ŽALOSTNO…

Od leta 2009 sem bila zaposlena v dobro stoječi in situirani organizaciji, kjer sem tako z zaposlenimi kot z vodstvom lepo sodelovala. Nikoli nisem imela občutka, da me kdo ne bi maral – ravno obratno. Prejela sem veliko pohval. Pogodbo sem imela sklenjeno za dolečen čas, in sicer do 30.6.2012. Avgusta 2011 pa sem nastopila s porodniškim dopustom, kamor so me posremili z besedami, da so veseli, da si po končani porodniški želim vrnitve v njihov kolektiv in mi obljubili vrnitev. Sicer se je direktorica zgovorila z besedami, da v življenju ni nič 100%, vendar mi je dala vedeti, da me tudi kasenje čaka delo pri njih.

Jaz sem bila seveda vesela in sem jim ponudila pomoč tudi med porodniško, kar so na začetku s pridom koristili in me večkrat poklicali po telefonu. Tudi na zaključek so me povabili, poslali telegram ob rojstvu otroka, voščilo za RD, pa tudi z otročkom sva jih šla večkrat pozdravit.

Ko pa sem se v sredini junija odpravila na “sestanek”, na katerem sem nameravala podisati pogodbo za naprej, pa mi je direktorica zaigrano povedala, da ji je zelo žal (???), ampak da ni sredstev za mojo nadaljnjo zaposlitev.

Vem, da se to dogaja vsak dan, a mene po 5ih mesecih še vedno boli. Boli me zato, ker so me izigrali, ker so mi lagali in me zavajali. In ker nimajo človeške note. V začetku leta mi je namreč umrla mamica, dobila sem otroka – v podjetju je direktorica vedno poudarjala, kako ceni družino, kako lepo je biti mama, kako se moramo ženske postaviti za sebe… Po drugi strani pa tako – nož v hrbet.

Res sem jezna in vsi mi govorijo, naj pozabim, a jaz ne morem. Rada bi, da cel svet izve, kako nesramna je ta oseba, ki mi je to storila.

Poslala sem ji že eno pismo, na katerega mi ni odgovorila. Pripravljenega imam še enega, a si ga ne upam poslati, saj me skrbi, da ne bi ona vplivala na mojo nadaljnjo kariero. Spoznala sem namreč, da je pravi zmaj – in če mi je naredila to, kar mi je, verjamem, da je sposobna še veliko hujših stvari.

Mogoče si pod vplivom hormonov, ker deluješ čisto preveč čustveno. In čisto preveč osebno jemlješ vse skupaj. Nikakor ne pošiljaj še enega pisma šefici. Sprijazni se, pozabi, odpusti, oprosti in pojdi naprej.

Tvoje družinske razmere niso nikakršen razlog za to, da te zaposlijo. Pogodba ti je prenehala s potekom časa. Mogoče se jim je marsikaj spremenilo, naročila se krčijo, ni poslov, ni plačil… Bi ti v takem primeru zaposlila neko osebo? Če veš, da je ne moreš plačati?

Niso te izigrali in niso se ti lagali. Zakaj bi se ti? Saj bi ti lahko že takrat rekli, da boste to videli pa čez pol leta. Ampak vmes pa vidiš, kaj vse se je zgodilo, kakšna kriza je. Tako pač je doletela tudi tvojega bivšega delodajalca in posledično tebe. To ne pomeni, da ti je zarila nož v hrbet, tako pač je na tem svetu.

Vso to svojo jezo, ki jo dejansko zelo neupravičeno nosiš čisto predolgo, raje pretvori v skrb za otroka in iskanje nove zaposlitve. Takšne so razmere na trgu, ne moreš sedaj do konca življenja zameriti ljudem. Premisli, preden narediš naslednji korak, ker ne razmišljaš trezno.

Mogoče se ti zdi tole nesramno, ampak je čisto realno. Če so ti že vsi povedali, kako stvari stojijo, je mogoče čas, da sama preklopiš in greš naprej. Tako namreč ne boš prišla nikamor.

taki so v Baumaxsu.

Vem, da tako pač je in da nisem edina – ravno zato sem se oglasila, ker bi rada svojo zgodbo delila z ljudmi, ki jih je doletela podobna usoda…

Se pa definitivno ne strinjam z vami… to JE bil “nož v hrbet”, saj kot sem povedala, so namesto mene zaposlil kar 2 osebi, ki delata natančno to, kar sem počela jaz (vendar ni bojazni, da bi ti dve osebi šli še kdaj v porodniško, ena zaradi starosti, ena zaradi spola). Poleg tega so podaljšali pogodbe tudi vsem ostalim zaposlenim (nekaterim tudi za nedoločen čas). Torej, denar JE. Krize v tem primeru ni! Je pa ta čudežna beseda odličen izgovor za večino delodajalcev, da se na prijazen način znebijo kadra.

