Zakaj naj bi bil samomor slaba reč?
No lepo, torej sva zdej prišla do zaključka da seks (mogoče) pomaga samo če znaš dobro opravit svoje delo. Če tega ne znaš lahko pa še zmeraj narediš samomor =).[/quote]:D
Tudi samomor vsakem ne rata…..
Jaz mi raje večkrat probal s seksom….. 😉
Se ne strinjam s tole definicijo agnostizicma in ateizma sploh. Zame sta skoraj ista reč.
Ateist=nekdo, ki ne verjame v obstoj boga: Obstoja boga ni nihče dokazal. Torej ne vemo ali obstaja in zato vanj ne verjamem, saj je v stvari smiselno verjeti šele takrat ko je na voljo dovolj dokazov zanje.
Agnostik=nekdo, ki ne ve ali bog obstaja: Obstoja boga ni nihče dokazal, torej ne vem ali obstaja.
Nekateri se imajo tudi za agnostične ateiste, ali karkoli pač že. Ampak v glavnem imajo vsi natanko enako mnenje o bogu ne glede na to kako sami sebe imenujejo. Ste vi glede Božička agnostik ali ateist? Ali morda verjamete vanj?[/quote]
Spoštovani Dino the dinosaur,
Kot lahko vidite vsakič, ko se opredeljujete bodisi kot agnostik bodisi kot ateist ne vede posegate zelo globoko v verska področja. Zaradi česar mogoče ne bi bilo slabo, v kolikor bi prvo malo raziskali kaj določeni pojmi dejansko pomenijo, kdaj in kje so se prvič pojavili, iz kod izvirajo in podobno. Zgolj dobronamerni nasvet seveda.
[/quote]
http://sl.wikipedia.org/wiki/Agnosticizem
Agnosticízem (iz grščine a- – ne- + gnosis – védenje oziroma αγνωτικος) je filozofsko stališče, da je resničnost nekaterih trditev, posebej teoloških trditev o obstoju boga, bogov ali božanstev, bodisi neznana bodisi je sploh ni mogoče poznati. V enaki meri je agnosticizem zadržan do ateizma in trditev o neobstoju boga.
Torej to je čisto “legitimno” filozofsko stališče, ki pomeni točno to, kar je zgoraj napisano.
Vernik ve, da bog obstaja.
Ateist ve, da bog ne obstaja.
Agnostik pa ni prepričan ne v eno in ne drugo, torej nič bolj v obstoj boga, kakor njegov neobstoj. Enostavno ne ve.
Vendar če Bog obstaja, ne verjamem “opisnim oblikam” boga, kjer ga vsaka kultura oriše malo po svoje. Zame so tudi takšni opisi boga zame nesprejemljivi, preenostavni, nekak bolj za množice, kajti razvidno je, kako so si bogovi (arhetipsko) pravzaprav podobni v različnih kulturah skozi vso človeško zgodovino (deviško rojstvo, nadzemlejski oče, mit heroja, odrešitelj, vstajenje od smrti).
Osebno mislim ,da bog obstaja, če verjamemo v njega, potem je on naša psihična stvarnost – in da tudi ne obstaja, če smo ateist, ker ga ne oživlja naša vera. Kdo ima prav? Tako vernik kot ateist.
No lepo, torej sva zdej prišla do zaključka da seks (mogoče) pomaga samo če znaš dobro opravit svoje delo. Če tega ne znaš lahko pa še zmeraj narediš samomor =).[/quote]:D
Tudi samomor vsakem ne rata…..
Jaz mi raje večkrat probal s seksom….. ;)[/quote]
Bi še preneslo tvojo “staro srce” škatlico viagre? :)))
Spoštovani Dino the dinosaur,
Iz vaših najrazličnejših prispevkov je moč razbrati, da se na nezavedno-zavedni ravni zelo močno nagibate prepričanjem filozofske šole nihilizma in ostalim filozofskim radikalizmom, ki so nastali iz slednje. Zaradi česar imate tudi izrazito močno potrebo odpirati verske teme ali teme, ki so povezane z vero. Po vsej verjetnosti z namenom, da bi bodisi sebi osebno bodisi nekomu drugemu poizkusili dokazati nesmiselnost vere. Na tem mestu bi vas želel opomniti, da je obdobje filozofskega radikalizma končno del evropske preteklosti, dokončno smo ga pokopali s padcem nacističnih, fašističnih in komunističnih ideologij v preteklem stoletju. Katere so bile zgolj zadnji produkt evropskega filozofskega radikalizma, kateri je bil na evropskih tleh prisoten nekje od 1720 do 1999..
