Zakaj se vsi vtikate v to, da nimam izpita za avto?!

Meni dejstvo, da nekdo nima izpita, še nič ne pove. Zanima me, zakaj. In vsak ima najbrž svoj razlog, lahko je tudi zdravstvene narave. Ampak to, da se nekomu “ne da” ali da se mu zdi “nepotrebno”, ah, tu mi pa zazvonijo alarmi. Ne gre toliko za imeti izpit ali ne, gre za *odnos*, ki ga ima posameznik do tega. In ne gre le za en kos papirja, torej dovoljenje, ampak za veščino, ki je v današnjih časih, vsaj v Sloveniji, zelo uporabna (če ne že potrebna). Zelo.

Moja zgodba: bila sem v razmerju, kjer je bil on brez izpita. Oba sva bila v srednjih 30-ih. Priznam, ta njegov odnos do tega me je vedno bolj motil. Češ, saj ni zares potrebno. Govoril je sicer, da ga bo enkrat mogoče že naredil. (Ko bo bolj potrebno?)
Seveda nisva šla na dopust z busom ali vlakom, vedno sva rada ubirala celo off-road kotičke in pri tem uživala. Vozila sem seveda jaz – na vse dopuste, vikend izlete, dnevne izlete izven mesta v naravo, v trgovine, ko je bilo treba po večjih nakupih, pa ko je bilo treba koga pobrat na kaki postaji itd.. Že res, da me sam nikoli ni prosil, da ga kam peljem, uporabljal je namreč kolo, tudi v dežju, in v tem nisem nikoli videla problema – tudi sama se po mestu (v Lj) nikoli ne vozim z avtom, ampak s kolesom. Ampak ne ostajamo samo v mestu, kajne.. In vedno, ko sva kam šla in je bila vožnja daljša, sem dobivala občutek in željo, kako bi se rada ob svojem moškem počutila “samo” ženska, ki je ob njem in ne prevzema vodilne vloge; le ženska, ki se prepušča in je vodena, peljana, za katero je poskrbljeno (v smislu odgovornosti vožnje in fokusa kam, kdaj, kako) in ki bi lahko uživala v razgledu in v glasbi med vožnjo. V odnosu sem seveda začenjala opažati tudi druge malenkosti, kjer sem morala jaz prevzemati vodstvo, in to me je odbijalo. Vedno bolj.
Enkrat se je zgodila nesreča in sem morala na urgenco, pa mi on seveda ni bil ne prva misel ne prva izbira. Bilo je sredi noči in imela sem nekaj težav, da najdem nekoga za prevoz.. To me je prizadelo in hkrati odprlo oči. Nisem si več lahko sploh predstavljla npr. biti noseča in imeti na stand by-u tasta ali kako prijateljico, ki bi me peljala v porodnišnico, ko bi bil čas. Nisem si predstavljala imeti otroke in jih vedno sama razvažati naokoli. Kaj šele, če se kaj zgodi… Nisem si več predstavlja niti tega, da jaz vedno in povsod vozim, ker on pač ne zna. S tega vidika sem videla partnerja kot zelo šibkega, pasivnega, na nek način “ubogega”; kot nekoga, ki se pusti vodit in mu ni problem ostajati v pasivnejši vlogi v partnerstvu. To mi je postajalo vedno manj privlačno. Posledice so seveda bile na vseh ravneh, čeprav se je, vsaj kot se zdi, vse začelo ravno z (ne)izpitom za avto…

Star sem 29 p ga Jas tudi nimam in ga Niti ne zelim delat Zakaj ci je bolse igrat predsednika

Pa Te drugi vozijo okol das za bencin 10€ Pa je stvar resena Zakaj bi Se Moral obremenjevat z Avti kdaj ga morem it tankat kdaj so gume zanic servis in Tako naprej

Denar ni problem za izpit ali tudi za avto? Ker avto pač ni poceni. In če nimaš za avto, nima smisla imeti izpit.

Sploh ni res. Tudi za marsikatero službo je pogoj izpit, ni pa ti treba imeti lastnega avta. Imaš službena vozila za to. Samo če nimaš izpita, si pač neprimeren.

Razen zdravstvenih razlogov ga ni drugega, kot pa nemarnost in lenoba če danes nimaš izpita za avto. Ja, je danes nuja in osnova za vsakega normalno funkcionirajočega človeka. Ni ti treba imeti avta, moraš pa imeti izpit. Samo to. Če je bilo včasih še sprejemljivo, da kdo ni imel izpita, danes pač ni.