Zakaj pride do pojava narcisoidnosti?

Zakaj pride do pojava narcisoidnosti?
Preveč zavit v vato v otroštvu? Ga starši dajejo na pidestal, da je center vesolja njihov mali sonček?
Ali pa mogoče ravno obratno, da so ga kot otroka zlorabljali in potem hoče dokazovat, da je on super?

A je sploh pomembno? Stanje je takšno kot je, vplivaš lahko na prihodnost. Ne verjamem, da iskanje vzrokov vedno pripomore k ustreznim rešitvam.

Če veš vzroke, mogoče lažje vplivaš na prihodnost. Očitno je,d a je bilo nekaj narobe z vzgojo. Je pa treba nekaj spremeniti, da ne bo prihodnost tudi taka. Samo ponavadi je potrebna dolgotrajna psihoterapevtksa obravnava.

Kako boš spremenila vzgojo, ki je del preteklosti? Boš šla starega konja učiti novih trikov? Psihoterapevti naj sebi pomagajo, saj so navsezadnje le ljudje:).

Vzgoje in preteklosti seveda ne moreš spremeniti. Lahko pa svoje obnašanje in s tem prihodnost, če veš kje je vzrok.

Narcistično osebnostno motnjo prepoznamo po izredni občutljivosti za sleherno kritiko ali neupoštevanje ter izredno močni potrebi po ljubezni, podpori in občudujoči ustrežljivosti.

Človek z narcistično osebnostno motnjo se brezpogojno ljubi, druge pa želi obvladovati, nadzirati. Ob izgubi podpore ali znakih, da je nepopoln, grandiozno doživljanje samega sebe razpade – zamenja jo stroga samokritika. Pri narcističnih ljudeh opažamo občutek posebnosti, izjemnosti, “drugačnosti”, posebnega mesta. Ti ljudje so brez sleherne empatije in vzvišeni do drugih.

Njihova podoba sveta in ljudi je črno-bela, vendar se nenehno spreminja iz pozitivne v negativno in nasprotno. Ta podoba se spreminja v skladu s tem, ali drugi (denimo partner) zadovoljuje potrebe narcističnega človeka. Dokler jih zadovoljuje in pristaja na vedenje, kakršno pričakuje narcistični človek, ga idealizira, vendar ta hitro izgubi veljavo, če ne igra predpisane vloge.

Takrat narcistično moteni ljudje postanejo poniževalni, cinični in ignorantski, drugega pa poskušajo razvrednotiti. Zaradi nezmožnosti navezovanja globljih čustvenih odnosov imajo pogosto občutek odtujenosti.

Pogosto so preokupirani s svojim duševnim in telesnim zdravjem ter z zunanjim videzom. Večino časa se počutijo negotovi. Mučijo jih notranja praznina, občutek nesmiselnosti obstoja in utrujenost od življenja. Svoje potrebe skušajo zadovoljevati impulzivno, po načelu tukaj in zdaj, s čimer blažijo občutek napetosti.

Partnerske zveze takih osebnosti so funkcionalne in služijo samopotrjevanju. Večinoma so kratkotrajne, razen če srečajo partnerja s komplementarno (dopolnjujočo se) patologijo osebnosti. Za partnerja pogosto izberejo osebo, ki jim je podobna (torej ima tudi narcistične poteze) – ali pa osebo, kakršna bi radi bili (njihov ideal), da se z njo lahko simbiotično zlijejo.

Ker so nesposobni ustvariti in vzdrževati kakovostne in zrele čustvene odnose, je partnerstvo z narcistično motenim človekom zelo težavno.

Partnerstvo obstaja, dokler od partnerja dobivajo dovolj posrednih in neposrednih potrditev. Ker so od potrditev odvisni, so do partnerja izrazito posesivni. Od njega pričakujejo, da jim bo nadomestil čustvene prikrajšanosti (lakota po ljubezni), ki jo nosijo iz otroštva in ki je nikdar ni mogoče potolažiti.

Če pri partnerju začutijo sled samostojnosti (drugačno mišljenje, ravnanje …), jih preplavi neobvladljiv strah (separacijska tesnoba), da ga bodo izgubili, saj ga doživljajo zgolj kot podaljšek sebe – ne morejo razumeti, da so lahko partnerjeve potrebe drugačne od njihovih. Ta strah sproži bes in še večjo potrebo po nadzoru; partnerja sočasno izničujejo in razvrednotijo, od njega pa zahtevajo izjemno velike dokaze ljubezni in pripadnosti.

Zato v čustvenem odnosu do partnerja zelo nihajo – od idealizacije do izničenja, s takim vedenjem pa narcistično moten človek sčasoma uniči tisto, česar si najbolj želi: kakovostno partnersko zvezo, sprejetost in ljubezen. Tak odnos torej obstaja le, dokler ima narcistični partner zadovoljene potrebe po grandioznem samopotrjevanju.

V nasprotju s čustvenimi odnosi so lahko v drugih odnosih in življenjskih situacijah, v katerih ni potrebe po čustveni vpletenosti, tudi izrazito uspešni (npr. poklicno področje).

