pa še vedno niso poravnani.

Pri vsem se mi zdi zamalo samo to, da skušaš nekoga grdo izigrat. Ne bi me motilo, če bi ena rekla – smo več naredili za mamo (pa niso!) in si bomo več tudi vzeli ali če bi stara mama zapustila stanovanje njej, brez problema, saj ima vso pravico dat svojo lastnino komur hoče – da me pa skuša nekdo dobesedno proglasit za noro, tega pa ne morem kar tako pogoltnit, pa žlahta gor ali dol.

Sveta resnica je, da 3 stvari pokažejo pravi obraz nekega človeka: smrtna stiska, denar in velika sreča.

No mi smo v podobnem primeru s stricem, ki je izpraznil stare mamino knjižico malo pred njeno smrtjo, na sodišču zahtevali izpisek stanj iz banke za zadnjega pol leta. Saj nismo nič dosegli, ker ga na sodišče ni bilo, samo vsaj na laž smo ga postavili pred drugimi.

Pa potem če se nič ne dogovorijo, se vsi knjižijo na vse nepremičnine, pa imajo vsi vse, v resnici pa nihče ničesar.

Ni nujno, da imajo vsi vse, v resnici pa ničesar. Če se vsi strinjajo z lastništvom idealnih deležev, potem je tako, če pa se kdo od dedičev s tem ne strinja, pa lahko zahteva od ostalih izplačilo svojega deleža ali pa zahteva prodajo in si razdelijo denar po deležih in je mir. Seveda je to največkrat treba uveljavljati prek sodišča.

No kaj boš ti pametnega počela z neko nepremičnino (npr. 1 ha gozda), ki je v idealnih deležih razdeljena med 6 ljudi, ki se niso mogli zmeniti ničesar? Tudi prodati ne moreš, če se ne strinjajo vsi, in tudi deleža jim ne moreš izplačati. Tudi razpalcelirati ne moreš. Tako da je med ljudmi, ki se niso sposobni zmenit presneto res, da so knjiženi vsi, pa nima nihče nič od tega.

Ni pa nujno. Če se dva sorodnika lepo dogovorita, kako si npr. razdelita hišo (en pritličje, en nadstropje, vsak pol kleti) je lahko čisto vredu.

No, enkrat sem nekje prebrala, da lahko eden od solastnikov zahteva odprodajo in razdelitev kupnine. In to preko sodišča. Roke v ogenj za to sicer ne bi dala, se na to ne spoznam in možno je, da si nisem dobro zapomnila, je pa za preverit pri kakšnem zapuščinskem odvetniku.

Sem preverila, pa mi je naračunal več stroškov pa par let postopka, kot je vse skupaj vredno, pa svetoval, naj s sestro (dedovanje po stari mami in očetu, ki sta umrla zelo skupaj in bila lastnika vsak 1/2 celega kupa kmetijskih parcel) počakava, da stric in teta umreta, pa se potem poskušava dogovoriti z bratrancem in sestrično za soglasje za prodajo.

No ja, mi smo očitno izjema :))

Ko je umrla babica, so njen delež prepisali na mojo mamo, ostali dediči so se odpovedali, ko pa je umrl še dedek, so naredili enako.
Vsi ostali dediči (dva brata ter otroci tretjega, ki je bil že pokojen), so se odpovedali deležem, saj so vsi upoštevali, da je mama ostala doma, skrbela za starše (babica par let nepokretna, pa tudi dedek ni bil lahka oseba), vsem ostalim pa so pomagali pri gradnji hiš.

In je na sodišču mama čakala, prišla je sama, ostalih dedičev ni bilo, sodnica ni hotela začeti obravnave pred uro na vabilu…vzela še časovno rezervo, če slučajno kdo zamudi…šele po pol ure zamude začela.
In šele takrat ji je mama lahko dala overjene odstopne izjave dedovanja, razprava je bila končana po 10 minutah, pa še od tega je večino časa vzelo razčiščevanje, kdo je kdo od tistih, ki se odpoveduje (razprava je bila po dedku Marjanu, pokojni sin Marjan in vnuk, ki se je odpovedoval, spet Marjan).
Je pa res, da je tudi sodnica sama rekla, da je takih družin res malo.

In nihče v širši družini nima občutka, da je bil za kaj prikrajšan, vsi še vedno zelo radi pridejo k nam, vsi pravijo, da prihajajo “domov”. Tudi vnuki in tudi že pravnuki.

In prepričana sem, da se bova znala tudi z bratom pametno dogovoriti, čeprav si želim, da se nama še dolgo ne bo treba.