Zakaj je večina delodajalcev prismojenih?

Psihopatskih, brezčutnih, zateženih, itd.

Skoraj vsak ima neke antisocialne osebnostne motnje. Sploh ne znajo normalno človeško govorit. So čisto odmaknjeni od slehernika. Ne morejo se postaviti v kožo nekoga, ki išče službo, pa ga skoz jebejo v glavo.

Ne šalim se. Delodajalci so kot osebe izmečki, golazen. Taki si zaslužijo cvreti v peklu

Prodali ste dušo za denar in izkoriščate druge, jih glodate do kosti. Takim mrhovinarjem bo trda predla. Enkrat vas bo že kazen doletela, obljubim vam (če je kdo od vas cepcev užaljen nad zapisanim). Resnica boli!

Smo vsi ljudje postali malo cudni.

Kovid kriza je ravno obratno snela maske dol z ljudi. Jih pokazala v pravi luči

Sicer ne vem, če lahko rečem, da je delodajelec, če je šef v JU, ampak vseeno.

Recimo naša šefica, ko še ni bila šefica, je vedno tulila, da ona zahteva 1 mesec dopusta na leto. Da naj si ji ne drzne kdo ugovarjat. Ko je postala šefica pa nori, če bi kdo imel 3 tedne dopusta v kosu (ona še vedno 1 mesec). Ampak to bi še šlo. Huje je, ker preklinja kot star knap, zmerja, tuli. Dirja po pisarnah in tuli: p.materna, je.ti mater in podobno. Drugače visokoizobražena ženska. Podrejeni tudi visokoizobraženi.

Ali pa pred leti en drug vodstveni delavec, pilo, kadilo, vse v službenih prostorih, v delovnem času. En sicer precej zapit, zakajen, ampak vsaj tulil ni. Njegov namestnik isto prostaški besednjak kot, da je v bosanski gostilni.

Moj nov šef, meni pol leta ni dovolil niti dneva dopusta (vključno poletje). Da sem vsa oktobra smela koristiti dopust, se morala do njegovega nadrejenega. Potem sem dobila dopust. Sam pa na fb fotke s svojih dolgih dopust, jadranje, gore… in zdaj ima problem, ker menda ne dobi delavcev. Vsi bežijo stran pa mu ne kapne zakaj. Aja, razen tega, da uživa dopust, ko se mu zdi, drugim pa ne bi dal dihat. Pogosto nihče ne ve kje je, kdaj pride, v službenem času seveda. Ti reče, da bo sestanek ob 15ih pa čakaš do 17ih ali pa še dalje. Brez opravičila zakaj je zamudil. ALi pa prideš v službo pa te pošlje domov, češ, da imaš prosto. ALi pa imaš prosto pa te kliče, da pridi v službo. Potem pa tisti, ki večkrat pridejo naokrog (obiskovalci) pravijo, da je vsako leto drug obraz tam. Ni čudno, da delavci bežijo preč. Jaz tudi.

vsaj nekdo, ki to opazi. In ja, delodajalci, šefi, direktorji, kakorkoli obrneš imajo bolj ali manj vsi eno izmed osebnostnih motenj. Je že veliko raziskanega na to temo v tujini. Bo pa še ogromno let preteklo, preden bodo prišli “sočutni” direktorji, če sploh kdaj.

Namreč človek z narcistično osebnostno motnjo je perfekten za direktorja, šefa, ekonomista,…

Sem pa pred leti imela super šefico, strokovnjak na svojem področju in pa izjemen karatker, dobričina. In kaj se je zgodilo? Vsi so ji srali po glavi. Podrejeni so jo izigravali (seveda ne vsi, ampak precej njih), njeni nadrejeni pa itak katastrofa. Tako, da je dala odpoved. Ni treba ugibat: ja, tudi JU – občina in nadrejeni so bili seveda politiki (župan, podžupani).

Noben nama se ni rekel da sva cudna psihopata :)). Drziva se zakona. Vecina zaposlenih je z nami od zacetka, eni so docakali tud ze penzijo, imamo tud nekaj mladih, ki so par let pri nas, ko smo sirili. Do korone smo imeli tud kakega studenta , zdaj ne vec, par jih je slo na svoje ali so se odselili, vse sorte je bilo. Zlobna nikoli nisva bila. Najin moto-cesarju kar je cesarjevega (drzava), delavcu placilo, cim bolj probat bit pravicen v medsebojnih odnosih..

