Vidim, da je na tem forumu polno pritožb čez založbe, ki nočejo izdajati vaših knjig? V smislu, dobro delo ni več cenjeno in podobno. Pa me zanima čisto iz firbca, na podlagi česa se tako zelo cenite, da ste prepričani, da si vaša knjiga zasluži izdajo?

Samo zato, ker je nekdo napisal knjigo, še ne pomeni, da je kar avtomatsko primerna za izdajo. Kaj ni smisel knjige v tem, da pride med bralce in jih nagovarja? Založbe pa imajo menda že toliko izkušenj, da v večini primerov lahko ocenijo, kaj je za bralce zanimivo in kaj ne. Dobro, v par primerih tudi mimo usekajo, ampak v večini primerov si pa upam trditi, da ne.

Danes je taka poplava knjig, da mora biti knjiga res nekaj posebnega, da bo pritegnila bralca. Ali vam je važno samo, da knjiga izide, tudi če je ne bo nihče povohal?

Trenutno zaključujem pisanje kriminalnega romana, natačneje – sem v obdobju, ko tekst “glancam”, kar bo trajalo še nekaj časa. Izdala ga bom v samozaložbi, kajti res se mi več ne ljubi ukvarjati z založbami.

Krimič ne bo niti slučajno podoben slovenskim kriminalnim romanom, ki jih sicer rada berem. Pač v njem ne bo nadvse pametnega kriminalista, ki rešuje zločine glede na trenutni navdih, storilec pa potlej zavoljo njegovega strogega pogleda prizna svoj zločin. Zgodba je zastavljena povsem drugače, ampak o vsem skupaj je še prezgodaj govoriti.

To, kar je napisano, sem že dala v branje in odzivi so zelo pohvalni. Tekst je berljiv, ima tempo in skratka mislim, da je tržno zanimiv. Ni ravno tako, da se posamezne založbe ne bi že sedaj zanimale zanj. Vendar grem raje v samozaložbo, ker se ne mislim več ukvarjati s tem, kdaj mi bo kdo in koliko plačal. Lektorja lahko najamem tudi sama, v tiskarno grem lahko tudi sama. Za naslovnico imam že dogovrjeno z oblikovalcem. Distributerja lahko tudi najemem sama. Skratka, če ne dobim v naslednjih dveh mesecih, kolikor bo minimalno trajalo “glancanje” teksta boljše ponudbe, ostajam pri ideji o samozaložbi.

Povsem razumem založbe, uredniki dobijo res ogromno tekstov, ki so take ali drugačne kakovosti. Ampak tega, da smo avtorji zadnja “rupa na sviralu”, da smo večinoma podplačani ali celo dolgo časa neplačani, mi pa ni treba več razumeti. Tako da kar se mene tiče – se ne pritožujem več nad založbami 🙂

Ne mislim. Mislim, da sem kriminalno slab pisatelj, zato sploh še nobeni založbi nisem ničesar poslal.

Jaz ne rečem, da sem super pisateljica itd.
Ampak … Razjezi me dejstvo, da založbe izdajajo nezanimive knjige, ki sploh se ne izposojajo in kupujejo. Potem pa javkajo, da je slaba prodaja.

Ne vem, meni se je prvič zgodilo, da se je ena založba tako obrnila name. Sicer pa vidim, da se moje knjige dejansko izposojajo in kupujejo. Ne vem, zakaj. Mogoče zaradi naslova, naslovnice …?

Jaz ne pišem za to, da bi zaslužila. Pišem samo zaradi svoje duše in si želim, da bi ljudje brali moje knjige. To je to.

Sama nisem pisateljica, pravzaprav od OŠ naprej nisem imela nobenih tovrstnih ambicij. Rada pa bi predstavila tudi drugačno izkušnjo – če ne drugega zato, da vendarle ne boste vsi množično obupali nad založbami in objavljali pod vsakršnimi pogoji, celo brez plačila. Če pa se je človek pripravljen odpovedati plačilu, je bolje, da knjigo izda v samozaložbi. Če nič drugega, to ni pošteno do pisateljev, ki od pisanja živijo, saj vzbuja vtis, da navsezadnje avtorjev v bistvu sploh ne bi bilo treba plačevati.

