Zakaj ni več pravi?
Mene pa bolj zanima, zakaj je nekdo, ki naj bi bil pravi, naenkrat postal napačni? So to ljudje, ki so se sprenevedali, se s časom spremenili, ali je razlog v tem, da je prišel “še bolj pravi” od pravega?
Izpostavljam vprašanje naše formovke Lynx v spodnji temi.
———————————————————————————————————–
Torej, zakaj so vaši nekdaj “pravi” partnerji postali napačni… Nekdo, ki ste ga na začetku ljubile z vsem srcem in bile prepričane, da je ljubezen vašega življenja. Kaj se je zgodilo?
Odgovor ko je na primer: to prinese življenje, usoda je kruta in podobno raje prihranite zase:)
Zanimajo me odgovori tistih, ki vas je partner razočaral, če vam ni prehudo o tem pisati.
Ljudje se skozi čas spreminjamo. Na različnih področjih in kot celote rastemo ali stagniramo. Če se partner, ki nam je bil na neki stopnji najbolj pravi, ne razvija skladno z nami, postajajo interesi, vrednote in način življenja pri obeh partnerjih različni. Skupnih točk je vse manj, privlačijo nas tisti, ki so po meri naše nove stopnje rasti.
Da je “pravost” ali “nepravost” odvisna od tega kdo smo, je dokaz tudi to, da imajo tisti, s slabimi izkušnjami v otroštvu, razne travme ali zlorabe…., več izkušenj z “nepravimi”, kot pa tisti z lepo preteklostjo.
Zaljubimo se v nekoga, ki nam je domač, na nek način znan, s katerim bomo lahko to, kar v resnici smo. Saj je značilnost intimnega odnosa ravno to, da smo lahko z nekom brez mask in brez igranja nekih vlog.
Zato je dobro, če poznamo sebe in kaj lahko pričakujemo od odnosa in tako prej predvidimo posledice, da ne zaidemo v težave.
Podpišem pod tole. Dodam edino, da niti ni tako nujno, da partner duhovno raste z nami, ker tudi take veze so lahko odlične in prave. Je pa nujno, da ti ob partnerju ne začutiš, da ob njem ne moreš več rasti. Ker ko se pa zgodi to, je edino zrela odločitev razhod.
Sama sem to naredila. Sva se ljubila, sem ga ljubila, a v enem trenutku sem začutila, da ob njem ne morem duhovno rasti, se razvijati. Pa sicer ni bilo nič narobe, niti me ni pri ničemer aktivno oviral, prej podpiral, a vseeno. Je bilo težko, a nujno potrebno. Za oba. ker slej ko prej bi en drugega onesrečila.
Ljudje se ne spreminjamo kaj veliko….Sčasoma le gradimo na temeljih tega, kar smo. Le dograjujemo in gremo v tisto smer, ki se sklada z našimi temeljnimi prepričanji.
V osnovi ostajamo isti.[/quote]
Tudi jaz ne verjamem, da bi se tako hitro spreminjali, kot opisuje Borat. Verjetno določene stvari spoznamo, se naučimo in počasi dojemamo, da se nam ni treba z vsem tako obremenjevati. Tisto, da partner ne raste z nami, je oprosti Borat, larifari. To pomeni samo, da v začetku ni bilo osnovne kompatibilnosti.
Podpišem pod tole. Dodam edino, da niti ni tako nujno, da partner duhovno raste z nami, ker tudi take veze so lahko odlične in prave. Je pa nujno, da ti ob partnerju ne začutiš, da ob njem ne moreš več rasti. Ker ko se pa zgodi to, je edino zrela odločitev razhod.
Sama sem to naredila. Sva se ljubila, sem ga ljubila, a v enem trenutku sem začutila, da ob njem ne morem duhovno rasti, se razvijati. Pa sicer ni bilo nič narobe, niti me ni pri ničemer aktivno oviral, prej podpiral, a vseeno. Je bilo težko, a nujno potrebno. Za oba. ker slej ko prej bi en drugega onesrečila.[/quote]
Da te partner ovira pri tvoji osebni rasti? Ja, to pa je možen razlog za razhod, se strinjam. Ampak spet mislim, da je to bilo že v osnovi zgrešeno… dva nekompatibilna karakterja, ki sta se zaljubila in mislila da sta ta prava za skupaj.
