zaljubljena, pa ne morem spati
Ja, jaz sem tista, ki je bila oz. sem še vedno zaljubljena a hkrati tako močno potrta. V začetku je vse tako lepo, sanjsko, polno energije. Zdaj pa je hudo, padam v depresijo, jočem…zakaj?
Niti ne znam obrazložiti.
Vidim ga 1x do 2x na teden, 60 km je med nama, ima več otrok katerim da celo srce, za mene pa ostane bore malo.
Ko sva v službi kak SMS, potem pa pozno zvečer pokliče ali pa ga moram sama na to spomniti, da se slišiva. Če ga ne slišim ne morem zaspati.
Zelo ga imam rada. Ampak tako boli, da takoj začnem jokati. Pa nisem najstnica. Sem v 44 letu starosti pa vem, da ne moreva skupaj zaživeti saj ima najmlajšega starega 4 leta.
Ah to življenje. Ne upam vreči puško v koruzo pa najti novega. Nimam srca, da ga zapustim, ker ko se slišiva ali se vidiva pozabim na vse težke trenutke, ki jih preživljam.
Avtorica, uživaj v zaljubljenosti dolgo časa, to ti iz srca močno želim.
Srečno.
Ti si odvisna od odnosov, čustveno labilna in potrebuješ pomoč.[/quote]
Mogoče. Ampak lej a je kaj čudnega, jaz bi ga rada videla večkrat. Pač ga pogrešam, to ne pomeni, da sem odvisna od odnosov. Ali misliš, da je tako težko partnerico poklicat pa se ji malo posvetit? Bi mi bilo dovolj, da me pokliče enkrat pred deveto uro pa mal poklepetat. Potem pa naj gre na pir. Prav sedaj je na piru. Jaz pa sem samo za njemu mogoče le za tolažbo.
Vem, da partnerja ne moremo spremeniti, spremeniti moramo sebe ali pa si najti drugega. Ampak, toliko malo potrebujem. Tako malo pozornosti.
Bila sem 10 let samska. Prej sem imela partnerja skoz ob sebi dokler se nisva razšla. Nisem imela takih občutkov glede pogrešanja, saj mi ga ni bilo potrebno pogrešati.
Ti si odvisna od odnosov, čustveno labilna in potrebuješ pomoč.[/quote]
Mogoče. Ampak lej a je kaj čudnega, jaz bi ga rada videla večkrat. Pač ga pogrešam, to ne pomeni, da sem odvisna od odnosov. Ali misliš, da je tako težko partnerico poklicat pa se ji malo posvetit? Bi mi bilo dovolj, da me pokliče enkrat pred deveto uro pa mal poklepetat. Potem pa naj gre na pir. Prav sedaj je na piru. Jaz pa sem samo za njemu mogoče le za tolažbo.
Vem, da partnerja ne moremo spremeniti, spremeniti moramo sebe ali pa si najti drugega. Ampak, toliko malo potrebujem. Tako malo pozornosti.
Bila sem 10 let samska. Prej sem imela partnerja skoz ob sebi dokler se nisva razšla. Nisem imela takih občutkov glede pogrešanja, saj mi ga ni bilo potrebno pogrešati.[/quote]
Ne vidiš, da nimaš nikogar, da si še bolj sama kot si bila kdajkoli? Škoda lajfa za nič!
Mogoče. Ampak lej a je kaj čudnega, jaz bi ga rada videla večkrat. Pač ga pogrešam, to ne pomeni, da sem odvisna od odnosov. Ali misliš, da je tako težko partnerico poklicat pa se ji malo posvetit? Bi mi bilo dovolj, da me pokliče enkrat pred deveto uro pa mal poklepetat. Potem pa naj gre na pir. Prav sedaj je na piru. Jaz pa sem samo za njemu mogoče le za tolažbo.
Vem, da partnerja ne moremo spremeniti, spremeniti moramo sebe ali pa si najti drugega. Ampak, toliko malo potrebujem. Tako malo pozornosti.
Bila sem 10 let samska. Prej sem imela partnerja skoz ob sebi dokler se nisva razšla. Nisem imela takih občutkov glede pogrešanja, saj mi ga ni bilo potrebno pogrešati.[/quote]
Ne vidiš, da nimaš nikogar, da si še bolj sama kot si bila kdajkoli? Škoda lajfa za nič![/quote]
Si tudi ti sama? Si srečna?
Ne želim ti nič slabega. Vedno rečem, bodite srečni in srečnejši od mene.