Naključje je hotelo, da sva z znanko (tudi ona ni še ničesar objavila) – še sama ne vem, kdaj in kako – začeli pisati knjigo. Niti slučajno ne za objavo, pač za štos, da vidiva, kaj bi nastalo. Delo sva si razdelili: ona je bila zadolžena predvsem za štorijo, jaz za oblikovanje likov, jezik, dramaturgijo, kakšne dodatne štose, kak dodatek k zgodbi. Šlo je predvsem za neambiciozno zabavo, ampak ko se je en dva tri nabralo 700 strani, sva se morali skoraj na silo ustaviti, zadevo prepoloviti – in jo naposled resno prebrati. Ni šlo za visoko literaturo, nasprotno, za čiklit z dodatkom umora ali dveh. Zadeva se nama ni zdela katastrofalna, tudi odzivi testnih bralcev – ne, to niso bile mama, najboljša prijateljica in sestra, kar pač ni dobro 😉 – so bili OK, zato sva si rekli, pa poskusiva.

Že prva založba, velika, da ne rečem največja, je bila takoj za izdajo. Pogoji, ki so jih ponudili, so bili ultra slabi, najbrž zato, ker je šlo za prvenec, ker pa nama objava pravzaprav sploh ni bila kakšen poseben cilj, sva se obrnili na peti in knjigo raje ponudili znatno manjši založbi. Čudo – ampak tudi ta jo je sprejela, ponudila pa nama je veliko boljše pogoje, kar ne velja le za honorar, temveč tudi za avtorske pravice, ki jih je prva založba seveda hotela imeti za vse večne čase, vse izdaje, vse medije in nasploh za vse.
Manjša založba si ni mogla privoščiti klasičnega trženja, je pa zato očitno znala prepričati knjižničarje, da so knjigo odkupili v res veliko izvodih. Sledilo je presenečenje: knjiga se je besno izposojala, najbrž je šel glas o njej od ust do ust, ne vem, kmalu zatem se je tudi lepo prodajala. Kar zadeva izposojo, se je enkrat celo znašla na drugem ali tretjem mestu, ne spomnim se, skratka, takoj za Antigono in pred Cestnoprometnimi predpisi, kar me je še posebno očaralo 😉 Več mesecev je bila med prvimi dvajsetimi, še kako leto med prvimi stotimi.

S temle primerom sem hotela povedati samo to, da ne gre za misijo nemogoče, res pa je, da je najbrž precej odvisno od tega, kateremu uredniku zadeva pade v roke, ali knjiga ustreza trenutnim željam in potrebam založbe, ne bi pa si drznila reči, da so založbe ignorantske do prvencev, domače literature, žanrov itn. Skratka, ni za obupat.

Pardon: tole nisem napisala za sem, ampak pod temo o tem, kako objaviti knjigo … Sori.

Točno! Mi se pravzaprav pogovarjamo o dveh stvareh – o kakovosti dotičnega dela in na drugi strani o pogodbenih določilih.

Kar se drugega tiče, ne gre za vprašanje, se imamo ali se mi nimamo za “dobre” pisatelje oz. avtorje. O tem, kdo je dober, odločajo bralci in ne mi sami. Gre za pogoje, na katere moramo avtorji pristajati.

Če je ob izdaji prvenca še nekako razumljivo, da avtor pristane na večino pogojev oziroma se obrne na manjšo založbo, na te iste pogoje večina ne bo več pristajala ob izdaji naslednjih del. In tukaj se ne pogovarjamo več o tem, kaj mi sami mislimo o sebi, pogovarjamo se o pogojih sodelovanja. S pisanjem pri nas večina avtorjev ni in ne bo nikoli obogatela. Ni pa prav, da smo avtorji prisiljeni pristajati ravno na to, da založba dobi avtorske pravice za “veke vekomaj amen”, da smo podplačani ali celo neplačani. Vse ima svoje meje.

Zato bolje manjša založba ali samozaložba, če so pogoji za izdajo del ugodnejši.

>Ni pa prav, da smo avtorji prisiljeni …

Pa saj nismo – sprejmeš ali ne. Težava je le v nas; če večina avtorjev v želji po knjigi pristane na vse, naj se potem pri naslednji knjigi ne čudijo, če bo še več založb, ki ne bodo tako neumne, da bi jim ponujale nekaj, čemur so se bili prejšnjič pripravljeni odpovedati.