Dandanes pa se v zahodnih družbah soočamo s povsem drugačnimi težavami, in sicer s skrajnimi oblikami individualizma, razvrednotenjem človeka in človekovih vrlin, s posameznikovo izgubo smisla in občutka povezanosti z numino (svetim), s posameznikovo izgubo občutka povezanosti z družbo, okoljem in časom, v katerih se nahaja, občutkom izgubljenosti… Zaradi česar smo v zahodnih družbah tudi priča skokovitega porasta samomora in poizkusov slednjega. Problemi kot so: skokovit porast samomora, najrazličnejših psiholoških obolenj, stresa, razvrednotenje človekovega dostojanstva… s katerimi se soočamo v zahodnih družbah, so zgolj posledica predhodno opisanih dejstev. Slednja pa so dediščina opustošenja, ki so ga zapustile najrazličnejše oblike filozofskih radikalizmov ter predvsem 20. stoletja, katerih tri kulminacije lahko prepoznamo v 1. in 2. svetovni vojni ter hladni vojni, katera jim je nato sledila. Zadnjo, četrto, kulminacijo omenjenega procesa pa lahko prepoznamo v zadnjih balkanskih vojnah, četudi je bila slednja bistveno manj obsežna od predhodnih treh.
Ves ta proces, ki se je odvijal 279 let je tako rekoč v celoti opustošili psiho zahodnega posameznika in rane, ki jih je prizadejal bodo potrebovale kar lepo obdobje, da se bodo zacelile. A dejansko stanje je daleč od tega, da bi bilo tako črno, kakor bi nas v to želeli prepričati preživeli okostnjaki zahodnega filozofskega radikalizma. Kajti v nobenem obdobju v zadnjih 279 letih ni zahodni posameznik tako vneto in na tolikšni masovni skali znova iskal njegovo dušo, duha ter z njima povezano njegovo vero, kakor to počne v današnjem času. Dokončna utrdba zahodnega filozofskega radikalizma – mit o vsemogočnosti znanosti, je dokončno padel, saj zahodni posameznik preproste ne verjame več vanj ter se znova obrača k različnim oblikam vere; s čimer pa se dejansko znova vrača k svojemu bistvu ter znova odkriva, raziskuje in spoznava kaj resnično pomeni biti Človek in Kdo in Kaj resnično je.
Za človekovo bistvo obstaja veliko različnih terminov: sebstvo, duša in duh, Bog, Jezus Kristus, Allah, Brahman in Atman, Buddha, Bodhisattva, Shin, Mu, Ku, Tao, Do, Logos, Numina, Višja sila, transcendentalna energija, Ljubezen, Vera, Božja milost… A vsi termini govorijo o enem in istem, razlika med njimi in sistemi, katere predstavljajo, je zgolj v tem, da vidijo in preučujejo isto zadevo iz različnih aspektov. V kolikor pa bomo ostali zgolj pri tem, da bomo vztrajali pri njihovih razlikah, ali pa bomo slednje presegli ter spoznali, da govorijo o eni in isti stvari, pa je odvisno izključno od nas samih. A osebno trdno verjamem, da je striktno vztrajanje pri njihovih razlikah relikt filozofskih in religijskih radikalizmov, katerih sodobni človek preprosto ne potrebuje več. In na tem mestu bi želel tudi dodati, da je nadvse zanimivo, da so se dejansko ravno svetovne religije prve osvobodile nekdanjih religijskih radikalizmov, medtem ko se zahodna posvetna znanstvena in laična skupnost še vedno v veliki meri oklepata nekdanjih filozofskih radikalizmov. Zaradi česar še vedno veliko laičnih posameznikov zahodnih družb projecirajo njihove semi-arhetipske strahove, komplekse in fobije na religije in še vedno niso zmožni uvideti transformacije vseh svetovnih religij, ki se nadvse naglo odvija pred njihovimi očmi. Medtem ko istočasno na drugi strani nadvse vneto iščejo odgovore v najrazličnejših sodobnih kvazi-religijskih sistemih, od katerih nobeden ne poseduje zadostne modrosti, znanj in izkušenj, da bi lahko ponudil sodobnemu človeku tisto, kar dejansko išče – pot k njegovi odrešitvi in osvoboditvi izpod spon njegove nevednosti in iluzij. Pri čemer pa ne gre zanemariti preprostega dejstva, da vse religije, verski in versko-filozofski sistemi brez kakršnih koli izjem učijo, da je človekova nevednost dejansko njegov izvirni greh, v kolikor uporabim krščansko simboliko.
In vprašanje samožrtvovanja-samomora je eno izmed temeljnih versko-eksistencialnih vprašanj. Brez priznavanja in poznavanja verskih učenj bomo na slednjega vedno gledali skozi prizmo naših subjektivnih parcialnih projekcij – iluzije, katere ustvarja naša lastna nevednost. Vsa najrazličnejša verska učenja katerega koli verskega ali versko-filozofskega sistema nam v zvezi z omenjenim vprašanjem sporočajo enako sporočilo. In sicer, da je samožrtvovanje dejanje zrele, uravnotežene in trdne človekove psihe, medtem ko je samomor dejanje nezrele, neuravnotežene in zlomljene človekove psihe. Življenje med drugim temelji tudi na samožrtvovanju, katerega v pogovornem jeziku načeloma označujemo s pojmi, kot so: samodisciplina, samo-odrekanje, moralna in etična drža, osebnostna trdnost, premostitev življenjskih preizkušenj, osebnostna rast in razvoj, skrb za sočloveka in družbo… a vse to so zgolj različne manifestacije samožrtvovanja, kateri hodi z roko v roki s posameznikovim osebnostnim dostojanstvom, častjo in ponosom na eni strani ter na drugi s sočutjem, sprejemanjem drugačnosti, ljubeznijo in vero. Samomor pa je na drugi strani posledica posameznikove nezmožnosti, da uravnovesi njegove notranje konflikte, ki se odvijajo v njegovi psihi. Zaradi česar je samomor vedno dejanje izgubljenega posameznika (izgubljene duše), ki ne razume ne samega sebe (svoje psihe) ne družbe, okolja ali časa, v katerem se je znašel. In prav zaradi tega vsi verski in versko-filozofski sistemi uporabljajo za samomorilca simbol izgubljene duše, ki je obsodila samo sebe na večni pekel (kaos njene psihe) lastnih demonov in iluzij.
