Zakaj naj bi bil samomor slaba reč?
Kako pa veš, da se reši za vselej, si že kdaj umrl? :))[/quote]
Imam pač agnostičen/ateističen pogled na posmrtno življenje-torej po smrti bo isto kot pred rojstvom. Ni možganov, ni zavesti. Vse kaže da je tako. Če želiš razmišljati o kakih teoretično možnih scenarijih in pa religioznih razlagah, potem je prav tako mogoče, da v nebesa pridejo samo samomorilci vsi ostali pa v pekel. Meni se zdi to popolnoma enako verjetno kot katerakoli druga (krščanska, muslimanska, budistična) razlaga.
Se pravi takrat, ko si še zdrav in je vse ok?[/quote]
Ravno v pravem trenutku-to je takrat ko pričakuješ, da bo življenje postalo dovolj slabo. Npr. če ti doktor pove, da boš čez eno leto hospitaliziran, čez 2 leti začel samo še vegitirati, in čez 5 let umrl. Potem narediš samomor čez 1 leto, če pa je na voljo evtanazija se zanjo odločiš čez 2 leti. V praksi malo ugibaš, ampak to je princip.
Recimo tukaj je eno kar ok 3urno filozofsko predavanje, kjer tudi to razloži in še precej drugega. http://www.youtube.com/watch?v=MajfZIyHP8U
Ena zanimiva ideja je, da če bi lahko živeli neskončno časa, bi se prej ali slej naveličali vsega v življenju. Tako da bi bilo v neki fazi, morda čez 100, morda čez 1000, morda čez 10000 let za vsakega izmed nas smiselno narediti samomor.
Zdi se, da je najboljše življenje tisto, ki je dolgo toliko kolikor si želiš in ne tisto, ki traja večno.
Nekdo je omenil švicarski “strupeni koktail”, ki ti pomaga na oni svet. Kaj pa vsa dokazano nezdrava hrana, cigareti in druge razvade? Tudi z njimi delamo “samomor”, sicer ne hipni, pa vendar… Nekdo je že itak predebel in se še kar nažira, kašlja pa še kar kadi…. ima/doživlja vse mogoče negativne posledice…
A tem ljudem ravno tako ni mar svojcev, ki jih bodo predčasno zapustili? V čem je razlika od tistega, ki si v nekem trenutku slabosti da štrik za vrat, skoči v prepad….?
Se strinjam. Pa če dam za nek čist banalen primer profesionalnega nogometaša, ki je osvojil že vse mogoče v karieri ( Ligo prvakov 3krat, domačo ligo, svetovno / evropsko prvenstvo ), da se mu že samo zaradi tega ne bo dalo več nadaljevat. Tu ne igrajo vlogo samo leta, ampak tudi ambicije, če ti nimaš več v sebi nekaj kar bi te gnalo naprej, se posledično tudi ne boš več tok trudil, kot si se na začetku. Vsega se enkrat naveličaš, tako da nevem zakaj se ne bi tudi življenja samega ?
Še nekaj ane. Mogoče se bo preveč posplošeno to prebralo za nekatere, samo meni se že od nekdaj zdijo manj inteligentni ljudje srečnejši od inteligentnejših. Manj kot veš, bolj bolš srečen. Človek, ki bi bil na tem svetu vseveden, vedel odgovor na prav vsako vprašanje, stavim, da bi si že isti dan odvzel življenje. Ne bi dolgo zdržal v takem stanju, saj se ne bi počutil udobno v družbi sebi neenakovrednih ljudi, bolj malo stvari bi ga še zanimalo, posledično bi postal depresiven, saj enostavno ne bi več vedel kaj še početi sam s seboj. Pameten človek bo v vsaki stvari iskal nek smisel, medtem, ko bo glup človek počel marsikaj, česar se pameten še lotil ne bi.
če bi bili ljudje večni vsaj toliko časa kot kamen — bi bil samomor nesmiselen.