Kar se tiče družinskih razmer… Kadarkoli sem imela sestanek z direktorco, me je spraševala, kako je moja mami (ki je lani hudo zbolela) in (navidezno) sočustvovala z mano… Ravno tako tudi ostali… A to je to – bili so hiavci – jaz pa nisem… In zato sem morala oditi. NIsem bila kompatibilna z njimi, ker nisem s smejočim obrazom pritrjevala direktorici, da je šalica, ki jo drži v roko modre barve, ker je bila bela. Vse ostale so pa na veliko kimale, da ja – modra je…

Kot tretje bi pa rada povedala, da sem malo jezna – na vas in na vse, ki mi govorijo, da naj pozabim in pustim… Zato pa je tako, kot je. Vsi naj bomo ubogljive ovčke, da bodo lahko ti posranci na višjih pozicijah manipulirali z nami, nas izkoriščali v nedogled… A moraš res dobesedno “lezit v rit” in ne imet svojega mnenja, če hočeš s svojimi sposobnostmi zaslužit za kruh? Žalostno je to kar se dogaja.

Pa še ena replika: ja, veliko časa posvečam mojemu sončku, veliko časa posvečam iskanju nove službe… V tem času sem poslala že skoraj100 prošenj, imela sem že 8 razgovorov – pa nič… Kako naj bo pol človek optimist? In kako naj oprosti???

LP

Poglej, v življenju se dogajajo tudi krivice. Ali je krivica to zate, ne vem. Tebi se to zdi 100%, meni tako tako. Ja, pravim, da pozabi, ker s to jezo vidiš, da ne prideš čisto nikamor. Madona, še 5 mesecev po tem hočeš nekaj pisati njej?! Pa kje ti je pamet?

Bistveno v tem je, da je bila ona delodajalka, ti pa delavka. Ki je imela pogodbo za določen čas. Ta pogodba pa je s potekom časa prenehala. In to je bistvo vsega. Ne to, da imaš ti neugodne družinske razmere. To delodajalca načeloma ne zanima, saj on potrebuje delavca. Delavca, ki bo delal, ki bo tam. Odločitev o izbiri delavca je pa njena.

In ja, še naprej ti bomo govorili, da pozabi, ker tvoj primer ni niti približno primerljiv s kakšnim drugim, ko recimo niso dobili plač celo leto in so garali po cele dneve. Ali ko jih delodajalec ni prijavil v zavarovanja in otrok ne more k zdravniku. Ali kaj temu podobnega. Zato nimaš pravice govoriti, da je tako, ker se nihče ne oglasi. Ti si samo užaljena, ker nisi dobila nove pogodbe, ker meniš, da ti pripada. Tvoj primer je tipičen, ki ga ti razumeš narobe. Ti si delavka s pogodbo za določen čas, ki je potekla. NIHČE nima dolžnosti, da to pogodbo podaljša. Pika, konec. Lahko zaposli drugo osebo, katerokoli, ki jo želi. Ne rabi pa zaposliti tebe.

Vsak ima svoje razmere doma. Ni nujno, da so tvoje najhujše. Ampak delodajalec tega ni dolžan upoštevati. Mogoče ti je pa tvoja šefica prej resnično mislila podaljšati pogodbo, pa se je potem odločila drugače? V drugem postu namreč pišeš že malo drugače kot v prvem. Najprej, kako je bila OK, sedaj že, kako se nisi strinjala, pa bi morala kimati… Ne, ne rabiš kimati. In prav je, da ne kimaš, če misliš drugače. Vendar sedaj to ne pomeni, da moraš še celo leto nositi to s sabo in prenašati na druge, bližnje, celo na forum. In to tudi ne pomeni, da oni niso bili iskreni v tvoji žalosti.

Jaz imam srce, ampak včasih je pa treba iz čustvenega stopiti tudi na trda realna tla. Delodajalec ni socialna ustanova. Pomisli, če bi bila ti delodajalec, kako bi reagirala? Lahko si jezna name in vse, ki ti trdimo eno. Namesto jeze pa se raje usedi in premisli, kaj za vraga imaš biti jezna name, na svoje prijatelje, na bivšo šefico, na cel svet. Ali si lahko upravičeno jezna ali si samo čisto preveč čustvena?! Če jo boš še naprej gnjavila z raznimi pismi in pisanjem tukaj po forumu, boš največjo škodo naredila sebi. Pomisli na to!