Ljudje se pogostokrat soočamo z nam nerazumljivimi, včasih celo absurdnimi, in po naših mnenjih tudi z nepravičnimi okoliščinami, v katere nas ali nekoga drugega pahnejo neke “višje sile”. Pri čemer se radi zelo hitro postavimo v vlogo nekakšnega “tožilca in sodnika” ter obsodimo “višjo silo”, da je nam ali nekomu drugemu storila krivico ali celo nepopravljivo krivico. Na kar v isti sapi postavimo “višji sili” ultimat, da v kolikor nam ne “obrazloži” zakaj je bodisi nam bodisi nekomu drugemu storila krivico vanjo preprosto ne bomo več verjeli. Tovrstna reakcija je povsem naravna in tudi v celoti razumljiva za posameznika, ki ne ve ničesar kako “višja sila” (kakor koli si jo že razlagamo ali dojemamo) dejansko deluje. Kako pa lahko spoznamo vsaj deloma njeno delovanje? Skozi raziskovanje, odkrivanje in spoznavanje naše lastne psihe. Kajti “višja sila” se razkriva skozi sebstvo slehernega posameznika. A v kolikor želimo začeti spoznavati lastno sebstvo, moramo prvo začeti spoznavati ostale temeljne dele naše psihe – zaznava, podzavest, zavest, intuicija in jaz. Namreč omenjenih pet temeljnih delov naše psihe izvira iz našega sebstva in v kolikor ne spoznamo in vsaj deloma razumemo slednjih ne bomo nikoli razumeli našega sebstva, in posledično stvarne narave delovanja “višje sile”.
V kolikor se bomo dejansko odločili iskreno in predano preučevati, raziskovati in odkrivati posamezne temeljne dele naše psihe (podzavest, zavest, zaznava, intuicija, jaz in sebstvo), bomo zelo hitro začeli spoznavati, da ima sleherni izmed njih le njemu lastne izvorne namene, način komunikacije, obliko “zavesti”, lastno “voljo” ter z njo povezane lastne “cilje in ambicije”. Prav tako pa bomo lahko zelo hitro spoznali, da so podzavest, zavest, zaznava, intuicija in jaz v nenehnem spopadu tako znotraj sebe s posameznimi njihovimi sestavnimi deli, kakor tudi navzven z vsemi preostalimi štirimi temeljnimi sestavnimi deli naše psihe. A vsi ti notranji konflikti v naši psihi so zgolj posledica naše lastne nevednosti in v kolikor sprejmemo vedenje, ki hodi z roko v roki z ljubeznijo in vero, lahko uravnovesimo notranje konflikte naše psihe ter se prerodimo kot uravnotežena, celostna in trdna osebnost, kateri je uspelo povezati temeljne sestavne svoje psihe v kompleksno razmerje najrazličnejših sinergističnih in harmoničnih ravnovesij. Kar smo dosegli izključno na osnovi samožrtvovanja, saj bomo morali za to žrtvovati marsikateri del/pojav/proces naše psihe, ga predrugačiti, spremeniti, uskladiti in/ali prilagoditi z ostalimi deli/pojavi/procesi naše psihe. In prav zaradi tega nas samožrtvovanje vedno vodi k življenju in en korak bližje temu Kdo in Kaj resnično smo kot Človeška bitja.. Medtem ko nas kakršna koli oblika našega odpora samožrtvovanju vodi v duševni in nato v duhovni samomor, ki nas vodi v pekel naših lastnih iluzij in nevednosti.
Spoštovani Dino the dinosaur, glede na to, da tako vneto zagovarjate samomor kot možnost nekakšne rešitve ter različne relikte preživetega filozofskega radikalizma, bi vas želel za konec vprašati sledeče. Ali dejansko zagovarjate, da je vztrajanje pri neuravnovešenih psihi, dejansko kakršna koli oblika rešitve? Namreč samomor je dejansko izključno posledica posameznikovega vztrajanja pri njegovi neuravnovešeni psihi. Za vaš odgovor se vam v naprej najlepše zahvaljujem.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Se ne strinjam s tole definicijo agnostizicma in ateizma sploh. Zame sta skoraj ista reč.
Ateist=nekdo, ki ne verjame v obstoj boga: Obstoja boga ni nihče dokazal. Torej ne vemo ali obstaja in zato vanj ne verjamem, saj je v stvari smiselno verjeti šele takrat ko je na voljo dovolj dokazov zanje.