Ker pa smo minljivi, smo pa v samomoru prav tako samostojni kot npr. umreti v nesreči, vojni, od pozabljene mine na polju, kačjega strupa, konjske brce … skratka od delovanja ljudi, narave.
Ko vidiš male otroke, ki jih na tem svetu same zapustijo starši, ki se niso znali konstruktivno spopast z življenjem, ne potrebuješ kaj dosti razlogov za to.[/quote]Ti starši so samo večji otroci, s katerimi se je usoda kakorkoli grdo poigrala. Namreč to, kar je tebi konstruktivni spopad z življenjem in izziv in kaj je še teh visokih besed, je za nekoga drugega lahko situacija, iz katere ne more več.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Ko vidiš male otroke, ki jih na tem svetu same zapustijo starši, ki se niso znali konstruktivno spopast z življenjem, ne potrebuješ kaj dosti razlogov za to.[/quote]Ti starši so samo večji otroci, s katerimi se je usoda kakorkoli grdo poigrala. Namreč to, kar je tebi konstruktivni spopad z življenjem in izziv in kaj je še teh visokih besed, je za nekoga drugega lahko situacija, iz katere ne more več.[/quote]Kaj čmo zdej? :/
Ko vidiš male otroke, ki jih na tem svetu same zapustijo starši, ki se niso znali konstruktivno spopast z življenjem, ne potrebuješ kaj dosti razlogov za to.[/quote]Ti starši so samo večji otroci, s katerimi se je usoda kakorkoli grdo poigrala. Namreč to, kar je tebi konstruktivni spopad z življenjem in izziv in kaj je še teh visokih besed, je za nekoga drugega lahko situacija, iz katere ne more več.[/quote]
Ja treba se je odločit: ali hočeš delat samomor ali pa hočeš imet otroke. Oboje skupaj pa ni zaželjeno oziroma ni preveč moralno.
Kako pa veš, da se reši za vselej, si že kdaj umrl? :))[/quote]
Imam pač agnostičen/ateističen pogled na posmrtno življenje-torej po smrti bo isto kot pred rojstvom. Ni možganov, ni zavesti. Vse kaže da je tako. Če želiš razmišljati o kakih teoretično možnih scenarijih in pa religioznih razlagah, potem je prav tako mogoče, da v nebesa pridejo samo samomorilci vsi ostali pa v pekel. Meni se zdi to popolnoma enako verjetno kot katerakoli druga (krščanska, muslimanska, budistična) razlaga.[/quote]
Spoštovani Dino the dinosaur,
V kolikor smem bi vas kot prvo želel opomniti, da obstaja med agnosticizmom in ateizmom ogromna razlika in slednjih nikakor ne gre enačiti. Namreč agnostik je v praksi oseba, ki ne pripada in ne prakticira praks katerega koli verskega ali versko-filozofskega sistema, temveč na osnovi njegovih lastnih izkušenj, izkustev, razmišljanj in spoznanj poizkuša odkriti oziroma ustvariti njegov lastni verski ali versko-filozofski sistem. Prav tako pa je za agnostika značilno, da išče absolutno resnico in z njo povezano njegovo odrešitev in osvoboditev izključno zaradi njegovih lastnih pobud, namenov, želja in/ali ciljev. Medtem ko je ateist v praksi oseba, ki se je odpovedala njegovi lastni osebni veri, zaradi česar poizkuša odkriti bolj ali manj uspešno zamenjavo za njegovo osebno vero v vseh njegovih posvetnih dejavnostih ter se istočasno nadvse močno nagiba k filozofskim smerem, kot je to na primer: nihilizem. Namreč ateist poizkuša zamenjati njegovo osebno vero z njegovim razumom in intelektom.
Kaj točne ste vi osebno, agnostik ali ateist, pa boste najlažje sami presodili.
