Zaključiti zvezo čeprav ni nič zelo narobe?

S fantom sva se spoznala v 1. letniku faksa. Jaz sem bila njemu všeč, on pa je meni čez čas prirasel k srcu kot prijatelj in sem nama dala možnost za zvezo. Vedno sva imela lep, spoštljiv odnos, nikoli se nisva zares skregala in vse si lahko zaupava.

Zdaj sva stara 28, oba imava redni zaposlitvi in se pogovarjava o nakupu stanovanja, otrocih.. Ko je bilo govora o poroki in otrocih pa se je pri meni zgodil kar en preblisk da pa morda to ni to, kar si želim. Težavo vidim v tem, da sem se sama z leti precej spremenila, on pa je postal še bolj izrazit v tem, kar je. Od nekdaj je bil precej mirna oseba, zadnje obdobje pa zanj po službi obstaja samo kavč. V službi je zelo priden, ni len. Preprosto je rad sam v miru na kavču in srfa po netu. On si tako “nafila baterije”, da ga pustim pri miru. Tudi jaz sem rada doma in me ne vleče ven. Samo jaz bi se pogovarjala z njim. Pa psa ali mucko bi kupila, kar se on ne strinja. Pa veliko več dotikov in crkljanja bi – njemu pa pogosto ne paše. Tudi seks je zame nekako slab. Ker ni prave energije z njegove strani, dostikrat je na mojo pobudo. Ne čutim, da si me želi, bolj gre za to, da mi ustreže. Pri 20ih je imel veliko več energije, jaz pa takrat seksa sploh nisem doživljala tako, kot ga danes. Nisem še poznala sebe, svojega telesa, veliko je tudi v glavi.. Je pa tako da imava sicer zelo lep odnos. Se ne kregava, naučila sva se živeti drug z drugim in vsak je naredil pri sebi kakšen kompromis, oba sva popustila v trmi. Imava podobne ideje glede prihodnosti. Kolikor se čudno sliši pa sva “energijsko na različnih nivojih”. Ne znam drugače povedat. Kot da sem v zlati kletki, pa ne morem ven. Počutim se varno, ampak nisem svobodna. Vse se zmeniva, vse se lepo dogovoriva, ampak si na koncu dneva nimava kaj povedati. Nimava skupnega interesa ali hobija. Njegovi vikendi potekajo počasi, na kavču in za pisalno mizo, medtem ko jaz zgodaj ustanem-ker mi tako paše, si prižgem muziko, vse pospravim, grem na telovadbo, v trgovino, potem bi pa počela kaj z njim, on pa ima najbolj od vsega rad mir. Če bi imela otroka vem, da bi se ukvarjal z njim, ker ima rad otroke, bi se pa slej ko prej spet začel umikati v svoj mir.

Je pa izredno prijazen, nežen, nekonflikten. Nikoli ni bil nasilen ali nesramen do mene. Zavedam se, da on meni daje vse kar on kot moški lahko ženski da. Je zvest, priden v službi, odgovoren z denarjem. On me pocrklja tako, da mi rad kaj lepega kupi. Meni pa je tako težko, ker enostavno ne rabim, včasih si niti ne želim, da mi kaj kupi. Jaz bi njegov čas, pozornost, dotike.

Če bi ga zapustila, bi ljudje rekli, da sem neumna, da sem pustila zlatega fanta, da kaj bi sploh še rada.. Še sama sebe ne razumem.

Pogovorila sta se? Si mu povedala odkrito, kot si nam? Drugače pa, kot da bi opisovala mojega moža, z najino razliko, da je seks fantastičen.

Skoraj podobna je bila zgodba ori nama. Moj nasvet. Pogovorita se, odkrito in zadeve zacnita spreminjat. Te pa opozarjam….sosedova trava je vedno bolj v zelena, in sta v letih,  ko si bosta res tezko nasla vsaj priblizno takega partnerja kot ga imata zdej. Res sreco bosta mogla imet, da bosta nasla ok partnerja oz partnerja kjer bo vznemirjenost, metljcki ipd drzala dlje . Zelo tezko je.  In nic od neszetega ne traja celo zivljdnje. Niha, samo vprasanje je, ce preneses tisto obdobje ko gre dol. Nikol ni samo gor. Oz konstanta. Jaz mislim da prvo pogovor, potem akcija, in ce res ne bo interesa za izbolhsavo se pa razidita. Ne pa bum gremo narazen kar takoj.