Agnostik=nekdo, ki ne ve ali bog obstaja: Obstoja boga ni nihče dokazal, torej ne vem ali obstaja.
Nekateri se imajo tudi za agnostične ateiste, ali karkoli pač že. Ampak v glavnem imajo vsi natanko enako mnenje o bogu ne glede na to kako sami sebe imenujejo. Ste vi glede Božička agnostik ali ateist? Ali morda verjamete vanj?[/quote]
Spoštovani Dino the dinosaur,
Osebno v celoti razumem zakaj vam je vaša osebna definicija agnostika in ateista bližje. A osebno sem vam predstavil uradno sprejeti definiciji obeh pojmov, kateri so na zadnjem medreligijskem simpoziju potrdili predstavniki večine svetovnih religij. In upoštevajoč dejstvo, da oba pojma sodita striktno v domeno religijskih raziskovanj in vprašanj se mi je zdelo več kot le vmesno, da predstavim uradno stališče večine svetovnih religij. Katero je precej drugačno od splošno razširjenih definicij omenjenih pojmov v okviru laične skupnosti. Mi je pa tudi povsem razumljivo zakaj vam definiciji agnostika in ateista, ki sem jih predstavil v svojem prispevku niso blizu. A moj namen je bil izključno, da spoštovane bralke in bralce te teme seznanim še s kakšnim drugim mnenjem in pogledom.
Drugače pa nikar ne pozabite, da sta oba pojma tako agnostik kot tudi ateist striktno krščanska pojma. Namreč pojem agnostik se prvič pojavi 5. stoletju, s katerim so se določeni kristjani, ki so živeli na področjih, kjer je bila močna zastopana gnostična cerkev, ločevali od slednjih. Gnostična cerkev pa je bila ena izmed zgodnjih krščanskih ločin ter hkrati v njenem času tudi najmočnejši tekmec novo nastajajočem katolicizmu. Obe besedi gnosis in agnosis pa sta starogrškega izvora; prva pomeni spoznanje, druga pa ne-spoznanje.
Pojem ateist pa je veliko mlajši, saj se prvič pojavi šele v času razsvetljenstva, s katerim so teologi označevali določene radikalne posameznike v znanosti in filozofiji, kateri niso negirali le obstoj Boga (Višje sile), temveč obstoj celotne numine (svetega) ter postopoma razvili šolo filozofije znano kot nihilizem.
Kot lahko vidite vsakič, ko se opredeljujete bodisi kot agnostik bodisi kot ateist ne vede posegate zelo globoko v verska področja. Zaradi česar mogoče ne bi bilo slabo, v kolikor bi prvo malo raziskali kaj določeni pojmi dejansko pomenijo, kdaj in kje so se prvič pojavili, iz kod izvirajo in podobno. Zgolj dobronamerni nasvet seveda.
Bi pa na tem mestu želel izpostaviti, da mi je nadvse zanimivo, da se niste dotaknili krščanskih konceptov: pekla, vic in nebes, o katerih sem v svojem prispevku kar nekaj spregovoril.
Lep pozdrav,
TenAiBudo[/quote]
Spraševati predstavnike svetovnih religij kaj sta ateizem in agnosticizem nima nobenega smisla, ker je ateizem konkurenca religijam. To je približno tako kot če bi interšparu rekli naj slovenskim potrošnikom pove kaj je mercator. Odgovor bi bil “hudobna trgovina, ki zavaja kupce in v kateri ne smete nikoli nikoli kupovati”. In mislim da vsi razumemo zakaj bi rekli tako. Isto se zgodi ko religije govorijo o ateizmu.
Naj kar lepo vsak zase pove kaj je in v kaj verjame.
Tele tvoje definicije so že precej bolj smiselne kot tiste od TenAiBudo. Po tvoji definiciji bi bil jaz agnostik. In bil bi tudi agnostik glede Božička, vil, škratov….kaj pa veš, kje se skriva kakšen. Ampak ko se z ljudmi pogovarjaš, bodo rekli da ne verjamejo v škrate, čeprav ne morejo 100% vedeti, da nikjer ni nobenega.
Včasih rečejo, da:
Vernik verjame, da bog obstaja.
Ateist ne verjame, da bog obstaja.
Agnostik pa ne ve ali bog obstaja.
In če upoštevaš te definicije bi bil oboje- agnostik in ateist, ker pač ne morem vedeti da se bog ne skriva nikjer v vesolju ali zunaj njega. Ampak dokler se ne prikaže pred mano vanj ne verjamem. Isto velja za vsa pravljična bitja.
Jezus usmili se me.
Pa sej moj namen ni odpirati anti-verske teme. Odprl sem temo z namenom da malo prediskutiramo samomor. Zame nima to nič z religijo. Ampak če ljudje začnejo argument z : “Bog obstaja. Bog je rekel, da je samomor napačen.” ali kaj podobnega, potem bom tudi na take argumente odgovarjal.