Bi pa vam na tem mestu želel dobronamerno svetovati, da ne poizkušajte tako enostavno in površno razlagati najrazličnejša verska sporočila ali ideje; še posebno, ker so za vas več kot očitno vsi verski in versko-filozofski sistemi bolj kot ne eno in isto, medtem ko je očitno, da sodite o vseh na osnovi vaših parcialnih informacij in razmišljanj. Pri čemer ne bi škodovalo, v kolikor bi se držali načela, da je potrebno za kakršno koli objektivno sodbo o kakršnem koli sistemu prvo podrobno spoznati sistem, o katerem želimo podati določeno objektivno sodbo ali razmišljanje. Kajti v nasprotnem primeru bomo v katerem koli sistemu videli in prepoznavali izključno lastne projekcije.
Me pa nadvse veseli, da ste odprli temo v zvezi s peklom. Pri čemer bi vam želel prvo sporočiti, da budizem in islam ne poznata ekvivalenta krščanskega koncepta pekla. Še veliko bolj pa je koncept pekla tuj zenu, taoizmu ali šintoizmu, v kolikor navedem le nekaj primerov. S katerimi vam želim namigniti na razlike, ki obstajajo med posameznimi verskimi in versko-filozofskimi sistemi. A v kolikor se omejim le na krščanski koncept pekla je potrebno slednjega razumeti predvsem v smeri tega, čemur bi danes rekli psihološka razlaga. Namreč pri samem krščanskem konceptu pekla, s katerim so se najbolj vidno ukvarjali krščanski misleci: Dionizij Areopagit, Sv. Auguštin, Eckhart von Hochheim, Albertus Magnus, Baruch Spinoza in njim podobni, je potrebno kot prvo izpostaviti, da ni bil nikoli zamišljen kot dokončno stanje “padle duše”, temveč opravlja vlogo kaznilnice z namenom prevzgoje, katera naj bi “padli duši” omogočila priprave za njej vstop v vice ter nato naprej v nebesa. Dejansko pa so pekel, vice in nebesa zgolj simbolne prispodobe za različna stanja posameznikove psihe (duša in duh).
Nebesa tako na simbolni ravni predstavljajo psihično stanje, pri katerem posameznik uspešno razvije sinergistično ali harmonično ravnovesje med njegovo dušo in duhom – med vsemi šestimi temeljnimi deli njegove psihe (sebstvo, podzavest, zaznava, zavest, intuicija in jaz). Vice na simbolni ravni predstavljajo psihično stanje, pri katerem posameznik ni uspel vzpostaviti ravnovesja med njegovo dušo in duhom; oziroma drugače povedano psihično stanje, pri katerem prihaja do bolj ali manj intenzivnih neravnovesij med šestimi temeljnimi deli človekove psihe. Pekel pa na simbolni ravni predstavlja psihično stanje, pri katerem se posameznik iz takšnih ali drugačnih razlogov odpove bodisi njegovi duhu, duši bodisi obema; kar se dejansko odraža v obliki intenzivnih spopadov in trenj med šestimi temeljnimi deli njegove psihe. Sleherni posameznik pa v celoti povsem sam odloča o tem na kaj se bo “obsodil” na osnovi njegove osebne izbire, osebne volje in osebne vere. Tovrstno sporočilo pa je skupno vsem preteklim in obstoječim verskim in versko-filozofskim sistemov, saj je dejansko arhetipske narave in kot takšno veliko starejše od katerega koli verskega ali versko-filozofskega sistema.
Za sam konec pa bi želel zgolj še omeniti, da ne smemo zanemariti, da je vera tudi izvorna primarna oblika človekovega čustvovanja. Pri čemer pa imam v mislih človekovo osebno vero, kot njegovo sposobnost, ki mu omogoča verjeti bodisi v njega samega, nekomu drugemu bodisi v nekaj drugega. Prav tako pa tovrstna oblika vere temelji na dvomu. Odpovedati se osebni veri dejansko pomeni odpovedati se naši sposobnosti čustvovanja, kakor tudi naši pravici do dvoma.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovana Nivea,
Pri vprašanju samomora je dejansko najpomembnejše vprašanje ali se posameznik, ki razmišlja ali se dejansko celo odloči zanj, resnično sam odloča ali pa je njegova odločitev dejansko zgolj posledica določenih nezavedno-zavednih procesov, ki se odvijajo v njegovi psihi?
