Zakon

Pozdravljeni.

Vsem tistim, ki ste že doooolgo poročeni.

Kot se človek nasiti /naveliča vsega dobrega, je menda (ali pa tudi ne), čisto sprejemljivo, da se naveličamo tudi partnerja. Vsak rad živi v svoji zoni udobja in, ko si enkrat tam, nihče ne bi rad izstopil.

Tudi pri meni je tako. Poročena 35 let, skupaj sva 40 let. Imava enega odraslega otroka, ki je poročen in ne živi doma. Ne videvamo se, ker živimo 800 km eden od drugega, imamo pa redne telefonske stike. Z možem še oba delava. Najine izmene se ne pokrivajo, zato nisva med tednom veliko skupaj. Vikendi pa so najini. Ampak…. verjetno bi se več pogovarjala če ne bi bilo te vražje tehnologije, ki človeka v celoti posrka. Vsak svoj telefon, vsak bere nekaj zase in zato je medsebojna komunikacija skoraj nična. Če hoče eden nekaj povedat, ga drugi sicer posluša, sliši pa ne, ker pa ja… ravno tisti trenutek bere nekaj zanimivega. Odtujena sva. Zelo odtujena, ampak očitno se ne bo nobeden od naju potrudil in zmanjšal medsebojno razdaljo. Živiva skoraj eden mimo drugega. Moja so gospodinjska opravila, njegovo pa delo okrog hiše. Čutim, da je med nama nekaj zelo narobe, saj nobeden od naju nima več niti najmanjše želje po bližini drugega. Kar nekako se bojiva dotikov in čisto resno se jim izogibava. Med nama je ostala samo senca nekdanjega zakonskega življenja. Zakaj? Kaj sva naredila narobe ali kaj delava narobe? Zanimivo je, da imava zelo umirjen zakon, zelo malo se prepirava, razen, ko je treba kaj skupaj narediti. Ja, delati skupaj pa nikoli nisva znala. Vedno sva se skregala. Zanimivo, ne? ?

Mož sicer izhaja iz družine, kjer si  medsebojnih čustev niso znali izkazovati in tega vzorca nima,zato je čustveno, ne bom rekla hladen, ampak mlačen. Kljub temu je bil čudovit oče. Krasen oče in otrok ga ima še danes zelo rad.

Sama izgajam iz čustveno močne družine. Starša sta me imela zelo rada in v meni sta  zgradila zelo močan socialni čut. In že tukaj se z možem zelo razlikujeva, vendar to ni ključna krivda najinega “bratskega” zakona.

Kakorkoli je že, ne najdem “živega” krivca za svoj dolgočasni zakon, večino krivde prepisujem tehnologije, ki naju je popolnoma posrkala in, kar je pa še najhuje, še vedno toneva.

Verjetno je ogromno takšnih zakonov s telefonom na hrbtu, zato vas sprašujem, kako se bomo izvili iz tega? Kaj bomo naredili, da bo komunikacija postala spet sprejemljiva in ne bo med nami več samo dveh besed ” ja” in “ne”. Poznam rešitev, seveda jo poznam. Telefone stran. Izklopiti jih, ko smo doma. Ampak, ali to še sploh gre? Kako odvaditi pijanca alkohola, ob polni steklenici na mizi? ?‍♀️

ne razumem, pišeš, da nimata nobene želje po bližini, da se skregata takoj, ko morata nekaj skupaj narediti, ti pa bi še vedno rinila v nekaj? Nič čudnega ni, da sta se po toliko letih resnično naveličala drug drugega in da si res nimata več kaj povedati. Skupaj sta vzgojila tistega enega otroka in to je to. Sedaj si dajta mir in zaživita vsak po svoje, pa bo. Saj se ni treba na smrt skregati ob ločitvi. Pa grem stavit, da ima tvoj mlačni mož že dolgo eno za vsak slučaj.