Spoštovani matjazko,
Kot prvo bi vam z vsem dolžnim spoštovanjem želel sporočiti, da v kolikor se nameravate spuščati v kakršne koli resnejše diskusije o dejanskem izvoru agnosticizma in ateizma boste morali navesti kakšen malo bolj legitimen vir, kot pa je to wikipedia. Mogoče ne bi bilo slabo, v kolikor bi se obrnili bodisi na Dionizija Areopagita ali mogoče Barucha Spinozo, v kolikor bi želeli dobiti kakšno informacijo kako je krščanstvo definiralo oba pojma. Pri čemer ne pozabite, da je Dionizij Areopagit eden izmed najpomembnejših očetov krščanstva, katerega dela predstavljajo tako osnovo za katolicizem kot tudi za grško ortodoksno pravoslavje. Prav tako pa ne pozabimo, da je Dionizij Areopagit dejansko živel v času zgodnjih krščanskih ločin in ko je bila gnostična cerkev tako rekoč na vrhuncu njenih moči in vpliva.
Kot drugo pa bi vam želel svetovati, da morate bolj dosledno upoštevati, da vsi verski teksti temeljijo na simbolni miselnosti. Miselnosti, kateri so bili simboli, mitologemi, numinologemi in podobno zelo blizu, saj njeno razmišljanje dejansko temelji prav na slednjih. Predvsem pa, da temelji na razmerju zaznava-intuicija, za razliko od posvetne miselnosti, ki primarno temelji na razmerju podzavest-zavest. Zaradi česar moramo biti nadvse previdni pri naših razlaganjih verskih tekstov, sporočil, pojmov in idej. In prvi korak za posvetnega laika k pravilnemu razumevanju verskih tekstov, sporočil, pojmov in idej je, da začne aktivno delati na njegovem zaznavno-intuitivnem načinu razmišljanja. Medtem ko moramo vsi posamezniki, ki smo bili deležni konkretne verske vzgoje, preko katere smo razvili zaznavno-intuitivni način razmišljanja, postopoma tudi razviti podzavestno-zavestni način razmišljanja. Kajti edino na takšen način lahko zgradimo most, ki bo povezoval dva povsem drugačna svetova ter seveda naredimo še en korak bližje h temu Kdo in Kaj resnično smo kot Človeška bitja.
Za konec pa bi želel le še omeniti, da so vsi verski in versko-filozofski sistemi vedno sestavljeni iz dveh temeljnih delov, in sicer:
[list]
[*] Eksoterični del, ki je namenjen za poučevanje laične skupnosti;
[*] Ezoterični del, ki je namenjen za vse tiste, ki se odločijo resno preučevati vero.[/list]
Razlike med njima pa so ogromne, saj isti verski ali versko-filozofski sistem omogoča dostop do povsem drugačnih učenj in znanj na eksoterični in ezoterični ravni. Zakaj pa je do te delitve sprva sploh prišlo? Preprosto zato, ker večina posameznikov iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želi ali ni zmožna preučevati vere na ezoterični ravni. Saj slednja od posameznika zahteva ogromno mero njegove predanosti, samožrtvovanja, samo-odrekanja ter ogromno dela, truda in časa, ki jih mora nameniti njegovemu iskrenemu in odkritemu preučevanju verskih učenj na ezoterični ravni. Na to pa večina predstavnikov laične skupnosti še vedno ni pripravljena pristati, saj jih ženejo naprej povsem drugačna hotenja, hrepenenja, želje in cilji.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovani Dino the dinosaur,
Osebno bi vam svetoval, da si še enkrat malo bolj podrobno preberete moj objavo, v zaključku katere sem vam zastavil svoje vprašanje, saj očitno niste razumeli kaj dejansko vas sprašujem. Me pa nadvse zanima vaš odgovor na moje vprašanje in ga bom z veseljem prebral, ko ga boste uspeli sestaviti.
V kolikor pa česar koli v moji objavi ne razumete vam bom z veseljem ponudil kakršno koli dodatno pojasnilo, ki ga boste potrebovali za vaš odgovor na moje zastavljeno vprašanje.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovani Dino the dinosaur,
Osebno bi vam svetoval, da si še enkrat malo bolj podrobno preberete moj objavo, v zaključku katere sem vam zastavil svoje vprašanje, saj očitno niste razumeli kaj dejansko vas sprašujem. Me pa nadvse zanima vaš odgovor na moje vprašanje in ga bom z veseljem prebral, ko ga boste uspeli sestaviti.
V kolikor pa česar koli v moji objavi ne razumete vam bom z veseljem ponudil kakršno koli dodatno pojasnilo, ki ga boste potrebovali za vaš odgovor na moje zastavljeno vprašanje.
Lep pozdrav,
TenAiBudo[/quote]
Eno vprašanje a vi poskušate ljudi podučiti ali jih poskušate spreobrniti. Pa še ena pripomba ste načitani, ni kaj, lepo spisano, imate en kup virov. Ampak izvirni pa niste. Preden me boste razsuli- tudi jaz nisem, samo jaz ne nakladam.
Spoštovani wd,
Kot prvo bi vam želel sporočiti, da v kolikor nameravate vstopiti v komunikacijo z menoj boste morali spoštovati vsaj minimalne kriterije vljudnosti in spoštljivosti, kateri predstavljajo osnovne temelje kakršne koli odprte diskusije, debate ali pogovora s sogovornikom. In v kolikor slednjih iz kakršnih koli vaših razlogov ne nameravate spoštovati smatrajte moj tokratni odgovor na vašo objavo kot zadnjo.