Podpišem pod tole. Dodam edino, da niti ni tako nujno, da partner duhovno raste z nami, ker tudi take veze so lahko odlične in prave. Je pa nujno, da ti ob partnerju ne začutiš, da ob njem ne moreš več rasti. Ker ko se pa zgodi to, je edino zrela odločitev razhod.
Sama sem to naredila. Sva se ljubila, sem ga ljubila, a v enem trenutku sem začutila, da ob njem ne morem duhovno rasti, se razvijati. Pa sicer ni bilo nič narobe, niti me ni pri ničemer aktivno oviral, prej podpiral, a vseeno. Je bilo težko, a nujno potrebno. Za oba. ker slej ko prej bi en drugega onesrečila.[/quote]
Da te partner ovira pri tvoji osebni rasti? Ja, to pa je možen razlog za razhod, se strinjam. Ampak spet mislim, da je to bilo že v osnovi zgrešeno… dva nekompatibilna karakterja, ki sta se zaljubila in mislila da sta ta prava za skupaj.[/quote]
Narobe gledaš na to. Duhovna rast s karakterjem nima nobene veze. Tak razhod se lahko zgodi tudin čez 30-40 let …
Pa tudi, ljubezen in zaljubljenost nimata kaj dosti skupnega. In marsikdo se zlahka zaljublja, ljubit žal ni sposoben.In če potem odnos bazira na zaljubljenosti, je spet izbira le loterija.
Ti piščem en tekst iz “preroka”, pa bo bolj jasno
Podpišem pod tole. Dodam edino, da niti ni tako nujno, da partner duhovno raste z nami, ker tudi take veze so lahko odlične in prave. Je pa nujno, da ti ob partnerju ne začutiš, da ob njem ne moreš več rasti. Ker ko se pa zgodi to, je edino zrela odločitev razhod.
Sama sem to naredila. Sva se ljubila, sem ga ljubila, a v enem trenutku sem začutila, da ob njem ne morem duhovno rasti, se razvijati. Pa sicer ni bilo nič narobe, niti me ni pri ničemer aktivno oviral, prej podpiral, a vseeno. Je bilo težko, a nujno potrebno. Za oba. ker slej ko prej bi en drugega onesrečila.[/quote]
Da te partner ovira pri tvoji osebni rasti? Ja, to pa je možen razlog za razhod, se strinjam. Ampak spet mislim, da je to bilo že v osnovi zgrešeno… dva nekompatibilna karakterja, ki sta se zaljubila in mislila da sta ta prava za skupaj.[/quote]
Tudi meni se zdi, da je to bolj izgovor. V bistvu pa gre za čisto navadno neskladje interesov.
“Kaj pravi Prerok? Ko vaju pokliče Ljubezen, ji sledita, čeprav je njena pot strma in težka. In kadar vaju vzame na svoje peruti, se ji prepustita, čaprav vaju utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti. In kadar vama govori, ji verjemita, četudi vama njen glas pretresa sanje, kot bi vama sever pustošil vrtove. Kajti tako, kot vaju Ljubezen krona, vaju mora tudi križati. Pripomore vama k rasti, a vaju tudi oklesti. Tako, kot se vzpne do vajinih višin in vama boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vajinih korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.
Kakor žitne snope vaju zbira k sebi. Omlati vaju, da bi vaju razgalila. Preseje vaju, da bi vaju rešila plev. Melje vaju do čiste beline. Zgnete vaju, dokler ne postaneta voljna. Nato vaju izroči svojemu ognju, da bi mogla postati sveti kruh za Božjo gostijo. Vse to vama stori Ljubezen, da bi spoznala skrivnosti svojega srca in v tem spoznanju postala delček srca Življenja.
Toda, če v svojem strahu iščeta le zgolj miru in užitka v ljubezni, je bolje za vaju, da si zakrijeta svojo goloto in odideta z mlatišča ljubezni v svet brez letnih časov, kjer se bosta smejala, a ne iz srca in jokala, a ne izjokala vseh solz. Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest, zakaj Ljubezni zadostuje Ljubezen!
