Zakaj ste se sploh poročili?
Se, ampak poroka za sabo potegne še en kup pizdarij.[/quote]
Kakih pa (midva sva si celo poroko plačala sama, pa se nama nič ni zdelo pizdarija)? Ker za naju je bil poročni dan res najsrečnejši dan v življenju-pa če se sliši še tako klišejsko. In ja celo rada se imava, zvesta sva si in spoštujeva se že več kot 10 let-neverjetno, kajne. Eni tule gor se mi pa prav smilite, res-pravi čustveni invalidi, ki gledate samo nase in kako čim hitreje najti izhod iz koruzništva.
Se, ampak poroka za sabo potegne še en kup pizdarij.[/quote]
Nič bistveno manj, kot če gresta narazen dva koruznika. Le uradne “razveze” ni, vse ostalo (skrbništvo, preživnina, delitev premožebnja) pa pride zraven. In sama razveza je združena z dodelitvijo skrbništva, torej … razliek v bistvu ni. Poznam koruznike, ki se se že par let vlačijo po sodiščih.
Jaz osebno sem bila vedno proti poroki, ker tisti papir, pa bla, bla … to je iz mene le ego govoril. ko sem spoznala pravega, sem si zaželela tudi poroke.
Oh, po 7 letih najine ljubezni, sva si rekla da ,v najožjem družinskem krogu. Bila sva zrela, s končano fakulteto, stanovanjem in službo in avtom. Pred tem sva 1 leto živela na koruzi, torej po 7 letih sva se dodobra spoznala. Po 10 letih zakona, po vseh potovanjih in uživanjih sva dobila otroka, smo srečna, vesela družina in poskušamo uživati čim več skupaj in odkrito povedano ni mi žal.
Vsak se odloči tako, kot njemu paše, midva sva se pač odločila za skromno poroko pred matičarjem.
Srečno sva živela skupaj enih pet let, potem pa je dozorela tudi odločitev, da se poročiva. Sicer je načeloma res, da je izvenzakonska skupnost po zakonodaji izenačena z zakonom, a v praksi moraš izvenzakonsko skupnost dokazovati za vsak primer posebej. Zato se nama je bolj enostavno zdelo, da se poročiva in potem ni potrebno več nobeno dokazovanje. Ob tem sva tudi poenotila priimke. Poroka je bila tudi priložnost, da se sreča vsa najina žlahta in se spozna. Imeli smo lepo poroko, meni je bilo fajn organizirat en tak večji družabni dogodek, pa še čisto po svoje sva ga lahko organizirala, ker sva ga tudi sama financirala. Nisva podlegla nobenim pritiskom žlahte, ki so imeli seveda vsesortne ideje in priporočila, kaj bi bilo treba na poroki. Obljubila sva si marsikaj, sva to tudi resno mislila, a zvestobe do groba ne, saj se tega na civilni poroki ne obljublja. Tisti, ki ste to obljubili, ste se najbrž da poročili cerkveno. Jaz s porokami nimam slabih izkušenj, v svojih 45 letih sem bila na dveh, na bratovi in na svoji. Niti bratov zakon niti moj še ni razpadel:)
Lani sva se po 14 letih zveze in dveh otrocih poročila. Je bila dolga doba koruzništva, pa ne, da nama je kaj manjkalo, ampak sva se odločila. Na poroki nas je bilo 16, samo domači, kosilo in to je bilo to, pa še piknik za prijatelje. Nobenega kompliciranja, trobljenj z avti ipd. Pa na poročno potovanje sva šla v Pariz, pa take lepe prstane imava…..fajn občutek. Kakor komu ustreza, jaz pravim.
Se, ampak poroka za sabo potegne še en kup pizdarij.[/quote]
To je po mojem samo izgovor, če ne bo šlo gremo pa na razen. samo ne vem zakaj potem otrokom po večina daje očetov priimek, če sta skupaj samo zato, ker jim trenutno tako paše.
Tukaj imam res občutek, da se razhajajo samo ljudje kateri so poročeni, neporočeni so pa bolj zreli v vezah. Vsaj tak občutek imam.
Meni je poroka en lep dogodek, ker sem pač čustvena, spomin in neka zaveza. Ja ljudje smo različni. Ko pa pride vprašanje dedovanja takrat je pa čisto drugačna zgodba.
Midva se tudi nisva poročila in nimava planov. Le zakaj? Zaradi papirja, zaradi žlahte?
Namesto v poroko, sva denar vložila v potovanje. Zakaj bi plačevala fešto za druge? Sami stroški pa še povabit moraš žlahto, jaz se pa še z bližnjimi ne razumem. Midva sva denar dala za potovanje in uživala skupaj in sama. Če se bova pa mogoče kdaj odločila za poroko, kar je res minimalna verjetnost, bova šla pa sama pred matičarja, brez drugih povabljenih. poročno potovanje ja, poroka pa ne 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.