Kot drugo me nadvse zanima na osnovi, česar ste dobili kakršen koli že občutek, da je bila moja objava, ki je bila naslovljena na spoštovanega uporabnika: Dino the dinosaur, naslovljena na vas osebno oziroma da se vas na kakršen koli način zadeva?
Kar pa se zadeva mojega namena objavljanja svojih razmišljanj v tej temi pa vam lahko zagotovim, da je moj edini namen ponuditi spoštovanim bralkam in bralcem te teme, vključno z vami osebno, le en majhen vpogled v razmišljanja določenih strok, katera so načeloma laični javnosti zelo težko dostopne, saj gre vedno za določena strokovna dela, ki so namenjena za ozke strokovne kroge. Kako pa bo posamezni bralec razumel in si razlagal moje objave pa v celoti prepuščam njegovi svobodni presoji. Kajti v nasprotnem primeru bi lahko držal nekakšno obliko predavanj in ne bi vstopil v odprto diskusijo in debato.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
TenAiBudo
Ne, opis ravno povzema v par stavkih to, kakršno je moje prepričanje, nameč tudi sam se uvrščam med agnostike.
Ampak ne, da bi sedaj študiral ali se posebej poglabljal v agnosticizem kot filozofijo, ker mi to ni blizu.
Saj vse te odgovore ponuja X-filozofij oz. religij. Tudi ti, ali kako? :)) Pač ena izmed filozofij. 😉
Zame je še bolj “duhovna” sključena stara ženička, ki je vse življenje npr. morala trdo delati, čeprav ni učena in nima pojma o filozofiji, ima pa veliko izkušenj o filozofiji življenja. Hvala bogu, da smo si ljudje različni, da nas ne zanimajo iste stvari, da naša narava teži k pestrosti in različnosti.
Ne vem, meni je to čisto vseeno, če in v kaj kdo veruje, kakšno filozofijo ima itd. Pomembno je, kakšen je nekdo kot človek.
Spoštovani matjazko,
Osebno v celoti spoštujem vaša osebna prepričanja in verovanja ter ne nameravam na kakršen koli način posegati vanje. Vaša osebna prepričanja so zgolj vaša in temeljijo na vaši osebni izbiri, osebni volji in osebni veri, katere tvorijo vašo nadzavest, ki je zgolj eden izmed štirih sestavnih delov vaše zavesti. Kakršno koli poseganje v nedotakljivost posameznikovih osebnih prepričanj in verovanj, dejansko pomeni poseganje v nedotakljivost posameznikove psihične integritete, katero je moč opravičiti edino, v kolikor je potreben takšna ali drugačna oblika psihoterapije, na katero mora posameznik predhodno prostovoljno pristati. V nasprotnem primeru s svojim poseganjem v nedotakljivost posameznikove psihične integritete slednjemu vedno povzročimo krivico ter posledično tudi večjo ali manjšo obliko škode na področju njegove psihe in osebnostnega razvoja.
Upam, da sem bil v zgornjem odstavku dovolj jasen glede tega na kakšen način sem vstopil v diskusijo, ki poteka v okviru te teme.
Kar pa se zadeva vašega stališča, ki ste ga na simbolni ravni ponazorili v zgoraj citiranem vašem odstavku, pa bi želel izpostaviti sledeče, in sicer da življenjske izkušnje ne pogojujejo niti ne kakršen koli način določajo posameznikovega osebnostnega razvoja ter razvoja njegove psihe. V kolikor resnično želimo kar koli narediti v smeri našega osebnostnega, psihološkega in psihičnega razvoja, se moramo iskreno in odkrito spoznavati in raziskovati sami sebe – svojo psiho. V nasprotnem primeru se obsodimo na življenje v nevednosti in ne bomo nikoli razumeli najbolj osnovnih pojavov in procesov, ki se nenehno odvijajo v naši psihi, zaradi česar bodo posledično slednji obvladovali nas kot celoto.
Spoznavanje in odkrivanje naše psihe pa ne poteka samo od sebe ali na kakršen koli način na nezavedni ravni, temveč izključno na zavedni ravni. Preko tega, da dvomimo, se sprašujemo, raziskujemo, spoznavamo in odkrivamo Kdo in Kaj resnično sploh smo. Pri čemer preprosto ne moremo mimo vprašanj, kot so:
[list]
[*] Kaj je naša psiha?
[*] Iz česa je sestavljena naša psiha?
[*] Kaj je zavest?
[*] Kaj je podzavest?
[*] Kaj je zaznava?
[*] Kaj je intuicija?
[*] Kaj je jaz?
[*] Kaj je sebstvo?
[*] Kakšni so izvorni nameni in funkcije naše podzavesti, zavesti, zaznave, intuicije, jaza in sebstva?[/list]
V kolikor omenim le nekaj najbolj splošnih vprašanj. In prav s preučevanjem tovrstnih vprašanj se na eni strani ukvarjajo ezoterične ravni najrazličnejših verskih in versko-filozofskih sistemov ter na drugi strani določene zahodne strokovne vede, kot je to na primer: psihologija, zahodne interdisciplinarne vede, kot je to na primer: kognitivna znanost, ter določene zahodne sodobne multidisciplinarne vede, kot je to na primer: kvantna zavest. Vsaka od njih iz njihovih specifičnih aspektov in predpostavk, katera pa so laični skupnostim zelo slabo poznana.