Saj zaposleni niste nič boljši. V zaupnih krogih in na spletu se pritožujete čez nadrejene, v službi jim pa v rit lezete, jim ovajate sodelavce, spletkarite, do tamladih, ki komaj pridejo v kolektiv, ste enako pasji, kot so šefi do vas.

Narcisi se ne zavedajo, da so psihopati, ker nimajo čustev, pa tudi dopovedat jim ne moreš tega. Ker narcisi so vedno boljši od ostalih in samo oni imajo prav. Vprašanje, kaj imajo drugi povedat čez tebe.

Zato ker so v veliki večini jude, sotone, monstrumi, in antikristi!

Tam kjer delam je vodstvo čisto v redu. Lahko pa povem odnos osebe, ki je zadnja prišla. Potrebovali smo pomoč v administraciji in pride ta nova, v prvem mesecu 14 dni odsotna, v drugem še kakšen dan več. Direktor ji je rekel, da tako žal ne bo šlo, ker res potrebujemo nekoga, ki bo na delovnem mestu. Gospodična nam je med malico razlagala kako je direktor zatežen in da bolniško itak plača država, da res ne ve, zakaj se razburja zaradi tistih par dni(?)

Torej, ni samo v vodstvu problem …

Tole Mi je dobro poznano. Tudi v gospodarstvu. Dobri šefi pogosto pregorevajo, ker jih izkoriščajo podrejeni, nadrejeni jih pa tudi ne cenijo. Zato najvišje vodstvo za srednji menedžment rado izbere ambiciozne psihopate, delo je narejeno, kako pa je z odnosi, pa ni vec njihov problem.

kj je pa problem? nardit svoj kšeft pa boste sami seb šef. ne pa d morte za mizerijo po forumčih pisat. hhehehe

Dobro opazuješ

Namenjeno @kva je z njimi

Kot vedno pa so izjeme, ki potrjujejo pravilo IZJEM.

Tudi v gospodarstvu?

Jaz sem mislila, da samo v JU pride do tega. Ta ženska je bila res super pa so jo njeni nadrejeni in njeni podrejeni (ti še bolj) spravili na rob obupa. Pa res težko najdeš človeka, ki je sposoben kot strokovnjak in da je hkrati še super človek. Ne vem kje sedaj dela, upam pa, da ima ok kolektiv.

Nekaj njenih podrejenih nas je bilo ok in smo se super ujeli. Prav sovražila sem tiste podle sodelavce, ki so ji delali štalo in jo izigravali.

S tako šefico, če bi bili ok podrejeni, bi bilo fenomenalno v službi.

Ja, večina jih je pa psihopatov. Žal.

bo tale virus Kovid-19 pustil dolgotrajne posledice na clovestvu. To da v krizi spoznas prave obraze ljudi, pa ni nic novega.

Takole bi jaz rekel. Tale mona (avtor posta) bi moral it malo ven v tujino delat. Da spozna se kaksne druge delodajalce. Recimo v Italijo, Srbijo, Poljsko, Slovasko, Madzarsko, Hrvasko… Nasi sefi podjetij so ovce nasprot nekaterim ostalim.

Ne poznam naštetih držav. Poznam pa sitauacijo v Avstriji.

Recimo Slovenija:

– plača taka skrivnost, da niti na razgovoru ne smeš vprašat koliko je

– neplačani prispevki, neizplačane plače, neplačane nadure – pogost pojav

-božičnica – redek pojav

Avstrija:

– plača navedena že v razpisu

– vedno vse plačano, niti ne pomislijo ne, da bi izigrali delavca in ne bi izplačali plače, seveda izplačane vse nadure (vključno z dodatkom na nadure)

– božičnica redni pojav

Večinoma pa tudi povsem drug odnos nadrejenih do podrejenih. Ni v navadi nadiranje. Recimo v Slo sem 15 let delala v neki organizaciji. Nikoli nisem govorila z direktorjem, on ni vedel, da obstajam. Čista številka zanj. V Avstriji prvi teden zaposlitve darilo za RD, direktor osebno. Direktor me je seveda že od razgovora naprej poznal, po imenu seveda. Če sem se ga srečala, je prijazno kaj povprašal kako sem in podobno. Takoj od začetka. Zaposlenih tam okrog 80, vendar nas je vse osebno poznal. Kar verjeti nisem mogla. Čisto drugi odnosi kot v Sloveniji.