In v kolikor podrobno preučimo številne primere samomorov in poizkusov samomorov, bomo vedno znova prišli do ugotovitve, da se tovrstni posamezniki niso svobodno odločali, temveč je bila njihova odločitev zgolj posledica določenih nezavedno-zavednih procesov, ki so se odvijali določeno obdobje v njihovi psihi, katerih niso razumeli ter so na koncu pod njihovim vplivom sprejeli odločitev, ki jih je privedla do končnega dejanja. V primerih, kadar pa posameznik dejansko svobodno in zavedno sprejme tovrstno odločitev pa imamo vedno opraviti s samožrtvovanjem. A kot sem že omenil v eni izmed svojih predhodnih objav sta samožrtvovanje in samomor zgolj dva ekstremna aspekta istega procesa.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Spoštovana Nivea,
Pri vprašanju samomora je dejansko najpomembnejše vprašanje ali se posameznik, ki razmišlja ali se dejansko celo odloči zanj, resnično sam odloča ali pa je njegova odločitev dejansko zgolj posledica določenih nezavedno-zavednih procesov, ki se odvijajo v njegovi psihi?
In v kolikor podrobno preučimo številne primere samomorov in poizkusov samomorov, bomo vedno znova prišli do ugotovitve, da se tovrstni posamezniki niso svobodno odločali, temveč je bila njihova odločitev zgolj posledica določenih nezavedno-zavednih procesov, ki so se odvijali določeno obdobje v njihovi psihi, katerih niso razumeli ter so na koncu pod njihovim vplivom sprejeli odločitev, ki jih je privedla do končnega dejanja. V primerih, kadar pa posameznik dejansko svobodno in zavedno sprejme tovrstno odločitev pa imamo vedno opraviti s samožrtvovanjem. A kot sem že omenil v eni izmed svojih predhodnih objav sta samožrtvovanje in samomor zgolj dva ekstremna aspekta istega procesa.
Lep pozdrav,
TenAiBudo[/quote]
Oprosti ampak a ni to isto?
Se ne strinjam s tole definicijo agnostizicma in ateizma sploh. Zame sta skoraj ista reč.
Ateist=nekdo, ki ne verjame v obstoj boga: Obstoja boga ni nihče dokazal. Torej ne vemo ali obstaja in zato vanj ne verjamem, saj je v stvari smiselno verjeti šele takrat ko je na voljo dovolj dokazov zanje.
Agnostik=nekdo, ki ne ve ali bog obstaja: Obstoja boga ni nihče dokazal, torej ne vem ali obstaja.
Nekateri se imajo tudi za agnostične ateiste, ali karkoli pač že. Ampak v glavnem imajo vsi natanko enako mnenje o bogu ne glede na to kako sami sebe imenujejo. Ste vi glede Božička agnostik ali ateist? Ali morda verjamete vanj?
Se ne strinjam s tole definicijo agnostizicma in ateizma sploh. Zame sta skoraj ista reč.
Ateist=nekdo, ki ne verjame v obstoj boga: Obstoja boga ni nihče dokazal.
Bog je energija.Pozitivna energija.Ta je nevidna,ne da se jo fizično prijeti in videti.
In energija obstaja.Tako pozitivna kot negativna.
Zakaj se verski energiji reče prav Bog, ni bistvenega pomena.Lahko ji bi rekli tudi drugače.Pa vendarle obstaja.Samo energija.
realno:
imate napisano oporoko? jo “osvežite” vsakič, ko spremenite premoženje??
že do jutra je zadosti časa, da umrete – v samomoru, umoru, nesreči, … ☺
Forum je zaprt za komentiranje.