Ja ljudje te ne bodo razumeli. Jaz te ker sem bila na istem. Samo pri 30+. In ne nisva bila zmožna furat tako naprej. Oz. on bi, ampak jaz pa nisem bila zmožna pri 31ih živeti kot apatičen upokojenec. Dejstvo je da je lahko super človek, isto ti, ampak če imata čisto drugačen življenski stil bo vedno nekdo nezadovoljen. Očitno ti. Ker njega nič ne moti. On ima službo, kavč in računalnik. Pa tebe za sem in tja. Resno misliš da ko bosta imela družino da bo pa pustil ta penzijon pri 28ih za sabo in hodil z vami na sprehode, na predstave, na nastope otrok, na igrišča, na dopuste in izlete…? Ko si z nekom ustvarjaš življenje si ne ustvarjaš življenje samo z osebo, ampak si ustvarjaš način na kakšen boste živeli. Si pripravljena tako živeti nadaljnih 50+ let?

Otrok ti manjka , ko boš tega imela bo dela na pretek in časa premalo.

Z leti bo še slabše.

Pogooglaj shizoidna motnja. Mogoče je kaj na tem. Če si osamljena že sedaj, bo tudi ko bodo otroci odrastli tako. Vmes bo malo boljše. Ne naredi si tega.

Zlata kletka. Dobro si to napisala. Tudi jaz sem ujeta vanjo. Ne vem, kako dolgo bom še zdržala.Sem pa približno čutila to že po treh mesecih zveze na eno mesečnem potovanju. Tak občutek me sedan spremlja iz dneva v dan.

Polagam ti na srce, da dobro razmisli.

Vidva, sta žal samo še sostanovalca. Fant na eni strani čaka samo še na pokojnino, vi pa razmišljate o vseh stvareh ki ste jih in jih še boste zamudili…. Takšna spolna nezainterasironost pri tej starosti ni normalna. Bojim se, da ga na tem področju ne zanimate več.

Bil sem v podobni situaciji. Možnosti je lahko več: mogoče se boste sprijaznili, mogoče se boste zapletli s drugim moškim(in tako verjetno končali zvezo), postali boste lahko precej nesrečni ali pa boste preprosto odkorakali.

Jaz sem se odločil za slednje in par mesecev zelo trpel(navada je železna srajca). Sedaj bi se odločili enako…

Karkoli boste naredili, bodite iskreni do sebe-fanta in ne ozirajte se nazaj po sprejeti odločitvi..

Zavedam se, da on meni daje vse kar on kot moški lahko ženski da.

Daj no, saj si velika punca….veš da to ni res. Tip je očitno zelo čustveno omejen. Pa ne mislim kot žalitev. Pač je kakršn je. Hladen kot kamen. Do seksa mu ni pri 28ih! Do skupnega časa s tabo tudi ne. V službo hodi ker pač misli da more. Punco ima ker pač misli da more. Kupi ti kaj zato ker misli da more. Edin cajt ko je lahko to kar pač je je ko leži na kavču kot 90 letni dedek z osteoporozo zapičen v ekran in odlopljen od vseh. To rabi. To on je. Ti pa ne rabiš daril. Ne rabiš seksa iz obveze. Ti rabiš povezanost, toplega človeka z razvitimi čustvi, z zmožnostjo biti ŽIV…. Z njim si samo zato ker si ratala komot. Čez 10 let boš še bolj komot ko boš letala za otroci, živela kot penzjonist in čakala da si bo vzel malo časa pa kaj kupil otrokom in se malo poigral z njimi, ker se to spodobi. Ne ker bi imel on to potrebo. Nima on očitno nobene potrebe po čustveni bližini kakšnega živega bitja. Potem bodo pa otroci odrasli. Upaj da ne v isto hladne ljudi kot njihov oče. In ti boš spet sama z njim. V penziji. Zanj ne bo itak nič drugače, on je v penziji že dolgo očitno. In bosta sedela in gledala v zrak, ti boš upala da vnuki kaj pridejo, on bo upal da ga pustite pri miru. Saj veš….na stara leta si zaslužiš mir :). Sama si kreiraš prihodnost. Trenutno dovoljuješ da ti jo kreira tvoja miselnost da si dolžna ostajati nekje kjer nisi srečna. Ker ljudje ne bi razumeli. Veš ljudje ne morejo živeti tvojega življenja. Samo ti ga lahko. Na tebi pa je kakšno bo.