Ne vidiš, da nimaš nikogar, da si še bolj sama kot si bila kdajkoli? Škoda lajfa za nič![/quote]
Si tudi ti sama? Si srečna?
Ne želim ti nič slabega. Vedno rečem, bodite srečni in srečnejši od mene.[/quote]
Odgovarjanja na vprašanja z vprašanji se raje izogibaj, ker s tem ničesar ne rešiš, samo umikaš od sebe. Zakaj misliš, da ti želim slabo? Ker sem povedala svoje mnenje? Vsak odloča zase, za svoj lajf. Če tebi ustreza shit na kubik, potem to ujčkaj. Verjamem pa v to, da si zaslužiš mnogo več.
Ti si odvisna od odnosov, čustveno labilna in potrebuješ pomoč.[/quote]
Mogoče. Ampak lej a je kaj čudnega, jaz bi ga rada videla večkrat. Pač ga pogrešam, to ne pomeni, da sem odvisna od odnosov. Ali misliš, da je tako težko partnerico poklicat pa se ji malo posvetit? Bi mi bilo dovolj, da me pokliče enkrat pred deveto uro pa mal poklepetat. Potem pa naj gre na pir. Prav sedaj je na piru. Jaz pa sem samo za njemu mogoče le za tolažbo.
Vem, da partnerja ne moremo spremeniti, spremeniti moramo sebe ali pa si najti drugega. Ampak, toliko malo potrebujem. Tako malo pozornosti.
Bila sem 10 let samska. Prej sem imela partnerja skoz ob sebi dokler se nisva razšla. Nisem imela takih občutkov glede pogrešanja, saj mi ga ni bilo potrebno pogrešati.[/quote]
Uf, ja. Z lahkoto si sebe predstavljam tako. Sem 38 in čez nekaj dni bo prva obletnica samskosti. Vendar čutim, da me samskosti postaja strah. Vem, da sem v teh letih, ko je velika možnost, da ne bom nikoli več imela partnerja in so momenti, ko me to straši. Je ogromno momentov, ko mi tudi na kraj pameti ne pade, da bi me to ganilo. Vem, da obstaja pot, ko bom sama sebi samska absolutno všeč in takrat mi tako hudo ne bi bilo tudi ob morebitnem takem partnerju. Prej bi vedela kdaj končat in kako, se pravi kako sama s sabo v takem procesu. Ampak sedaj vidim, da me lahko kaj takega zvije in dobi pod kontrolo. Res, kako pa ostale tiste ki ste samske s tem? Vas preprosto ni strah ali ste našle način kako sprejeti samskost? In seveda kako?
Mogoče. Ampak lej a je kaj čudnega, jaz bi ga rada videla večkrat. Pač ga pogrešam, to ne pomeni, da sem odvisna od odnosov. Ali misliš, da je tako težko partnerico poklicat pa se ji malo posvetit? Bi mi bilo dovolj, da me pokliče enkrat pred deveto uro pa mal poklepetat. Potem pa naj gre na pir. Prav sedaj je na piru. Jaz pa sem samo za njemu mogoče le za tolažbo.
Vem, da partnerja ne moremo spremeniti, spremeniti moramo sebe ali pa si najti drugega. Ampak, toliko malo potrebujem. Tako malo pozornosti.
Bila sem 10 let samska. Prej sem imela partnerja skoz ob sebi dokler se nisva razšla. Nisem imela takih občutkov glede pogrešanja, saj mi ga ni bilo potrebno pogrešati.[/quote]
Uf, ja. Z lahkoto si sebe predstavljam tako. Sem 38 in čez nekaj dni bo prva obletnica samskosti. Vendar čutim, da me samskosti postaja strah. Vem, da sem v teh letih, ko je velika možnost, da ne bom nikoli več imela partnerja in so momenti, ko me to straši. Je ogromno momentov, ko mi tudi na kraj pameti ne pade, da bi me to ganilo. Vem, da obstaja pot, ko bom sama sebi samska absolutno všeč in takrat mi tako hudo ne bi bilo tudi ob morebitnem takem partnerju. Prej bi vedela kdaj končat in kako, se pravi kako sama s sabo v takem procesu. Ampak sedaj vidim, da me lahko kaj takega zvije in dobi pod kontrolo. Res, kako pa ostale tiste ki ste samske s tem? Vas preprosto ni strah ali ste našle način kako sprejeti samskost? In seveda kako?[/quote]
Poglej jaz bom letos 44 pa sem ga spoznala lansko leto novembra 2014 na starševskem čveku, Samo probleme imam sama s sabo, pa pogrešam ga, pa obremenjujem se s prihodnostjo.