Iskreno in odkrito raziskovanje človekove psihe je odkrito povedano preobsežen projekt, da bi lahko zagovarjali kakršno koli stališče v smeri, da ga lahko uspešno zaključi en sam posameznik, katerega verski teksti na simbolni ravni ponazarjajo s simbolom: razsvetljenega bitja. Medtem ko pa na drugi strani lahko uspešni zaključitvi omenjenega projekta dejansko postopoma približamo kot celotna vrsta. In navkljub temu, da ljudje kot zavestna bitja razpolagamo s svobodno izbiro, voljo in vero, navkljub temu ostajamo pod vplivom naravnih procesov in sil, ki nas presegajo ter katere nas med drugim tudi usmerjajo k našemu raziskovanju in preučevanju naše psihe in iskanju odgovora na vprašanje: Kdo in Kaj resnično smo.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Nisem tako zelo prepričan, da je tole “Namreč samomor je dejansko izključno posledica posameznikovega vztrajanja pri njegovi neuravnovešeni psihi.” sploh res. V tej temi diskutiramo ali obstajajo racionalni razlogi, da nekdo v nekih okoliščinah naredi samomor. Če takšni razlogi obstajajo (in moje mnenje je da v določenih primerih obstajajo), potem je lahko posameznik popolnoma psihično uravnovešen, vzame si čas, premisli odločitev in pride do pravilnega zaključka, da je zanj najbolje storiti samomor. Evtanazija pri zelo fizično bolnih, ampak psihično zdravih ljudeh je za moje pojme že en tak primer.
Nisem tako zelo prepričan, da je tole “Namreč samomor je dejansko izključno posledica posameznikovega vztrajanja pri njegovi neuravnovešeni psihi.” sploh res. V tej temi diskutiramo ali obstajajo racionalni razlogi, da nekdo v nekih okoliščinah naredi samomor. Če takšni razlogi obstajajo (in moje mnenje je da v določenih primerih obstajajo), potem je lahko posameznik popolnoma psihično uravnovešen, vzame si čas, premisli odločitev in pride do pravilnega zaključka, da je zanj najbolje storiti samomor. Evtanazija pri zelo fizično bolnih, ampak psihično zdravih ljudeh je za moje pojme že en tak primer.[/quote]
Spoštovani Dino the dinosaur,
Glavni argument vaše teze temelji bodisi na nevednosti bodisi na (ne)namernem zavajanju. Kajti, v kolikor boste vprašali katerega koli predstavnika zahodne medicine, psihologije, psihiatrije ali katerega koli izmed nas, ki predstavljam vzhodne tradicionalne strokovne vede, vam bomo vsi brez razlik povedali isto, čeprav z malce drugačnimi besedami. In sicer da ne obstaja nikakršna somatska bolezen, ki ne bi vplivala na psihično zdravje posameznika ter obratno, v kolikor želite slišati iz stališča zahodne miselnosti. Medtem ko bi se to isto sporočilo iz stališče vzhodne miselnosti glasilo: ne obstaja nikakršna sprememba telesnih ravnovesij, ki ne bi za seboj potegnila spremembe ravnovesij uma in pretoka njegove življenjske energije – ki. Na drugi strani pa bi se isto sporočilo iz verskega stališča glasilo: posameznikovo telesno zdravje je v tesni soodvisnosti z zdravjem njegove duše in duha.
Kot lahko vidite so zahodne strokovne vede, tradicionalne vzhodne strokovne vede ter verski in versko-filozofski sistemi v celoti enotni glede tega, da sleherna oblika somatske bolezni povzroči določene spremembe na ravni psihe bolnika. Zaradi česar so tudi tako zahodne strokovne vede, tradicionalne vzhodne strokovne vede kot tudi verski in versko-filozofski sistemi skrajno zadržani pri kakršnem koli zagovarjanju evtanazije. Kajti v kolikor nismo v celoti prepričani onkraj utemeljenega dvoma, da je posameznik, ki trpi za določeno obliko težke in neozdravljive bolezni, izrazil željo po evtanaziji izključno na osnovi njegove osebnosti, ki jo je posedoval pred soočenju s trenutno neozdravljivo boleznijo, ter ne na osnovi sprememb v njegovi psihi, ki sta jih povzročila njegova bolezen ter njegovo soočenje z neozdravljivo boleznijo, dejansko storimo naklepni uboj iz usmiljenja oziroma sočutja.
Upam, da sem vam uspel dokazati, da boste morali bistveno bolje argumentirati vaše stališče, ki opravičuje samomor, pri čemer pa bi vas želel dobronamerno opozoriti, da hodite po zelo tankem ledu, ker v isti sapi tudi zagovarjate naklepni uboj iz usmiljenja oziroma sočutja, kateri pa je kaznivo dejanje. Prav tako pa se tudi nadejam, da se ne boste poizkusili naivno postaviti po robu 2.500 letnemu razvoju zahodnih in vzhodnih strokovnih ved ter vodilnim svetovnim verskim in versko-filozofskim sistemom.