Simptomi:
– grandiozno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov)
– pretirana zavzetost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni
– prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove
– zahteve po pretiranem občudovanju
– nestvarno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj
– izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev
– pomanjkanje empatije
– zavist do drugih ali prepričanje, da so zavistni drugi
– arogantno in vzvišeno vedenje

vir: http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/dusevne-motnje/osebnostne-motnje/79-narcisticna-osebnostna-struktura.html

VZROKI:

Take lastnosti oblikujejo specifične oblike odnosa staršev do otroka: dojenčka sprva brezmejno občudujejo in obožujejo, hkrati pa ga že doživljajo kot nadpovprečno sposobnega. Običajno že takoj, ko shodi, od njega nenadoma zahtevajo pretirano mero samostojnosti.

Da bi se zaščitil, otrok oblikuje navidezno samozadostnost, za katero skrije svojo negotovost in ranljivost. Ta samozadostnost ni nič drugega kot poskus, da bi zadovoljil pretirana pričakovanja staršev.

Kadar mu to kljub velikemu trudu ne uspe, so starši razočarani in jezni, otroka pa čustveno in osebnostnorazvrednotijo.

Razcepljena samopodoba je posledica teh dvojnih skrajnih sporočil: grandioznega dela ob pohvali in razvrednotenega ob najmanjši kritiki.

DEJAVNIKI TVEGANJA:

Dejavniki tveganja za narcistični osebnostne motnje lahko obsegajo:
• starševsko zavračanje otrokovih potreb in strahov
• izmenjevanje pretiranih pohval in razvrednotenja
• pomanjkanje naklonjenosti in pohval v otroštvu
• zanemarjanje in čustvene zlorabe v otroštvu
• nepredvidljiva ali nezanesljiva starševska skrb
• učenje manipulativnih vzorcev obnašanj od staršev

Otroci, ki se od staršev učijo, da je ranljivost nesprejemljiva, teže razvijejo empatijo za potrebe drugih. Lastne čustvene potrebe skrijejo za veličastno, egoistično vedenje, ki je namenjeno temu, da vzbujajo vtis čustvene neranljivosti.

zaradi obeh skrajnosti.. očitno

Še ena izmed razlag:

http://mama.si/malcek/vzgoja/dr-milivojevic-zoran-pomen-discipline-pri-vzgoji

http://mama.si/malcek/vzgoja/dr-milivojevic-zoran-pomen-discipline-pri-vzgoji%5B/quote%5D
Zdaj pa si zamisli, da imaš take ljudi na oblasti. Mislim, saj verjetno si sploh ni težko zamisliti, ker se to že dogaja pri nas. Posledice le tega pa znajo biti uničujoče za širšo družbo. Na enem predavanju je bilo povedano, da so psihologi raziskovali naše politike in baje jih je večina takšnih. Problem pa je, da tak človek ne vidi ali pa ne želi videt svojih težav, saj si s položajem, na katerem je, le te “zdravi”, pri tem pa ga ne briga za druge, ker je preveč obremenjen s tem, da poskrbi zase. Kot bi od človeka, ki se drži z eno roko za rob prepada (česar pa sam ne priznava, ker ni tako zelo očitno), pričakoval, da ti bo z drugo pomagal pri nekem skupnem opravilu. Takemu je pač treba samo stopiti na prste. Ampak, kdo mu bo, če so si pa tako podobni.

http://mama.si/malcek/vzgoja/dr-milivojevic-zoran-pomen-discipline-pri-vzgoji%5B/quote%5D
Zdaj pa si zamisli, da imaš take ljudi na oblasti. Mislim, saj verjetno si sploh ni težko zamisliti, ker se to že dogaja pri nas. Posledice le tega pa znajo biti uničujoče za širšo družbo. Na enem predavanju je bilo povedano, da so psihologi raziskovali naše politike in baje jih je večina takšnih. Problem pa je, da tak človek ne vidi ali pa ne želi videt svojih težav, saj si s položajem, na katerem je, le te “zdravi”, pri tem pa ga ne briga za druge, ker je preveč obremenjen s tem, da poskrbi zase. Kot bi od človeka, ki se drži z eno roko za rob prepada (česar pa sam ne priznava, ker ni tako zelo očitno), pričakoval, da ti bo z drugo pomagal pri nekem skupnem opravilu. Takemu je pač treba samo stopiti na prste. Ampak, kdo mu bo, če so si pa tako podobni.[/quote]

V resnici je še slabše. Zaradi takih potem ne vidimo tudi tistih, ki se držijo z eno roko za rob prepada in niso politiki (se zavedajo situacije).

Vzgoje in preteklosti seveda ne moreš spremeniti. Lahko pa svoje obnašanje in s tem prihodnost, če veš kje je vzrok.[/quote]

Naj bi bilo tako. Ampak, ker ni vedno tako, je včasih potrebno presekati, se več ne ukvarjati z ozadji in več časa posvetiti spremembam.

Zanimivo. Se moram bolj poglobiti v to. Ta pojav me zanima, ker sem jaz pa preveč v kontra smer.
Obenem pa imam v reali d znanca, ki je narcisoid in ja, težko ga je prenašati. Bi mi pasalo ga postaviti na realna tla.
Jaz mislim, da je fajn razumeti preteklost v smislu zakaj je do tega prišlo, da lahko potem iz tega ven stopiš. Ne v smislu, da se joka in smiliš še naprej, ampak da razumeš in greš zato drugačno pot. To zdaj teoretiiziram, v prakso še nisem spravila.