Zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem?

Kaj storiti, če je naša karma težka:

– če so bile vile rojenice neusmiljene do nas?

– če se vse česar se dotaknemo spremeni v prah?

– če kljub izjemnim naporom ne najdemo izhoda iz labirinta trpljenja?

Naj sedem v kot in počakam, da gre življenje mimo in na koncu pride odrešitev?

Ali je bolje, da se borim do zadnjih življenjskih moči, pa čeprav je boj že vnaprej določen na neuspeh?

Je še kdo tukaj, ki ima to smolo, da česarkoli se loti, vse se zaroti proti njemu?

Življenje je fajt. Včasih pa tudi gladko teče.

Zamenjaj perspektivo. Živi za lepe trenutke.

Zakaj si ne poiščeš pomoči?

to je res čudno, sem se tudi sam vprašal zakaj je tako, zakaj se spravi vsa nesreča na enega človeka, ki ima že tako dosti problemov in, če ima vse skupaj kakšno povezavo z njegovimi rodovi pred tem človekom, ki jebe ježa v sedanjosti, bo kar držalo, da gre hudič na kup s…

—————-

Mi je pa zanimiva politična situacija v Slo., gledam pacienta kaj dela že več kot 30, čista Štala d.o.o. tipu se prav vidi, da je zloben in pokvarjen ampak mu gre vse kot po olju, recimo pride s prevaro volivcev na aablast, pol ga pa na tej aaablasti drži tip, kateremu je stranka propadla in gre na volitve lahko samo v svojem dvorišču pred hišo recimo.

In zdej, ali se je komu od njegovih prednikov nekaj tako slabega dogajalo oz. krivica, da se hoče neka višja sila zdaj za te krivice odkupit preko tega pacienta, ki je zdej p.v., ali pa je recimo Slovenija kot država in ljudje, ki živijo v njej kaznovana z njim, vrag si ga vedi….

Verjamem, da se že rodimo z neko, v grobem začrtano potjo, da je že takrat jasno, katerih lekcij se moramo v tem življenju naučiti. Seveda je potem od nas samih odvisno, ali bo šlo učenje na lahko, hitro, ali se bodo “učne ure” morale večkrat ponoviti. Zato je pravzaprav naivno razmišljanje, da se bi morale “dobrim” ljudem dogajati le “dobre” stvari. Sicer pa… Kdo sploh je dober človek? Nekonflikten, ki si ne upa postaviti zase? Priden in delaven? Tisti, ki se razdaja za druge, dokler ne zboli? Ideali so družbeno pogojeni, zato je v nekem okolju “dobro” nekaj, v drugem nekaj drugega, kar velja ponekod za “slabo” lahko drugje velja za pogumno ipd. Jaz torej v dobro in slabo ne verjamem. Vse je relativno. Verjamem le v zame dobro energijo, h kateri težim, in v zame slabo energijo, ki se ji izogibam.

In ne, nikomur ni namenjeno trpeti. Vsakdo ima lahko zadovoljujoče življenje, celo mora ga imeti, če ne želi zboleti in k sebi pritegniti slabe energije. Narava namreč stremi k ravnovesju. Delaj na sebi!

Ravno razmišljanje v smeri dober sem zakaj se mi dogajajo slabe stvari. Sosed je pa pokvarjen pa se mu nič slabega ne zgodi. To razmišljanje je napačno. Kaj je za nekoga dobro in kaj slabo je odvisno od nas samih. Ponavadi je tako da vsak za sebe meni da je dober človek. Ampak ljudje so vsi po vrsti sebični.

Primer: Prijatelj me rabi samo ko me rabi. Nikoli mu ne odrečem pomoči ko pa jaz rabim pomoč je pa ne dobim. Dejansko za svoje dobro delo zahteva povračilo in ko ga ne dobi je užaljen. Kdo je tu dober človek

Nekdo ki pomaga in ko on rabi pomoč to pričakuje od drugih. Ali tisti ki prosi za pomoč ampak ko nekdo od njega zahteva pomoč reče ne. Nobeden oba sta sebična. Dober človek pomaga in s tem ko pomaga čuti zadovoljstvo. Tak človek bo tudi v tem da mu nekdo pridrži vrata videl dobro delo.

To da je človek delaven in priden a se obenem pritožuje ni dober je sebičen. Dober človek ne gleda kaj dela sosed, kako je prišel do tega to dela zavisten človek.

Verjami ali ne …. da poskušam živeti za lepe trenutke, a teh skorajda ni. Vse se sesuva v prah. In to že več let. Moj hrbet je upognjen, oči so prazne, gube so globoke …

Žal nimam nikogar, ki bi mi ponudil roko ali oporo … sama plavam kot vem in znam … da preživim dneve, ki mi predstavljajo vedno večji napor ….

Ja, Popay tole si dobro povedal …. vsa nesreča se spravi na enega človeka, ki ima že zadosti problemov ….

Hvala ti za tole “potrditev”, da nisem edina tega mnenja, ampak to opažate tudi drugi.

Veš, Popay … te berem in lahko ti samo rečem … da si dober človek.

Tragično.. ni vam lahko. Včasih mormo it skoz najslabše stvari, da potegnemo najboljše kr je v nas, poskuste se fokusirat na to kr prihaja in se ne oprijemat tega kr je že mim. Vsak dan posebej se fokusirajte na dobro in ne dajajte tok pozornosti slabemu. Vse mine.