Če premišljuješ ali sta za skupi ali ne pol verjetno nista.

Midva sva se spoznala, ko sva bila stara mal čez 20. Po vseh burnih avanturah in vezah sem takoj vedla, da je on ta pravi zame. Nikoli se nisem spraševala ali je to to, vedla sem, da si drugega kot  samo njega ne želim Sva doštudirala, dobila službi, se preselila, zgradila hišo, po 10 letih zveze dobila prvega otroka, nato še dva enga za drugim. Imamo se lepo, naše življenje je živahno, dinamično in polno ljubezni. Nikoli si nisem želela ali predstavljala kogarkoli razen njega za moža.

Lej sem tip ampak na tvojem mestu, da bi imel eno tako, ki vidi samo kavč in ji do ničesar. Hvala lepa za to. Vidva sta skupaj samo zato ker vaju je pač oba strah biti sam in hkrati ker je bolj “komot” nič spremeniti. V resnici je pa to mrtev odnos.

Takšno stanje, kot ga imata vidva je mogoče normalno za dva 70 letnika, ne pa za 28 letnika.

Življenje je tvoje. Odločitev je v tvojih rokah.

Zavedaj pa se, da nihče ni idealen. Dobro premisli. Pogovorita se.

Dober dečko, ampak ti očitno potrebuješ drugačnega.

Nihče ni idealen. A človek, ki mu je smisel lajfa ležanje na kavču in drkanje računalnika je patetika, kaj šele približek idealnosti.

Če ni, ni. Ne glede na to kako spretno lahko zgodbo zavijaš v celofan, nikoli ne bo to to. Vmes bodo pa pretekla leta in na koncu boš obžalovala, da nisi šla za tistim, po čemer duša hrepeni.

Sem izgubila po 6letih osebo po kateri dusa hrepeni. Bom sama in brez otrok in prijatelja do konca zivljenja.

Da sva brez neke čutne povezave sem jaz opazila že kakšno leto nazaj. Pa sem ga poskušala nagovarjat, da bi kam skupaj šla, ali da bi se doma lotila česa skupaj, da bi šel na telovadbo z mano ali kakšen drug šport, pa vedno nekako nekaj pride vmes, da nima časa oz. da je utrujen. Kar se tiče spolnosti dajem jaz pobude, ampak ne sme biti prevečkrat, ker res nima velike potrebe/interesa. Potem erekcija ni prava, energija ni prava, se je tudi že zgodilo, da je prižgal pornič vmes, da bi se bolj vzburil 🙁 Pravi, da sem mu všeč, da ni to problem, samo da mu enostavno ni. On raje poleži pa srfa po netu ali gleda serije.

Zavedam se, da se spremenil kaj dosti ne bo. Vzeti ga moram takšnega kot je ali pač ne… Ne glede na vse je moj najboljši prijatelj, oseba, ki mi pomeni največ na svetu.

Oseba, ki ti pomeni največ na svetu, raje brska po netu in telefonu, kot da bi se ukvarjala s tabo. Za vzburjenje, ko je tiste redke kvatre s tabo, rabi pornič. Pri 28 letih?

Lahko, da je tvoj najboljši prijatelj (kako to veš, če se mu ne ljubi pogovarjat s tabo???), ni pa dober partner.

Človeka dobro poznajo le tisti, ki živijo z njim, zato se ne oziraj na tuje mnenje. Lahko je očarat nekoga, s katerim se vidiš pol ure na teden, nekaj čisto drugega pa je biti skupaj vsak dan. In pomembno je tisto, kar se dogaja za štirimi stenami, to je prava oseba, ne tisto, kar je za občinstvo. Moja sestra ima mejno osebnostno motnjo; kdor je dobro ne pozna, misli, da je angel! Je visoko funkcionalna, pomeni, da zelo redko pokaže svojo pravo naravo. V resnici je pa hudič, kar nas ve le nekaj najbližjih.

