zakaj ravno jaz?
Saj ne vem zakaj to pišem.Pa vendar.Življenje se mi zdi včasih tako krivično.Vem, da se veseli z drugo.In ne zavidam mu tega.Ne zavidam mu sreče, ne metuljev v trebuhu…ne tistih enkratnih in neponovljivih občutkov.A jaz sem sama…Zakaj? Vem, da si tega nisem zaslužila.In vem, da sem bila jaz tista, ki sem naredila konec.Zato, ker me je razžirala preteklost.Jedla me je, iz dneva v dan bolj.Razžirala moje telo, pa čeprav sem si tako zelo želela nazaj, za vedno.Za naju.Za najino družino.Za najin skromen dom.Zdaj imam dom.Prazen, hladen.Stene, ki nočejo govoriti z mano.Meni pa tečejo solze.Zakaj ti lahko nekdo poruši sanje v trenutku…zakaj ne premisli prej? In zakaj moreš biti ti potem tisti, ki potegne končne niti.In še to samo zato, ker več ne zmoreš.Ker te je to uničilo.Zdrobilo tvoje srce.Uničilo tvoje sanje in vse za kar si kadarkoli živel.Tega ne bom nikoli razumela.In tisti, kateremu je to namenjeno, bo vedel…Ampak kaj, ko ga več ni ob meni in me ne bo mogel stisnit v objem, mi obrisat solz z obraza in povedat, da me ima rad…
Ah, ko bi le vedel…
Tud jaz sem imela ful težave v živlenju in jih imam še zdaj. Vsakemu človeku je namenjena drugačna usoda, sploh pa po slabih izkušnjah se vedno bolj utrdiš in kmalu dobiš občutek kdo te je vreden. Zapomni si, vsaka stvar se zgodi z razlogom. Predstavljaj si , da bi te pustil samo z dvema otrokoma pri štrdesetih. Kaj bi pa pol naredila? Vsi ta dobri bi bili že poročeni, otrok ne bi mogla poslati na fax, dnarja ne bi imela…
Forum je zaprt za komentiranje.