Tako, da ti imaš pa sploh še več možnosti, ker si mlajša. Pa res je, da nikoli ni prepozno pa vedno je čas za ljubezen. Na zasebnih stikih na računalniku JAZ IN TI pojdi pa boš veliko ljudi spoznala. srečno
Mogoče. Ampak lej a je kaj čudnega, jaz bi ga rada videla večkrat. Pač ga pogrešam, to ne pomeni, da sem odvisna od odnosov. Ali misliš, da je tako težko partnerico poklicat pa se ji malo posvetit? Bi mi bilo dovolj, da me pokliče enkrat pred deveto uro pa mal poklepetat. Potem pa naj gre na pir. Prav sedaj je na piru. Jaz pa sem samo za njemu mogoče le za tolažbo.
Vem, da partnerja ne moremo spremeniti, spremeniti moramo sebe ali pa si najti drugega. Ampak, toliko malo potrebujem. Tako malo pozornosti.
Bila sem 10 let samska. Prej sem imela partnerja skoz ob sebi dokler se nisva razšla. Nisem imela takih občutkov glede pogrešanja, saj mi ga ni bilo potrebno pogrešati.[/quote]
Uf, ja. Z lahkoto si sebe predstavljam tako. Sem 38 in čez nekaj dni bo prva obletnica samskosti. Vendar čutim, da me samskosti postaja strah. Vem, da sem v teh letih, ko je velika možnost, da ne bom nikoli več imela partnerja in so momenti, ko me to straši. Je ogromno momentov, ko mi tudi na kraj pameti ne pade, da bi me to ganilo. Vem, da obstaja pot, ko bom sama sebi samska absolutno všeč in takrat mi tako hudo ne bi bilo tudi ob morebitnem takem partnerju. Prej bi vedela kdaj končat in kako, se pravi kako sama s sabo v takem procesu. Ampak sedaj vidim, da me lahko kaj takega zvije in dobi pod kontrolo. Res, kako pa ostale tiste ki ste samske s tem? Vas preprosto ni strah ali ste našle način kako sprejeti samskost? In seveda kako?[/quote]
Veš kako je to smešno. za nekoga , ki je star 25 bo rekla seveda saj si stara. Za nekoga , ki je star 45 pa bi rekel kje so moja mlada leta. Sama pri teh letih!!! Pa kaj ti je – je verjetno kar nekaj tipov okrog 40 ki dobro zgledajo in ne vidim razloga da ne bi bil eden tvoj!
Bil njen? Last in posest? :/
A ne bi raje napisala “želel bit s tabo”, četudi bi mislila drugače? ;)[/quote]
Joj, kako se obešate na vsako besedo. Z moje sem seveda mislila nekoga, ki ga bom privezala in bo non stop z mano, me držal za rokco in sploh delal tako kot jaz hočem.[/quote]
Sicer meni gre isto na jetra tako obešanje, ampak ali ravno tega ne počnete ženske v reali…. 🙂
obešate se na vsako besedo ki jo morda ne izrečemo pravilno…. 🙂
Joj, kako se obešate na vsako besedo. Z moje sem seveda mislila nekoga, ki ga bom privezala in bo non stop z mano, me držal za rokco in sploh delal tako kot jaz hočem.[/quote]
Sicer meni gre isto na jetra tako obešanje, ampak ali ravno tega ne počnete ženske v reali…. 🙂
obešate se na vsako besedo ki jo morda ne izrečemo pravilno…. :)[/quote]
Na vsako ne, ker se potem noben pogovor ne bi razvil – že samo, če pomisliš, kako dosledno pozabljamo na dvojino, bi ob vsakokratnem opozorilu na nepravilno izrečeno besedo sogovornika minila volja do pogovora…
Joj, kako se obešate na vsako besedo. Z moje sem seveda mislila nekoga, ki ga bom privezala in bo non stop z mano, me držal za rokco in sploh delal tako kot jaz hočem.[/quote]
Sicer meni gre isto na jetra tako obešanje, ampak ali ravno tega ne počnete ženske v reali…. 🙂
obešate se na vsako besedo ki jo morda ne izrečemo pravilno…. :)[/quote]
To je zopet nek stereotip. Če je ljubezen in se dva pogovarjata, ni ne obešanja na besede, ne lenih moških, ne tečnih žensk, … vsi stereotipi odpadejo.
Forum je zaprt za komentiranje.