Če ljubita in sta polna želja, naj bodo vajine želje take: stopiti se in postati žuboreč potok, ki poje svojo pesem v noč; spoznati bolesti prevelike nežnosti, raniti se s svojim lastnim razumevanjem Ljubezni in krvaveti voljno in radostno; prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se zahvaliti za nov dan Ljubezni, umiriti se ob opoldanskem počitku in razmišljati o zanosu Ljubezni; vračati se na večer s hvaležnostjo domov in zaspati s hvalnico na ustnicah in z molitvijo za ljubjenega in ljubljeno v srcu!
Če ljubita, bosta ostala vekomaj skupaj, celo v Božjem spominu. Toda naj bo v vajinem sožitju dovolj prostora in naj med vama zaplešejo vetrovi neba. Ljubita drug drugega, toda iz Ljubezni ne delajta spon; naj med obalama vajinih duš raje valuje morje… Napolnjujta čašo drugega, toda ne pijta iz iste čaše, delita si kruh, toda ne jejta od istega hlebca, pojta in plešita skupaj in veselita se, toda vsak naj ostane sam, podobno, kot je vsaka struna na lutnji sama pa vendar skupaj odzvanjajo isti, čudovit napev. Podarita si srca, toda ne izročita jih drug drugemu v posest, kajti le roka Življenja zmore zaobseči vajina srca. In bodita skupaj, pa ne pretesno, kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in cipresa in hrast ne moreta rasti v senci drug drugega! “
Da te partner ovira pri tvoji osebni rasti? Ja, to pa je možen razlog za razhod, se strinjam. Ampak spet mislim, da je to bilo že v osnovi zgrešeno… dva nekompatibilna karakterja, ki sta se zaljubila in mislila da sta ta prava za skupaj.[/quote]
Tudi meni se zdi, da je to bolj izgovor. V bistvu pa gre za čisto navadno neskladje interesov.[/quote]
Pač ne razumete. In seveda, ko že omenjaš interese, skupne interese. Če izbiraš partnerja na podlagi skupnih interesov, se lahko kaj hitro zalomi, veš. Ker ja, človek se spreminja, predvsem če se hoče, nikakor ga ne more drugi. In še kako se človek spremeni, ko se kakšne kritične situacije pojavijo (izguba službe, rojstvo otrok ipd.., že sama poroka kot taka). Če ne drugega, mora prevzeti še kakšno drugo vlogo in jo igrati/izvajati. Le te prej ni, ker ni bilo potrebe. In z vsem tem se spreminjajo tudi interesi, rang vrednost. In to zelo. Edino duša, ta se ne spreminja. Ždi pa po vse večjem samospoznanju in največje zlo, ki ga lahko narediš, je ta, da jo pri tem oviraš.
Človek se ne spreminja, če so se spremenile okoliščine.
V našem nezavednem delu so postavljeni temelji naše osebnosti in mnenje o tem, kakšen je ta svet.To je tisto, kar nas določa in tega ni možno spremeniti, saj je bilo postavljeno prej, preden se je sploh pojavil naš jaz. V bistvu na tem temeljji naš jaz.
Na teh temeljih, kot hišo, gradimo svoje življenje.
Če bi želeli spremeniti temelje, bi morali zrušiti celo hišo oz. vse, v kar verjamemo in vsa naša prepričanja in vse, kar smo v življenju naredili. To pa ni možno.
Z leti naše življenje vedno bolj dobiva značilno podobo in če smo razumni, lahko spoznamo, da imamo določena prepričanja v katera vedno bolj verjamemo, saj nezavedno delujemo po svoji temeljni logiki in svoje življenje peljemo v to smer, ki dopolnjujejo naše temelje. Marsikaj bi potem radi spremenili, pa ne moremo. Če bi lahko, ne bi bilo trpljenja..Kdo pa si ga želi ?
Tudi hiša ne more imeti drugačne oblike, kot je tista, ki jo določajo temeljji.
Potem se v določenih situacijah le odzivamo tako, kot je v nas zapisano. Naša osebnost je kot nek program in delujemo po tem programu. Drugače ni možno.