Vidva sta zdrsnila v neko apatičnost – to se dejansko lahko zgodi, ker smo pač odvisni od zaslonov in je lažje drsat po telefonu kot odpirat usta. To je stvar zavzetosti in nelenobe. Kar se pa tiče spolnega poželenja, pa ne vidim neke dobre perspektive. In seks je v zvezi ena najpomembnejših stvari. Pa niti ne gre samo za seks, to je tudi izkazovanje ljubezni, zbujanje dobrih občutkov, je prijetno, paše, tako se ustvarja bližina, intimnost, tako se neguje ljubezen. Jaz niti do psa nisem tako brezbrižna, kot je tvoj partner do tebe.

Ne glede kako žalostno se to na prvo žogo sliši, niti ni tako hudo biti sama, veš? Ti že z razlogom ni bil namenjen, kaj veš kam bi to lahko pripeljalo nekoč. Je že v redu tako. Si naredila kar si lahko, pa ni bilo dovolj. Pojdi naprej.

Biti samska je lepo. Nekateri enostavno nismo narejeni za zveze, ker nas omejujejo, zaustavljajo v rasti in razvoju in tega ne potrebujemo. Če se boš pa smilila sama sebi, samo zato ker “si samska” pa zna biti problem ja. Vse je odvisno od tvojih ciljev v življenju in perspektive

Ne obupaj, še bo lepo v življenju  🙂

En velik objem.

Zaključi, če tako čutiš. Saj z otroki se boš zamotila, ko bodo majhni, a slej ko prej bodo dovolj samostojni, da ti bo ostajal čas… in se boš začela ozirati po možu. Če ti zdaj manjkajo dotiki, boš potem sestradana. Pamet v roke, mlada si še in vse je pred tabo.

Pri nama je bilo vse fenomenalno, le ko je gospod menil, da mu preveč najedam ali pa da preveč posegam v vzgojo otrok, je priletel kak šamar, tudi pred otroki.

No, eno leto sem že samska. Otroka fuc.ed up, ne vem kaj naj še naredim. Terapije, spuščanje iz gnezda pri 16 in 18.

Dec pa še vedno misli, da ni nič narobe delal.

Jaz vedno rečem, da boš morala odgovor najti v svojem srcu in v svojem razumu. Jaz sem tudi imela moškega, ki je bil ok, dobro sva se razumela, ampak sem čez mesece začutila, da to ne bo to. Ko je v stanovanje dal najine skupne slike, ko mi je rekel, da si želi, da se preselim k njemu,  … sem doživela v sebi tihi “neeeee”. Težko je razložiti, rekla pa bi, da mi je instinkt govoril, da on ni zame. Tako da sem en teden premišljevala, ali naj ga zapustim, v tem tednu sva imela še zadnji spolni odnos, po katerem sem si rekla, da se me ta moški ne bo več dotikal in res …  Čez nekaj dni sem prišla k njemu in sem mu rekla, da ne morem več. Šok za njega, ampak danes po 10 letih, ko sem srečna v vezi z nekom drugim vem, kakšna velika napaka bi bila, če bi ostala z njim. Kasneje sem še izvedela nekaj pikrih na njegov račun. Hvaležna sem, da sem zbrala pogum in odšla od njega.

Tvoja zgodba ne bo nujno enaka moji, mogoče se mi vseeno zdita bolj povezana oz. se mi zdi, da imaš krizo v odnosu. Ampak poslušaj sebe, svojo intuicijo … Verjamem, da če  bo šlo čez rob tako kot je šlo pri meni, da boš zbrala pogum, da odnos prekineš. Ker če gre čez rob, ti je namenjen drug partner.

Moraš vedeti, da spremenil se ne bo. Ker se ne more. Tako kot avto s šibkim motorjem ne more imeti blaznega pospeška. Vzemi ali pusti.

Se strinjam.