Za konec pa bi vas želel le še prijazno opomniti, da še vedno čakam na vaš odgovor na vprašanje, katerega sem vam zastavil.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
samomor je ultimativen izraz osebne svobode in šele s tem dejanjem dobi izraz..vzeti življenje v svoje roke smisel…..je odraz zaupanja vase in gesta svobodne človekove volje……nesporno se gre za častno dejanje in za dejanje preseganja samwga sebe……dejanje, ki ga lahko opravi le močan človek…vedno je ok, ko je izraz dejanske volje posameznika….in ne izraz obupa
Katero vprašanje? Čisto vsega se mi ne da brati, ker so tile prispevki kar dolgi in v glavnem nič pametnega ne povejo.
Seveda vsaka bolezen in sploh vsaka stvar v življenju vpliva na to kako posameznik razmišlja. Ampak to ne pomeni, da ljudje niso sposobni sprejemati odločitev zase, ko zbolijo za gripo, rakom ali čim podobnim. Sicer pa ali se strinjate, da obstajajo ljudje, za katere je samomor najboljša odločitev (tudi če tega sami v tem stanju ne morejo oceniti) ali ne? In zakaj?
Spoštovani Dino the dinosaur,
Sedaj pa vam bom odgovoril v jeziku, katerega vi očitno edino razumete, vsaj sodeč po vašem načinu komunikacije.
Ko boste odgovorili na vprašanje, ki sem vam ga zastavil v enem izmed svojih predhodnih odgovorov, lahko nadaljujeva z najino komunikacijo, vse do takrat pa z vami preprosto ne želim več na kakršen koli način komunicirati. Na katero svoje vprašanje pa pričakujem vaš odgovor, pa kar lepo poiščite sami kakor veste in znate ali pa se prenehajte sprenevedati in nanj lepo direktno odgovorite.
Verjamem pa, da vam ni ravno najbolj všeč, da sem vas s svojim vprašanjem na katerega pričakujem vaš odgovor ter s svojim zadnjim odgovorom stisnil v kot. A to je lekcija, ki jo morajo spoznati vsi, ki razmišljajo podobno vam, ki za dosego širjenja lastnih prepričanj ali z namenom opravičenja določenih lastnih nagibov ali vzgibov poizkušajo manipulirati s širjenjem dezinformacij.
Me pa nadvse zanima, na osnovi česa boste sedaj argumentirali vašo tezo, da je samomor opravičljivo in družbeno sprejemljivo dejanje, ko je vaš glavni argument, ki je temeljil izključno na konceptu evtanazije, tako hitro padel? Pri čemer pa bi vas vseeno želel ponovno dobronamerno opozoriti, da se sprehajate po zelo tankem letu, kjer lahko začnete zelo hitro javno propagirati uboj iz usmiljenja oziroma sočutja; torej kaznivo dejanje, kar pa se v naši državi preganja po uradni dolžnosti. Zaradi česar se vaša razmišljanja lahko pričnejo zelo hitro obravnavati za družbeno nevarna, v kolikor ne boste malo bolj dosledno in preudarno opredelili zakaj vi osebno smatrate samomor za opravičljivo in družbeno sprejemljivo dejanje. Slovenski kazenski zakonik je glede tovrstnih zadev precej jasen in zelo strikten, v kolikor razumete tokratni moj resnično zadnji dobronamerni namig.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
samomor je ultimativen izraz osebne svobode in šele s tem dejanjem dobi izraz..vzeti življenje v svoje roke smisel…..je odraz zaupanja vase in gesta svobodne človekove volje……nesporno se gre za častno dejanje in za dejanje preseganja samwga sebe……dejanje, ki ga lahko opravi le močan človek…vedno je ok, ko je izraz dejanske volje posameznika….in ne izraz obupa[/quote]
Ne vem kaj točno zate pomeni “izraz dejanske svobodne volje posameznika”. Zame svobodna volja posameznika pomeni, da se pač posameznik sam odloči, da bo naredil samomor. Iz obupa, sreče, časti ali česarkoli pač že. In čeprav izgleda da imam na tem forumu še najbolj liberalne poglede glede samomora, vseeno ne bi šel tako daleč. Recimo pred nekaj leti so na Nizozemskem prepovedali čarobne gobice, ker je neka najstnica pod vplivom teh drog skočila z mostu in se ubila. Je tak samomor ok? Po mojem ne, čeprav se je svobodno odločila da bo skočila (možno je sicer da je mislila, da lahko leti-v tem primeru je bila nesreča in ne samomor, pač imela je smolo ker ji ni uspelo odpreti kril in poleteti =) ). Zdi se da samo svobodna volja ni dovolj, da je samomor ok. Treba je zagotoviti vsaj še nek stik z realnostjo. Ampak to pa spet ne pomeni, da vsakega ki je malo bolan označimo kot nekoga ki ni sposoben sprejemati odločitev.
Forum je zaprt za komentiranje.