Ovira, ti malo zamenjuješ zadeve…S spremembo okoliščin se je človek odzval drugače, kot si bila navajena, saj še ga v takih situacijah nisi poznala. Še vedno pa je to isti človek in odziv je še vedno del njegove osebnosti, kot vsak drug odziv.
Seveda se strinjam s tabo, Robi. Pa vseeno ni tako preprosto. Ker ta naš zapis, ti programi v nas, so povečini na nezavednem, ki seveda vplivajo na naše ravnanje, na nas kdo smo (skozi oči drugega), a ne vedno enako, v enaki meri. In ta delež se pa spreminja tekom življenja. In če gledaš skozi oči drugega, skozi oči sočloveka, potem vidiš le to, kar je vidno na zunaj. Vpogleda v čovekovo bit tako nimaš, je ne poznaš. Tako da ja, človek se sam po sebi, po svoji biti, po tem, kdo JE, ne spreminja. Se pa spreminja skozi oči drugih.
Si pa omenil mene. Meni se tak razhod ni zgodil. Jaz ga nisem dojemala kot drugačnega, da se je spremenil. Bolj sem začutila, da se spreminjam jaz, jaz sama. Pa čeprav se v resnici (kot praviš ti) nisem, sem se pa začela spoznavati, prepoznavati, čutiti. Dobivati vpogled, kdo v resnici sem. In to je velika sprememba.
Res ni preprosto, saj se okoliščine spreminjajo. Noben trenutek ni isti. Vsak trenutek je nekaj posebnega.
Kako bomo določeno situacijo doživljali in reagirali, pa je v glavnem določeno. Sicer lahko nekaj časa to reakcijo tlačimo in jo skrivamo, ne moremo pa tega dolgo.
Če določena ravnanja doživljamo kot napačna, lahko nekaj časa to toleriramo. Ko pa prevlada jeza pred ljubeznijo, pa je konec lepega odnosa.
V bistvu se vse vrti okrog ljubezni in okrog tega, kako doživljamo ljubezen.
Če je teh razlogov bolj malo, bomo zelo zahtevni in vsako odstopanje od naših norm, že pomeni, da nas partner ne mara.
To še ni sprememba.
Misliš, da si se spremenila, ker se je spremenil odnos oz. pogled do tvojega partnerja. Samega partnerja si začela doživljati drugače.
Predvidevam, da si že od začetka imela določena pričakovanja. Ker pa partner teh pričakovanj ni izpolnil, si prišla do sklepa, da si se sama sprmenila, on pa ne.
Za tebe je pač normalno, da sčasoma partnerstvo urejaš malo drugače in misliš, da je to napredek. In to prepričanje je v tebi že od nekdaj, kot si se naučila od staršev. Ni nastalo v času tvojega partnerstva.
Partner je pa verjetno bolj konzervativen in je ostal pri svojih navadah, kot jih je imel na začetku.
Če ni tako, me popravi. Saj te ne poznam.
Res ni preprosto, saj se okoliščine spreminjajo. Noben trenutek ni isti. Vsak trenutek je nekaj posebnega.
Kako bomo določeno situacijo doživljali in reagirali, pa je v glavnem določeno. Sicer lahko nekaj časa to reakcijo tlačimo in jo skrivamo, ne moremo pa tega dolgo.
Če določena ravnanja doživljamo kot napačna, lahko nekaj časa to toleriramo. Ko pa prevlada jeza pred ljubeznijo, pa je konec lepega odnosa.
V bistvu se vse vrti okrog ljubezni in okrog tega, kako doživljamo ljubezen.
Če je teh razlogov bolj malo, bomo zelo zahtevni in vsako odstopanje od naših norm, že pomeni, da nas partner ne mara.
To še ni sprememba.
Misliš, da si se spremenila, ker se je spremenil odnos oz. pogled do tvojega partnerja. Samega partnerja si začela doživljati drugače.
Predvidevam, da si že od začetka imela določena pričakovanja. Ker pa partner teh pričakovanj ni izpolnil, si prišla do sklepa, da si se sama sprmenila, on pa ne.
Za tebe je pač normalno, da sčasoma partnerstvo urejaš malo drugače in misliš, da je to napredek. In to prepričanje je v tebi že od nekdaj, kot si se naučila od staršev. Ni nastalo v času tvojega partnerstva.