Jaz tebe berem tako – meni se je zgodila groooozna krivica in samo jaz imam prav. Če kdo drug misli drugače, ni dobro. Zato je tudi moj odgovor bolj oster, ker očitno z mehkim ne bomo prišli nikamor. Pa sicer ne reagiram tako, vendar mislim, da te mora nekdo postaviti na realna tla in te prisiliti, da vidiš stvari še z drugega kota. Sedaj poznaš namreč samo svojega in si tako zaverovana vanj, da ne verjameš ničesar drugega.

V življenju se dogajajo tragedije pa kaj. Kolegu je pred tremi leti umrl oče naslednje leto mu je umrl 1 teden star otrok, in posledično sta šla še z ženo narazen. On si je potem zaželel sprememb pa je zamenjal še službo. Sedaj je v novi službi bolj zadovoljen. Ni mi čisto jasno kaj sploh hočeš. Naza staro službo (kjer so po tvoje itak vsi hinavci). Bodi vesela da imaš sedaj možnost dobiti novo službo in ne misli na stare težave. Kako gre tisti rek za tisto kar ne moremo spremeniti se nima smisla obremenjevati.

Ja,… vem,… veliko je še hujših primerov… In žal mi je za vse ljudi, ki po nedolžnem trpijo. Žal mi je tudi, če sem s tem svojim banalnim primerom koga prizadela…

Vse, kar sem hotela sporočit, je le to, da se mi zdi skrajno brezobzirno, da te skenslajo samo zato, ker postaneš mama, da ti do zadnjega obljubljajo eno, ko pa je treba obljubo izpolnit, pa te zavržejo, kljub temu da se prej delajo tvoje prijatelje.

Ker sem ekonomistka, dobro vem, kaj pomeni in kako se vrednoti “delovna sila”. A kljub temu, so tudi direktorji samo ljudje in žal mi je, da v podjetništvu in ekonomiji ni več človečnosti. Eh, saj nima smisla… V tem primeru gre za čisto osebno zamero… Težko razložim… A ona se je res ves čas moje nosečnosti vedla, kot da komaj čaka, da vidi tega dojenčka, in ves čas mi je govorila o načrtih, ko pridem nazaj,… Ful sem se potrudla pri primopredaji, tudi med porodniško sem pomagala od doma… In do zadnjega mi je obljubljala vrnitev – to pa samo zato, da me je lahko kar se da ožela… Za to gre. Zame je res ena velika packa.

Kako že gre tista. Služba je služba in družba je družba. Ti si preveč vlagala v službo in isto si tudi pričakovala nazaj ampak so te zafrknili. Življenje pač prinaša vse vrste krivic. Važno je da greš naprej in se ne obremenjuješ z njimi, saj ti to ne bo pomagalo. Verjami mi čez nekaj let bo to samo ena od slabih izkušenj ki si jih doživela v življenju.

Nadja, v včerajšnji Jani je intervju z Domančičem. Najbolj mi je padlo v oči, da naj ljudje odpustimo, saj ko odpustimo, s tem prenesemo to na drugega, da se on ukvarja s to “težavo”.

In to ti poskušamo tako tukaj gor kot očitno tvoji bližnji dopovedati. Ne vem, kako bi lahko drugače povedali. Imaš čas, pojdi v knjižnico in si preberi tole ali pa sposodi kar kakšno knjigo o tem. Ker če imaš takšne probleme z oproščanjem, odpuščanjem in zamerami, se boš težko premaknila kamorkoli v življenju. Treba je gledati naprej in ne nazaj. Tisto nazaj so izkušnje, iz katerih naj bi se nekaj naučili. Meni se zdi, da tebi to pač ne uspeva. Upam, da ti bodo naši odgovori vsaj malo pomagali.

Pa še to, s tem ostajanjem v preteklosti in držanjem zamer se dejansko sama delaš žrtev. Ona je naredila tako, kot je naredila. Ti pa lahko narediš drugače, ampak kar nočeš. Če hočeš še naprej jokati in jamrati, izvoli, napredka pa ne bo. In če ne boš šla naprej, ti očitno takšna vloga in situacija ustrezata. Zakaj, pa pogruntaj sama…