Kako bi pa vedeli kdaj smo srecni, ce nikoli nebi bili nesrecni.

Tudi. Life is a bitch. A hard core bitch.

Od zivljenja ne pricakujem nicesar, kar mi da, super, kar ne da, tudi prav, se vedno zivim, se naucim ziveti tudi brez tega.

In sem srecna.

Res je danes cudno, ko nekomu reces, da si srecen, ceprav je tvoje zivljenje povprecno ali celo podpovprecno, ampak jaz sem zadovoljna in srecna.

Glede dobrote pa, kot je ze ena zapisala, das tisto, kar zelis sam dati in ne pricakujes nicesar nazaj. Cim ti racunas, cetudi podzavestno, da si zdaj nekomu nekaj dal, mu pomagal in da ti bo ta nazaj, pozabi, to ni dobrota, to je racunica.

Ja, življenje je jeba,ki prehitro mine. Tolažbe pa pomagajo samo toliko časa dokler so v ušesih.

Nimaš kaj. Broz je rekel, borili smo se, i još se borimo…

Vse je odvisno od tega kako na življenje gledaš in kaj od le-tega pričakuješ. Ovire so pravzaprav pot. Ko to dojameš in se temu primerno odzivaš, postane lažje. Padeš 8x, se dvigneš 9x. Problem sam po sebi ne obstaja, si ga kar sami naredimo iz nič, torej našbodziv na situacije je pravzaprav ključ do srečnega življenja in zadovoljstva. Vse se vrne prej ali slej, tako dobro kot slabo, brez skrbi da ja. Delaj tako, da ohraniš svoj jaz in tako kot ti veleva srce, saj vse kar je proti naši naravi nekoč obžalujemo.

To se tudi meni dogaja…

Začelo se je v zgodnjem otroštvu, ko sem bila primorana živeti med napadalnim alkoholikom in psihotično, z ljubimcem zasvojeno mamo…posledice so znane…

Nadaljevalo se je v srednji šoli, ko sem hudo zbolela in večino najlepšega dela mladosti preživela pri zdravnikih in v bolnišnici…

Trenutno trpim v službi, kjer se mi, kljub mojemu trudu, podirajo tla pod nogami. Zelo trpim, službe se ne da zamenjati, ker imam specifično izobrazbo (beri: samo to delo, ki mi povzroča neznosne psihične bolečine, lahko opravljam s svojo izobrazbo). Posledice so že vidne na zdravju.

Pa še bi se dalo naštevati…

Edina svetla točka v mojem življenju je moj mož, na katerega se lahko naslonim, ko mi je zelo hudo.

In ja, tudi jaz se vsak dan sprašujem, s čim hudiča sem se zamerila Bogu, da mi je namenil tako življenje…

jaz pravim, da če bi res Bog obstajal, bilo bi vse drugače.

Odvisno kako si te stvari predstavljaš, z gotovostjo ne more trditi nihče. A če pomisliš, je vse narejeno tako, da je vedno v ravnovesju, očitno nek regulator JE, tako ali drugače. Kaj se nam zdi prav ali ne, pa ni nujno da je res tako. Vsak bi si izbral pot brez izzivov, a tako ne bi nikoli osvojil določenega spoznanja, izkusil življenja, prišel do določenih situacij, …

Ah. Kakšna karma. Kot opažam, gre slabše tistim, ki so neambiciozni ali neumni ali pa oboje skupaj. Eni delajo vse po liniji majmanjšega odpora, nič se jim me da, eni pa so tako naivni, da jih vsi okol prsta vrtijo. Najslabše je pa, ko je prisotno oboje.

Tko kaze da su dobri?

To se ti dogaja samo zato, ker vedno hodiš po isti poti in pričakuješ drugačen cilj. Tebe uničujejo vzorci, posledično ravnaš vedno enako in temu primeren je razultat. Hkrati pa z mislimi lahko pritegneš dobro ali slabo, če so tvoje misli, da si najnesrečnejše bitje, to nesrečo stalno kličeš, zapomni si to, kakršne so ti misli, takšno je življenje. Vsaka misel je energija, skupaj se pa vežejo energije “iste vrste”.

Točno tako. Kaj pa, če so bogovi – nezemljani, ki jim ni mar za nas?Kreator pa nas je ustvaril za lastno zabavo?

Strinjam se z @eno pupo.

Meni je mama stalno govorila, da je dobrota sirota. Danes vidim kako prekleto prav je imela.

ooo, hvala, Trpeča duša, pa drž se, jst bom še pisal, pa veš zakaj toliko pišem, ker so me poškodbe prizemljile, da več presedim, kot da se gonim na športnih igriščih. Bi pa raj nabijal žogico na tenis igrišču kot pisal, sm mi je tud to pisanje ene vrste zabava, heh.., pravijo, a dobrota vedno zmaga na koncu ampak kaj, ko ta zmaga pride več ali manj krepko z zamudo.

Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.

Res je tako, brez izzivov in ovir v zivljenju, danes ne bi bila to, kar sem. Mislim v nematerialnem smislu.

Vse se izravna, mora biti dobro in slabo, problem je le, da ljudje ne vidijo vec nic dobrega, sploh ko se zaciklajo v nek negativni krog, je hudicwvo tezko stopiti ven iz tega.