Partner je pa verjetno bolj konzervativen in je ostal pri svojih navadah, kot jih je imel na začetku.
Če ni tako, me popravi. Saj te ne poznam.[/quote]
Pa ti napišem, no, ker si zanimiv sogovornik. Čeprav, tole, na kar se navezujem, ni kakšna sveža zadeva. Pač ena zgodba iz preteklosti.
Govoriš o pričakovanjih ipd. Seveda, vsak jih ima, na zavedni ali nezavedni ravni. govoriš o o tem, da se je spremenil moj pogled, moj odnos do partnerja: ne, ni se. V mojih očeh je on ostal tak, kot sem ga spoznala. Čudovit, krasen fant, moški, ki mi je nudil sebe in vse ostalo. V ničemer ni spodbil, razočaral mojih “pričakovanj”. V meni so se začele dogajati spremembe, velike- v redu, pač nadomesti izrsz spremembe z nečim drugim, se pač boljše izražaš, kot jaz. A vztrajam pri spremembi. Ne govorim, da sem se jaz, kot jaz, moja bit spremennila, le prišla sem do sebe, do svoje prave biti. V meni so se odpirala nova polja, nova občutenja, zaznavanja vsega, predvsem sebe in “sveta”. Ni bilo česa takega, kot “iskanje novega” ali ” iskanje česa drugačnega”. V mojih očeh je bil partner še vedno “naj” in ene slabe stvari o nejm ne bi mogla povedati. A preprosto sem začutila, da ob njem ne morem nadaljevati tega spoznavanja same sebe. Sem se pogovorila z njim. Me je imel tako rad, da bi spremenil svet, če bi lahko, a ravno tega nisem želela. Da dela proti sebi, zaradi mene. Težko razložim, ker razhod je bil tako boleč, da težko opišem. Ker verjemi, zapustiti človeka, ki te ljubi in še bolj, ki ga ljubiš, je bilo peklensko.
Ah, težko je takole pisat. Ker mnogo je stvari, ki se jih pisno niti opisat ne da.
Zanimivo….
Razumem, kaj želiš povedati, a hkrati mi manjka en del mozaika, ki pušča praznino v mojem umu.
Sem moški in razmišljam bolj logično in praktično……Pa me zanima, kako praktično si to doživela, da te ovira pri samospoznavanju ?
So to bila dejanja, način razmišljanja…?
Težko verjamem, da je bil še vedno “naj” in brez pripomb, pa bi šla stran od njega.
Zanimivo….
Razumem, kaj želiš povedati, a hkrati mi manjka en del mozaika, ki pušča praznino v mojem umu.
Sem moški in razmišljam bolj logično in praktično……Pa me zanima, kako praktično si to doživela, da te ovira pri samospoznavanju ?
So to bila dejanja, način razmišljanja…?
Težko verjamem, da je bil še vedno “naj” in brez pripomb, pa bi šla stran od njega.[/quote]
Ja, moški ste bolj logični in praktični. Jaz ti pa žal tistega koščka mozaika ne zmorem podati. Ker jaz pa kot da sem eno samo čustvo … jaz vse le čutim, začutim, preprosto vem. Brez kakšnih posebnih analiz, brez indukcij in dedukcij in podobnega. Preprosto sem to začutila, nekaj, nekdo, ne vem. Je od takrat minilo kar nekaj let in to odpiranje, to samospoznavanje, ta občutenja in ta vedenja, to, kar je v nas, to, da enostavo le veš (čeprav ne veš, od kod veš) … kako naj ti opišem, ne znam. In potem naslednja leta in danes … jaz sem um nekako opustila, mu ne dovolim prevelika vpliva na moje življenej, na moje odločanje. Sledim le (no, po svojih najboljših močeh) sebi, svoji intuiciji. In pri njej, Robi, logike in praktičnega dela nekako ni. Če občasno popustim in vklopim um, se praviloma odločitev izkaže za napačno.
Kakorkoli. Vem le to, da sem naredila prav. Zase in za njega. Predvsem on bi sčasoma začel trpeti ob meni.
Forum je zaprt za komentiranje.